Analiza: Rusija izkorišča Natovo šibkost na severnem boku
Ruska invazija na Ukrajino je razkrila pomembne slabosti v vojaških zmogljivostih moskovskega režima. Prav tako pa je na vidike Natovih odločitev vrgla neprijetno luč na vidike Natovih strateških odločitev.
Dolžnost ZDA in njihovih zaveznic v Natu je, da s proaktivnimi ukrepi zapolnijo te vrzeli, preden jih izkoristi režim ruskega voditelja Vladimirja Putina.
Nedavni pristop Finske k Natu in kmalu pristop Švedske sta povečala zmogljivost vojaškega zavezništva v ključnih pristojnostih, vključno s podvodnim bojevanjem, obveščevalno skupnostjo in topništvom v regiji Baltskega morja. Kljub temu obstajajo zaskrbljujoče pomanjkljivosti vzdolž Natovega severnega krila, zlasti na Arktiki in okoli nje. Slednje pa razkriva precejšnje neuspehe več ključnih članic zavezništva, da bi izpolnile svoje zaveze ob neusmiljenem zanimanju Moskve za Daljni sever.
Rusija je za pridobitev manevrskega prostora v regiji uspešno uporabila več dejavnikov. Obstaja več arktičnih otokov in tistih v neposredni bližin. Nadzor nad nacionalno obrambo pa omenjeni prepuščajo večji entiteti. V primeru Svalbarda (Norveška), Ferskih otokov (Danska) in Grenlandije (Danska). Lokalnim oblastem je medtem prepuščena visoka stopnja avtonomije.
Kakor koli že, Moskva je svoj vpliv širila ob premajhnem odporu Osla ali Köbenhavna.
Rusija izkoristila dvoumnost pogodbe
Na Svalbardu, ki se nahaja na pol poti med Norveško in severnim tečajem, je Rusija izkoristila dvoumnost pogodbe iz leta 1920. Pogodba omejuje suvereno sposobnost Norveške, da se vključi v tradicionalne obrambne dejavnosti na otoku, da bi povečala ruski gospodarski in politični vpliv.
Moskva ohranja trdno prisotnost v rudnikih na Svalbard. Vztraja, da Oslo ne more uvesti globalnih sankcij za pošiljke tamkajšnjim ruskim naseljem. Norveška razlaga lastnih pogodbenih obveznosti je omogočila rast ruske in kitajske prisotnosti na strateško pomembnem otoku. Otok ima namreč pomembne naravne vire, vključno s premogom, cinkom, bakrom in fosfatom.
Kljub pogodbi, ki potrjuje “absolutno suverenost” Norveške nad otokom, Oslo verjame, da pogodba o prepovedi uporabe Svalbarda v “vojne namene” močno omejuje to suverenost. Vendar pa je mogoče trditi, da ima Oslo ob spoštovanju suverenosti in obveznosti do Nata obveznost zagotoviti skladnost z mednarodnim pravom na Svalbardu, vključno z izvajanjem sankcij.
Ferski otoki, za obrambo katerih skrbi Danska, so v skladu s sporazumom med Rusijo in Ferskimi otoki iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja med konfliktom v Ukrajini ostali gostitelji številnih ruskih ribičev. Podobna ruska plovila so bila obtožena vohunjenja in celo sabotaže. Spomnimo se motenj komunikacijskih povezav v Severnem morju.
Zaradi nezmožnosti Kopenhagna, da bi učinkovito posredoval pri tem vprašanju, so njegovi partnerji v Natu na severnem krilu zavezništva ranljivi za asimetrične ruske taktike.
Nedavna prizadevanja Ferskih otokov, da bi omejili gibanje ruskih ribiških čolnov v vodah otoka, niso povsem obrodila sadov. Rusi so obdržali pravico do dostopa.
Zakon iz leta 2005
Zakon o zunanji politiki iz leta 2005 namreč Ferskim otokom dopušča precejšnjo avtonomijo v zunanjih zadevah, povezanih z zadevami, ki so izključno v pristojnosti njihove vlade, ta zadeva pa bi morala vključevati dodaten prispevek Kopenhagna in usklajevanje z danskimi zunanjepolitičnimi prioritetami.
