Tjaša Ravnikar

Kar nekaj mojih pripovedovanj se začne z: »Zadnjič sem slišala gospo, ki je …« ali z: »Zadnjič sem videla gospoda, ki je …«

To je zaradi tega, ker že od nekdaj zelo rada preživljam čas sama in opazujem ljudi. To pomeni, da grem sama na kavo, zajtrk, kosilo, sprehod, posedim v parku, postanem sredi gneče … skratka, vem, da ste razumeli. Kamorkoli, samo da imam priložnost družiti se s svojimi mislimi in vohuniti za početjem drugih.

Seveda ne tako zares in zgolj z najboljšimi nameni. Ta navada je neusahljiv navdih za moje delo, za učne trenutke, za nove ideje in snovanje vsebin, ki jih ustvarjam. Poleg preostalih načinov pridobivanja znanja in novih vpogledov je to zagotovo najbolj zabaven in verodostojen način spoznavanja delovanja človeka.

Seveda, če znaš opazovati in če se znaš iskreno ter brez predsodkov zliti s tujimi življenji.

Seveda, če znaš opazovati in če se znaš iskreno ter brez predsodkov zliti s tujimi življenji.

Tokratno razmišljanje sicer ni posledica moje »samske« rutine, temveč prerekanja oseb, ki so zanetile pravo vojno pod neko objavo na znanem družbenem omrežju.

Sama jih uporabljam zaradi svojega dela in se hkrati čim bolj ogibam njihovim lovkam. Skratka, v dotičnem primeru me je zmotilo, ko je ena oseba drugi napisala, da je »debilna« in »da naj se najprej nauči pravil pisanja in govora, potem pa naj se oglaša in pametuje«.

Razprava je nastala zaradi tega, ker je druga oseba zapisala, da je žival »umrla«. Saj veste, namesto »poginila«.

Bom začela takole.

Vedno, ko oseba ne najde argumentov in ne ve več, kaj pametnega bi vam v sporu upravičeno očitala, začne v stiski mrzlično iskati rezervne naboje. Po navadi so to vsi najbolj absurdni, nesmiselni, neupravičeni in pritlehni komentarji.

Takrat človek ne izbira, in če bo treba, se bo lotil tudi vašega mezinca na desni nogi in postregel z največjimi žaljivkami na osebni ravni. Še posebej spolzek teren je neosebna komunikacija, kjer (predpostavljam) osebe niti ne poznamo, o njej ne vemo ničesar, z lahkoto in brez tehtnega razmisleka pa jo »udarimo«.

Brez zadržkov. Kar tako.

Na podlagi enega napisanega stavka. Ker smo ga prebrali na svoj lastni način in se odločili, da nam prebrano ni bilo všeč. To je prva napaka, ki jo ljudje počno vsepovprek, ker jim to družbena omrežja pač dovoljujejo. Pa seveda to ni stvar omrežij. To je stvar (ne)kulture ljudi, ki jih uporabljajo.

Druga napaka je, da se ljudje še vedno ne zavedajo dovolj, da se dvema ni treba strinjati, da bi si bila všeč. In ta trditev se lahko prevrača v vse smeri.

Druga napaka je, da se ljudje še vedno ne zavedajo dovolj, da se dvema ni treba strinjati, da bi si bila všeč. In ta trditev se lahko prevrača v vse smeri.

Pomeni, da tudi če se ne strinjava, sva si lahko všeč. Zakaj potem večina ljudi deluje na način, ki izraža – če se ne strinjava, potem mi ne moreš biti všeč? To je nesmisel enostavno zato, ker ni res.

Imate partnerja? Imate. Se vedno strinjata? Ne. Imate prijatelje? Imate. Se vedno strinjate? Ne. In tako dalje. Tudi če se z nekom ne strinjamo, ne spada v mapo »sovražnik«. Še posebej zaradi takih malenkosti, kot je bila »umrla« žival, ne.

In kaj bi glede tega povedala umologija? Če bi širili miselnost tistega, ki je obsojal izraz »umrla« in usmerjal sogovornico, »da naj si v slovarju prebere pomen besede poginiti«, bi pojasnila naslednje.

Čutenje je malenkost pred naučenostjo. Pomeni, da bi se namesto na »napako« raje osredotočili na to, da ima oseba, ki je uporabila izraz »umreti«, najverjetneje neizmerno rada živali. In to je lepo. To je dobro.

Se strinjate? Zakaj bi torej napadli nekoga zaradi nečesa, kar je lepo v svojem bistvu?

