Ali bi si sama želela pomoči pri umiranju, če bi neskončno trpela?
V življenju nisem dosti razmišljala o evtanaziji. Pojem je bil zunaj mojega dojemanja sveta. Vedno sem se zavedala, da lahko z morfijem pri terminalno bolnem človeku povzročim depresijo dihalnega centra in pospešim smrt. To so mi povedali, me naučili. Vsak bolnik reagira drugače, razvije različno toleranco na opijate. Koliko naj torej dam zdravila človeku, ki umira doma, in ga neznosno boli? Naredila sem po svojih najboljših močeh, nikoli zato, da bi pospešila smrt, vedno samo zato, da bi bolnik premagal bolečino.
Različni smo v svojih življenjih, v boleznih, v odzivih na bolezni, različni smo glede na okolja, v katerih živimo, in različni smo v umiranju. Zdaleč ne gre samo za bolečino, ko zremo smrti v oči. Vanjo se da gledati pomirjeno, s seboj in svetom, vanjo se lahko gleda prestrašeno. Prihaja pravi trenutek!? Kaj ostaja za menoj, česa nikoli več ne bom mogla storiti, koga nikoli več objeti, koga nikoli več videti, kako bodo moji brez mene? Najlepša misel, ki sem jo kdaj slišala o umiranju, pravi: „Kadar človek zapluje v pristan kot ladja zapluje v svoje zadnje pristanišče, tedaj je pravi trenutek. Noben drugi trenutek ni pravi trenutek.“
Potrebna je pomoč, ko se rodimo, potrebna je pomoč, ko zbolimo, in potrebna je pomoč, ko umiramo. Prepuščeni smo. Zdravnikom, osebju, domačim, prijateljem. Prepuščeni smo omrežju, ki ga tvorijo, zmogljivostim tega omrežja, znanju in odnosom. V umiranju lahko človeka drugi ljudje obdajo z neskončno pomočjo, empatijo in prizadevnostjo. Lahko pa ne.
Tedaj ostane sam, s svojo bolečino, s svojim strahom. Spomnim se starejšega moškega v času svojega staža, odrezali so mu nogo. Na viziti je prosil predstojnika, naj mu da kaj, za smrt naj mu da. Predstojnik – kot bi napol preslišal. Pa ni. Kasneje me je vprašal za mnenje, ali je gospod mislil resno. Ne vem, kaj sem odgovorila, najbrž nič. On pa je rekel, da je mož mislil resno.
Moja domišljija je kasneje okoli tega moža spletla zgodbo. Očitno je bil kmet, zgaran. Brez noge. Kako si bo pomagal, kaj bo od njega na kmetiji!? Samo breme, breme drugim. Breme sebi. Čas je, da grem, si je rekel. Tedaj ni dobil česa za smrt. Tedaj je bilo to prepovedano, prepovedano pod prisego, prepovedano v duši.
Ne bom se razpisala, kako bi tega moža lahko v idealnem svetu doma pričakala ljubeča in sposobna družina, kako bi šel skozi idealen proces rehabilitacije, z idealno terapevtsko shemo premagal bolečino, strah in depresijo, kako bi mu pomagala idealen zdravstveni in socialni sistem. Tedaj si ne bi želel umreti. Čutim to, prazaprav vem.
Neodgovorjeno ostaja ključno vprašanje, ki si ga moram zastaviti, če želim ostati zvesta sebi in drugim. Bi si želela pomoči pri umiranju, če bi neskončno trpela in mi ne bi mogli pomagati? Dolgo sem mislila, da bi. Sedaj je dozorelo spoznanje, da gre za napačno vprašanje. Vedno se da pomagati, če se hoče. Z zdravili, z nego, z dotikom, z ljubeznijo, z duhovno podporo. „Česa za smrt“ si bom želela le tedaj, če mi bodo to odrekli.
Zakon o evtanaziji ni nič drugega kot sporočilo družbe, da mi to vnaprej odreka.
Bojanka Štern, zdravnica
Opomba: Mnenja avtorice niso nujno tudi mnenja Uredništva