Grenlandija je že dolgo območje konflikta med Dansko na eni strani ter Moskvo in Pekingom na drugi strani. Rusija in Kitajska zelo cenita potencial naravnih virov in strateško lokacijo teritorialnih voda med Grenlandijo, Islandijo in Združenim kraljestvom, znanih kot prehod GIUK. Prehod ločuje Severni Atlantski ocean od Severnega morja in Norveškega morja.
Z rastjo lokalne avtonomije Grenlandije se je večala tudi njena dovzetnost za zunanje vplive. Padec avtoritete Kopenhagna je ponudil veliko priložnosti za tekmovanje med vodilnimi silami na največjem otoku na svetu.
Medtem ko se grenlandski napredek k večji avtonomiji zdi skoraj neizogiben, ima Kopenhagen priložnost, da z vztrajanjem pri večji koordinaciji na področjih, ki neposredno vplivajo na njene zaveze Natu in obrambne privilegije za več desetletij, določi parametre zunanje politike.
Ko se odnosi med Grenlandijo in Dansko razvijajo, mora København v mednarodnih odnosih jasno potegniti črte, kjer so ogroženi njegovi vitalni interesi in interesi zaveznikov v Natu.
Zanemarjeno severno krilo
Severno krilo zavezništva je v Kanadi pod premierjem Justinom Trudeaujem strateško zelo zanemarjeno. Kanada trenutno porabi približno 1,3 odstotka BDP za obrambo. Slednje pa je precej pod 2-odstotno zahtevo Nata.
Načrt za zamenjavo starajoče se flote ledolomilcev v Ottawi že dolgo obstaja. Vendar tamkajšnja vlada ne izpolni ali celo določili datuma za zamenjavo. Kljub ponavljajočim se opozorilom v vojski, da Kanada nima zmogljivosti za boj proti vnovični militarizaciji Arktike s strani Moskve, se je Ottawa vključila v domiselne razprave o indo-pacifiški strategiji. ZDA in Nato sta zaradi tega ranljiva na zahodni polobli.
Ti izzivi zahtevajo resne rešitve na ravni celotnega zavezništva, začenši z integrirano strategijo Nata za Arktiko. Strategija temelji na delu posameznih članic (kot je nedavna strategija Združenih držav Amerike za Arktiko). Tako bi ustvarili skupno razumevanje izziva obrambe visokega severa in dodelitev dovolj sredstev za učinkovitost. To bi verjetno vključevalo enotno Natovo arktično poveljstvo, ki bi ustrezno usmerjalo sredstva po vojnih območjih. Usklajevati bi začeli skupno usposabljanje za bojevanje na Arktiki in izkoriščati prednosti, ki jih je zavezništvu prinesel pristop Helsinkov in kmalu Stockholma, vključno z veščinami lomljenja ledu in bojevanja na Arktiki.
Poleg tega morajo Združene države sodelovati s svojimi partnerji v Kopenhagnu, Oslu in Ottawi, da bi spodbudile drznejšo strategijo na skrajnem severu. Rusiji ne smemo dovoliti, da skoraj nekaznovano deluje na Ferskih otokih ali ogroža Natove strateške komunikacije z vplivom na Grenlandiji ali Svalbardu.
Polar Silk Road
Kitajska s svojo pobudo Polar Silk Road resno želi povečati svojo prisotnost v regiji in se je nesmiselno razglasila za “državo blizu Arktike”. Združene države bi morale sodelovati večstransko prek Nata in dvostransko z Danci, Norvežani in Kanadčani, da bi zagotovile obveščevalno podporo. Ta podpora je potrebna za preprečitev, da bi severni bok zavezništva ogrozil dvoumen pravni status.
Mnogi na obeh straneh Atlantika upravičeno slavijo Natov uspeh pri združevanju, da bi se uprli agresiji Moskve v Ukrajini, pa tudi pristop Švedske in Finske. Vendar pa je še veliko dela za zagotovitev varnostnega dežnika, predvidenega v Severnoatlantski pogodbi.
Ker Nato prihodnje leto praznuje 75. obletnico, je morda pravi čas, da ga reorganizirajo tako, da se bo lahko odzval na obstoječe grožnje.
