Na oddaljeni strani Lune se razprostira ena najbolj izstopajočih geoloških oblik – udarna kotlina Južni pol–Aitken (SPA). Nastala je pred približno 4,3 milijarde let, ko je ogromen asteroid trčil v površje mlade Lune. Gre za največji znani krater na satelitu, ki meri več kot 1900 kilometrov v dolžino in približno 1600 kilometrov v širino. Oblika tega bazena ni okrogla, kot bi pričakovali pri čelnem trku, temveč podolgovata, kar kaže na poševen udarec.
Nova raziskava, ki jo je vodil planetarni znanstvenik Jeffrey Andrews-Hanna z Univerze v Arizoni, prinaša svež pogled na okoliščine nastanka tega izjemnega kraterja. Rezultati, objavljeni v znanstveni reviji Nature, nakazujejo, da je bil udarec usmerjen s severa proti jugu in ne obratno, kot se je dolgo domnevalo.
Posebno zanimanje za to območje je povezano tudi z ameriškim programom Artemis. Nasini astronavti bodo v prihodnjih letih pristali v neposredni bližini južnega pola Lune, prav na območju, kjer so izmetne plasti najbolj bogate z materialom iz notranjosti. Po besedah raziskovalcev z Univerze v Arizoni to predstavlja izjemno priložnost za zbiranje vzorcev, ki bi lahko osvetlili najstarejša poglavja v zgodovini naravnega satelita.
Andrews-Hanna je ob tem poudaril, da se prav na spodnjem robu bazena pričakuje največja koncentracija materiala, ki je bil izkopan ob udarcu. To pomeni, da bodo prihodnje odprave imele dostop do dragocenih vzorcev iz globin Lune, kar do zdaj ni bilo mogoče.
Sledi starodavnega oceana magme
Raziskava se ne osredotoča zgolj na sam udarec, temveč tudi na sestavo površja okoli kraterja. Že desetletja prevladuje teorija, da je bila mlada Luna prekrita z oceanom magme, ki se je sčasoma strdil v plašč in skorjo. A nekatere sestavine, med njimi kalij, redkozemeljski elementi in fosfor, so se izločile iz kristalizirajočega materiala in se koncentrirale v poznih tekočih ostankih. Temu skupek elementov znanstveniki pravijo KREEP.
Univerza v Arizoni navaja, da so ravno ti elementi v večjih količinah prisotni na bližnji strani Lune, kar je povezano z njenim značilnim videzom. Tam so nastale velike vulkanske ravnine, vidne z Zemlje kot temna „morska“ območja. Znanstveniki menijo, da je kopičenje elementov, bogatih s toploto, povzročilo dolgotrajen vulkanizem, ki je oblikoval površje.
Razlog za razliko med stranema Lune
Ena največjih ugank lunarne geologije je izrazita razlika med bližnjo in oddaljeno stranjo. Skorja na oddaljeni strani je precej debelejša, kar je vplivalo na tokove magme in porazdelitev KREEP-elementov. Po besedah Andrews-Hanne se je magma zaradi debelejše skorje na oddaljeni strani „stisnila“ proti bližnji strani, podobno kot zobna pasta, iztisnjena iz tube.
Študija, ki jo je vodila Univerza v Arizoni, prinaša dokaze, da udarna kotlina SPA razkriva sledi te asimetrije. Na njeni zahodni strani so našli radioaktivni torij, medtem ko ga na vzhodu skorajda ni. To nakazuje, da je udarec ustvaril razpoko, skozi katero so zadnji ostanki magmatskega oceana, obogateni s KREEP, prodrli na površje.
Kaj bo prinesel Artemis
Raziskovalci poudarjajo, da trenutni satelitski podatki omogočajo le okvirno sliko sestave. Torij je mogoče razmeroma enostavno zaznati, vendar natančnejše analize zahtevajo vzorce s površja. Misije Artemis bodo zato ključne. Vzorce bodo preučevali znanstveniki z različnih koncev sveta, med drugim tudi na Univerzi v Arizoni, kjer imajo posebno opremljene laboratorije.
Andrews-Hanna je ob predstavitvi poudaril, da bi lahko vzorci iz območja SPA ponudili odgovore na vprašanja, ki si jih znanost zastavlja desetletja. Čeprav ostaja veliko neznank o najzgodnejših fazah razvoja Lune, nova raziskava nakazuje, da je prav v tem starodavnem kraterju zapisana zgodba o njenem nastanku in notranji zgradbi.
Foto: Pixabay
