40 let kasneje: Kako se je zacelila luknja v ozonskem plašču?

https://www.freepik.com/free-photo/bubble-ring-underwater-ascends-towards-sun_24151224.htm#fromView=search&page=1&position=4&uuid=19111324-1854-448c-bfde-5f22091dc797&query=ozone[Foto: Freepik]

40 let kasneje: Kako se je zacelila luknja v ozonskem plašču?

Pred štirimi desetletji je svet pretresla novica o luknji v ozonskem plašču nad Antarktiko. Odkritje, ki so ga maja 1985 objavili znanstveniki Britanske antarktične službe (BAS), je sprožilo globalno zaskrbljenost in hitro ukrepanje.

Danes, 40 let kasneje, znanstveniki poročajo o pomembnem napredku pri obnovi ozonskega plašča, ki ščiti Zemljo pred škodljivimi ultravijoličnimi (UV) žarki. Kako smo prišli do tega preobrata in kakšno je stanje danes?

Od odkritja do globalnega odziva

Leta 1985 so znanstveniki Joe Farman, Brian Gardiner in Jonathan Shanklin v reviji Nature objavili članek, ki je razkril nenavadno zmanjšanje količine ozona nad Antarktiko vsako pomlad. Meritve, opravljene z Dobsonovim spektrofotometrom na raziskovalni postaji Halley, so pokazale, da se je ozonski plašč od poznih sedemdesetih let prejšnjega stoletja tanjšal.

Krivec so bili klorofluoroogljikovodiki (CFC), kemikalije, ki so se uporabljale v hladilnikih, razpršilcih in drugih izdelkih. Te spojine so v stratosferi sproščale klor, ki je uničeval molekule ozona.

Odkritje je sprožilo val zaskrbljenosti. Povečana izpostavljenost UV-žarkom bi lahko povzročila več primerov kožnega raka, okvare vida in škodo ekosistemom. Svetovna skupnost je hitro ukrepala. Leta 1987 je bil sprejet Montrealski protokol, ki je postopoma ukinil proizvodnjo in uporabo CFC ter drugih snovi, ki tanjšajo ozonski plašč.

Protokol, ki ga je ratificiralo vseh 197 članic Združenih narodov, velja za enega najuspešnejših okoljskih sporazumov v zgodovini.

Napredek pri obnovi ozonskega plašča

Po desetletjih prizadevanj so rezultati očitni. Po podatkih Nase in Nacionalne uprave za oceane in atmosfero (NOAA) se je luknja v ozonskem plašču nad Antarktiko od leta 2000 postopoma zmanjševala.

Leta 2024 je dosegla sedmo najmanjšo površino od začetka okrevanja v devetdesetih letih, s povprečno površino okoli 20 milijonov kvadratnih kilometrov med septembrom in oktobrom. Za primerjavo, največja luknja, izmerjena septembra 2000, je obsegala 28,4 milijona kvadratnih kilometrov.

Znanstveniki ocenjujejo, da bi se ozonski plašč nad Antarktiko lahko popolnoma povrnil na raven izpred leta 1980 do leta 2066, v arktičnem območju do leta 2045, drugod po svetu pa že do leta 2040.

Omenjeni roki temeljijo na doslednem izvajanju Montrealskega protokola, ki je zmanjšal emisije CFC za 99 odstotkov. Pomemben prispevek k zmanjšanju globalnega segrevanja prinaša tudi Kigali amandma iz leta 2016, ki omejuje uporabo hidrofluoroogljikov (HFC), nadomestnih plinov, ki ne škodijo ozonu, a prispevajo k podnebnim spremembam.

Izzivi in variabilnost

Kljub napredku okrevanje ni brez izzivov. Letna velikost in globina luknje v ozonskem plašču se še vedno spreminjata zaradi vremenskih vzorcev in naravnih pojavov, kot je izbruh vulkana Hunga Tonga-Hunga Ha’apai leta 2022, ki je začasno povečal izčrpavanje ozona. Leta 2019 je bila luknja najmanjša od odkritja zaradi nenavadno toplih stratosferskih temperatur, medtem ko so bili med leti 2020 in 2023 opaženi večji in dolgotrajnejši primanjkljaji ozona.

Znanstveniki poudarjajo, da lahko na hitrost okrevanja vplivajo tudi podnebne spremembe, kot je hlajenje stratosfere zaradi globalnega segrevanja.

Poleg tega obstajajo pomisleki glede nedovoljenih emisij prepovedanih snovi, kot je CFC-11, ki so jih zaznali v vzhodni Aziji. Ti primeri kažejo, da je stalno spremljanje in mednarodno sodelovanje še vedno ključno. Po podatkih Nase in organizacije Copernicus Atmosphere Monitoring Service (CAMS) ostaja ozonski plašč občutljiv, a trend okrevanja ostaja stabilen.

Miha D. Kovač

Portal24;

Foto: Freepik