18. junija 1815, se je odvila bitka pri Waterlooju, ki je zaznamovala konec Napoleonovega imperija in Napoleonskih vojn. V bližini majhnega belgijskega mesta Waterloo, približno 15 kilometrov južno od Bruslja, so se spopadle sile francoskega cesarja Napoleona Bonaparta in združene vojske sedme koalicije pod vodstvom britanskega vojvode Wellingtona ter pruskega feldmaršala Blücherja. Bitka, ki je trajala en dan, je bila prelomnica v evropski zgodovini.
Po izgnanstvu na otoku Elba se je Napoleon marca 1815 vrnil v Francijo in v tako imenovanem obdobju stotih dni znova prevzel oblast. Njegov cilj je bil obnoviti francoski imperij, a evropske sile, združene v sedmi koaliciji, so se odločno uprle.
Po podatkih zgodovinarja Davida Chandlerja v knjigi Waterloo: The Hundred Days je Napoleon zbral vojsko približno 73.000 mož, da bi preprečil združitev britansko-nizozemske in pruske vojske. Njegova strategija je temeljila na hitrem napadu, s katerim bi razbil koalicijo, preden bi ta lahko uskladila svoje sile.
Vodstvo koalicije je bilo odločno. Vojvoda Wellington, ki je poveljeval približno 68.000 vojakom, večinoma Britancem, Nizozemcem in Nemcem, je zasedel obrambne položaje na grebenu Mont-Saint-Jean. Pruski feldmaršal Gebhard Leberecht von Blücher je s približno 50.000 vojaki predstavljal dodatno grožnjo Napoleonovemu načrtu. Francoski cesar je verjel, da lahko premaga Wellingtona, preden bi Prusi prispeli na bojišče.
Potek bitke: Kaos in odločilni trenutki
Bitka se je začela okoli 11. ure dopoldne z Napoleonovim napadom na Wellingtonove položaje. Francoske sile so sprva dosegle nekaj uspehov, zlasti pri zavzetju kmetije Hougoumont, ki je bila ključna točka na bojišču. Po poročanju zgodovinskega arhiva The Waterloo Campaign je Napoleon napačno ocenil moč koalicijskih sil in podcenjeval hitrost pruskega prihoda. Blücherjeve čete so po napornem pohodu prispeli popoldne in odločilno vplivali na izid bitke.
Wellingtonova vojska je vzdržala več francoskih napadov, vključno z mogočnim jurišem konjenice pod vodstvom maršala Neya. Ključni trenutek je nastopil pozno popoldne, ko so Prusi prebili francosko desno krilo. To je povzročilo razpad Napoleonove vojske, ki je začela bežati v neredu. Do večera je bila bitka končana, francoske izgube pa so bile ogromne: približno 25.000 mrtvih ali ranjenih in več tisoč ujetih.
Poraz pri Waterlooju je dokončno zlomil Napoleonovo vojaško moč. Le nekaj dni po bitki, 22. junija 1815, je Napoleon abdiciral in bil pozneje izgnan na otok Sveta Helena, kjer je preživel zadnja leta svojega življenja. Bitka je pomenila konec Napoleonskih vojn, ki so več kot desetletje pretresale Evropo. Po Chandlerjevih ocenah je Waterloo omogočil vzpostavitev novega evropskega reda, ki ga je določil dunajski kongres.
Sedma koalicija je z zmago utrdila ravnovesje moči v Evropi. Britanci, Prusi, Avstrijci in Rusi so si zagotovili prevlado, Francija pa se je morala soočiti z omejitvami, ki so ji jih naložile zmagovite sile. Bitka pri Waterlooju ostaja simbol prelomnega trenutka, ki je oblikoval sodobno Evropo.
Miha D. Kovač
Foto: Wikipedia