Glede same izbire izraza pa takole: ljudje nasploh strašno radi pametujemo.

Glede same izbire izraza pa takole: ljudje nasploh strašno radi pametujemo. Ker so nam celo življenje govorili, da se moramo učiti, poznati pravila in se jih držati kot »pijanec plota«. To predvsem omogoča varnost vsem, ki menijo, da imajo veliko povedati, hkrati pa želijo ostati na »varnem terenu«.

Le kaj je bolj varnega kot ponavljati naučeno, vrivati citate in se ne izpostavljati z avtentičnimi novostmi ali zagovarjati svoje ideje. Ponavljanje tujih besed, ugotovitev ter idej je vedno rešitev, ki omogoča lenobo, prelaganje odgovornosti ter pobiranje sadov tujega dela. 

V nekaj verjeti in stati za tem ni kar tako. Nekaj slišati ali prebrati ter to slepo verjeti in prodajati naprej je preteklost. Pa saj nismo mogli drugače. Naučeni smo bili, da ubogamo, niso pa nas naučili, da naj razmišljamo s svojo glavo.

Kaj želim povedati? Lahko piše v vseh učbenikih in slovarjih tega sveta, da žival »pogine«. Pa vendarle žival tudi »umre«. Pa veste, v čem je razlika med obojim? Zgolj v vas samih.

Dejstvo je, da tako človek, žival in rastlina premorejo pretok energije (življenja) do trenutka, ko se ta prekine. Potreba, kako to definirati in poimenovati, pa govori o človeku. Govori o posameznikih, ki s svojo izbiro poimenovanja povedo veliko o sebi, o svoji (ne)naučenosti, o svoji nečimrnosti ter predvsem o svojem načinu mišljenja.

Zato vam zagotavljam, da so takšni in podobni prepiri povsem odveč. Dejstev ne spremenijo, spreminjajo pa naša čustva, občutja, odnose do sebe, do drug drugega in nasploh do vseh bitij in sveta.

Svet je od vseh nas in hkrati od nikogar. Vsi se rodimo in vsi umremo. Je izražanje superiornosti s pomočjo različnih poimenovanj zares pomembno in potrebno? Mislim, da ne.

Ampak to lahko misli tisti, ki se ne počuti ogroženega, da bi ob spremembi (v našem primeru besedišča) utrpel izgubo. Če nič drugega, lastne vrednosti. In če v pradavnini sploh ni bilo izraza za »umreti«, če so v sivih časih preteklosti »crknili«, potem se pot preko »poginiti« do »umreti« udejanja zdaj. Mene pa že zanima, kaj bodo »natuhtali« zanamci v prihodnosti novih znanj in še širših misli.

Morda bi se komu ob tem branju porodila misel, da je tema povsem nepomembna. In da je popolnoma vseeno, kakšen izraz ob tem uporabljamo.

Naj ponovim. Ni vseeno. O zvenu besed in frekvencah izrečenega sem se že delno razpisala v TEJ kolumni.

Še kako je pomembno, kaj mislimo, kaj govorimo in kako. To pa ne pomeni, da je človeški govor poseben in več vreden sam po sebi. Vsa živa narava, vsa bitja, vse v našem okolju komunicira in se sporazumeva.

Pri tem pa je človekov govor ena bolj primitivnih, zmotljivih in nejasnih oblik komunikacije. Ne premoremo toliko besed in pojmovanj, kolikor premoremo čustev in občutij. Vse, kar se trudimo opisati, je zgolj približek dejanskega stanja.

Zato se je modro opomniti, da nismo na poziciji »zviška«. Na svetu je toliko drugih nejasnosti, ki jih moramo razrešiti, toliko tegob, ki jih je treba odpraviti, da se lahko naslednjič nekdo »zapiči« raje v kaj drugega kot v živalski »umreti«.

Sama menim, da žival umre. Glede tega nisem nikoli dvomila. Kmalu te dileme ne bo nikjer več. Sestavljamo namreč zadnje manjkajoče temelje za gradnjo nove, zdrave, trdne in z novimi ideologijami prepojene družbe.

Tjaša Ravnikar

O avtorici: Mag. Tjaša Ravnikar, predavateljica in pisateljica, ustanoviteljica Umologije , RTT terapevtka ter mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD-jih po Sloveniji. Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Pridružite se ji lahko TUKAJ

Opomba: Mnenja avtorice ne odražajo nujno tudi mnenja Uredništva