V tokratni duhovni misli bo duhovnik Benedikt Lavrih razmišljal o vprašanju: “Napredujete v dobroti?” Jezusova prilika o farizeju in cestninarju nas vabi, da se iskreno zazremo vase – brez pretvarjanja, hinavščine in potrebe po všečnosti. Gospod Lavrih spodbuja, naj se učimo sprejemati sami sebe, opazovati svoje lastnosti in rasti v iskrenosti ter ponižnosti. Le tako, pravi, lahko resnično napredujemo v dobroti in živimo kot pristni, iskreni ljudje, ki z dejanji odsevajo Božjo ljubezen.
Ali opazujete kdo ste? Se poznate? Vam kdo pove, kako ste in kaj vidijo v vas?
Danes nam Jezus predstavlja farizeja in cestninarja. Prihajata v tempelj in molita. Farizej ponosen samozavesten, poln sam sebe, vesel, da je drugačen. Hvali se, da ni takšen kot so ostali. Cestninar doživlja grešnost, majhnost, ponižen skromen, se ne upal niti Boga pogledati in prositi. Klical je k Bogu, da se ga usmili.
Danes velikokrat slišimo. Kako je hinavski, sama hinavščina jih je. Eno govorijo drugo delajo. Dejstvo je, da je to vsakdanja lastnost človeka in je prav, da se je zavedamo in se tudi trudimo, da bi bili drugačni. Ali smemo reči, da imamo v sebi vsi malo hinavščine. Vede, ali nevede?
Kako to, da postanemo hinavci ? Nekdo je dejal, saj se moramo stalno prilagajati okolju in svetu, bližnjim. Ali nas ljudje sprejmejo takšne kot smo? Ugajati moramo bližnjim. Všečni moramo biti. In prav vse naredimo, da lahko živimo med mnogimi bližnjimi. Vse naredimo, da bi bili sprejeti, spoštovani.
Poznamo ljudi, ki nimajo dlake na jeziku. Vedno govorijo, kar je v njih in se ne bojijo okolice. Mnogokrat se teh ljudi bojimo. Njihova govorica nas lahko prizadene in smo v strahu pred njimi.
Sprejmimo kar nam je dano
Dobro je, da se oblikujemo in skrbimo za lastno osebnost in značaj. Veliko je v nas podedovanega in smo prejeli kot dediščino. To ne moremo spremeniti, je pa potrebno, da sprejmemo, kar nam je dano. Ni vedno enostavno, saj je potrebno sprejeti in se tudi zahvaljevati za podedovani kovček.
Ljudje se oblikujemo na različne načine. Živimo v skupnosti in se lahko veliko naučimo drug ob drugem. Ko opazujemo ljudi okrog sebe opazimo, kaj nam je v njih všeč, kaj nas privlači. Lastnosti osebnosti je dobro, da jih vidimo in so nam tudi izziv za naš značaj.
Najbolj močna pot našega osebnega spoznavanja je, da se opazujemo. Samoopazovanje je pot odkrivanja samega sebe. Zahvaljujmo se za darove, ki jih imamo. Naš značaj, osebnost je enkraten dar. Potrebno se je veseliti samega sebe in prepoznavati, kaj vse se v nas dogaja. Zahvaljujmo se Bogu za vse darove. Morda smo preveč kritični do sebe in se nimamo dovolj radi. Zrel odnos do sebe pomeni, da se znamo sprejeti vse, kar nosimo v sebi in s tem, tudi živeti in narediti iz nas čim več dobrega.
Bodimo to, kar smo
Pomoč naših najbližjih je izrednega pomena pri našem oblikovanju. Iskreni prijatelji nam bodo v veliko pomoč. Bližnji nas drugače vidijo, kot vidimo sami sebe. Ali imate nekoga, ki vam pove, kako vas doživlja, kako vas prejema in kaj mu je všeč v vas in kaj mu ni?
Bodimo to, kar smo. To nam tudi Jezus želi. Ne moremo se skriti pred Bogom. Ne morem igrati več vlog. Tudi ljudje nas hitro spoznajo, ali smo iskreni, ali ne. Kako se rešiti hinavščine? Stremimo po tem, da smo dobri ljudje in da delujemo zrelo. Kaj je za nas zrelost človeškega bitja? Da v vsem veselju živimo danosti, ki jih imamo v sebi in da se ob tem oblikujemo in gradimo lep svet v sebi in okrog sebe.
Oblikujmo sami sebe s pomočjo Jezusovega evangelija. Jezus nam daje mnoge smernice, kako živeti polno in lepo življenje. Prosimo Boga za Duha in moč, da bi bili dobri ljudje. Vedno imejmo v zavesti, da je lepo biti dober človek.
Benedikt Lavrih, duhovnik
Foto: Zajem zaslona
