Slovenska drama „Belo se pere na devetdeset“ režiserja Marka Naberšnika v kinematografe prihaja 20. novembra 2025. Film, ki traja 144 minut in je posnet v slovenskem jeziku, temelji na avtobiografskem romanu pisateljice Bronje Žakelj z istoimenskim naslovom.
V ospredju je zgodba o dekletu, ki mora že zelo zgodaj v življenju spoznati minljivost, a kljub temu ohranja neomajno voljo in humor. Bronja, ki v otroštvu zaradi raka izgubi mamo, se mora v mladosti s to boleznijo soočiti tudi sama. Film razpira njeno življenjsko pot – prežeto s solzami, smehom in tihim pogumom, ki ga prinaša sprejemanje.
V glavni vlogi starejše Bronje nastopa Lea Cok, njenega očeta igra Jurij Zrnec, mamo Tjaša Železnik, babico Anica Dobra, medtem ko vlogo mlajše Bronje upodobi Mei Rabič. Ob njih nastopajo še Iva Krajnc Bagola, Saša Tabaković, Vladimir Tintor, Polona Juh, Jaka Mehle in Žiga Šorli.
Film, ki je nastal po romanu z devetimi ponatisi, na platno prinaša zgodbo o soočanju z boleznijo, spominjanju in moči družinskih vezi.
Igralska zasedba in ustvarjalna ekipa
Vlogo Bronjinega očeta je prevzel Jurij Zrnec, starejšo Bronjo je upodobila Lea Cok, mlajšo različico pisateljice pa je zaigrala Mei Rabič. Brata Roka sta v otroških in mladostnih letih odigrala Jaka Mehle in Žiga Šorli. V vlogi mame nastopa Tjaša Železnik, babico pa je zaigrala Anica Dobra. Med ožjimi družinskimi člani se pojavita še Saša Tabaković in Iva Krajnc Bagola.
Režijo podpisuje Marko Naberšnik, znan po filmih, ki mojstrsko prepletajo čustveno globino, humor in družbeno refleksijo.
Bronja Žakelj: „Zares je nadrealen občutek, ko se pred teboj začne vrteti film o življenju, ki si ga že odživel“
Avtorica romana in soavtorica scenarija Bronja Žakelj je pojasnila, da je bil njen glavni namen ohraniti avtentičnost časa in toplino spominov na otroštvo. „Želim si, da bi na film prenesli duh nekega preteklega, skupnega časa v osemdesetih in devetdesetih letih. Ta čas je za Slovence na neki način skupni imenovalec, saj nismo imeli nobenih izbir in smo vsi živeli na približno enak način,“ je dejala.
Ob tem je poudarila, da je bilo zanjo ključno ujeti občutek brezpogojne ljubezni, varnosti in sreče: „Ta svet, tisti čas otroštva je bil zame zelo pomemben. Ne samo zato, ker smo bili takrat še vsi skupaj, ker je bila mama še živa in naša kuhinja topla in polna, ampak tudi zato, ker je bil zame to čas brezpogojne ljubezni, varnosti in elementarne sreče.“
Dodala je, da je bil z Naberšnikom poseben poudarek na tem, da film ostane zvest romanu: „Najpomembnejše se nama je zdelo, da ostaneva v ključnih točkah zvesta romanu, da se dotakneva nekaterih pomembnih življenjskih tem, da ohraniva duha in sporočilo zgodbe ter ne zaideva v patetičnost in karikiranje.“
Ob pogledu na končni rezultat je Žakelj priznala, da gre za čustveno izkušnjo: „Zares je nadrealen občutek, ko se pred teboj začne vrteti film o življenju, ki si ga že odživel. Ko gledaš film, v katerem si, a te hkrati ni. Moram reči, da je zame to kar zapletena reč. Ker se še enkrat zgodi vse. Vse lepo, ampak tudi vse hudo.“
Marko Naberšnik: „Smrt je del nas in vsaka smrt tudi ni konec sveta“
Režiser Marko Naberšnik je ob predstavitvi filma izpostavil, da je zgodba kljub tragičnim dogodkom prežeta s svetlobo. „Bronjin roman ima v sebi svetlobo, lahkotnost in na trenutke tudi duhovitost v načinu, kako prikaže dogodke,“ je dejal.
Dodal je, da film ne prikazuje le osebne zgodbe, temveč tudi širši družbeni kontekst: „Kolektivni spomini, ki izvirajo iz nekdanje Jugoslavije, so še vedno živi. V filmu je tako prikazan del socialnih konstruktov okoli varčevalnih ukrepov, bonov za bencin in kupovanja dobrin v Italiji. A to je le del zgodbe. Ravno toliko prisoten, da označi zgodovinski čas, v katerem se film dogaja. Sicer smo se bolj osredotočili na družinsko zgodbo.“
Pri obravnavi težkih življenjskih tem sta se ustvarjalca odločila za duhovno perspektivo: „Tragične dogodke smo skušali osmisliti skozi duhovni razvoj človeka: smrt je del nas in vsaka smrt tudi ni konec sveta. V zgodbi smo priča smrti, ki za junakinjo pomeni prezgodnje odraščanje, smrti, ki predstavlja popoln šok, in smrti, ki je naraven odhod s tega sveta. Vsi tragični dogodki torej niso enaki,“ je poudaril režiser.
Film „Belo se pere na devetdeset“ prinaša eno najbolj pričakovanih slovenskih filmskih premier leta 2025 – zgodbo o izgubi, pogumu in nežni človečnosti, ki presega bolečino.
Foto: Osebni arhiv
