V tokratni duhovni misli bo duhovnik Benedikt Lavrih spregovoril o moči hvaležnosti kot poti do resnične sreče. Spodbuja nas, naj se ustavimo v naglici vsakdana in znova opazimo lepoto življenja – v naravi, odnosih in drobnih darovih, ki jih pogosto spregledamo. Hvaležnost, pravi gospod Lavrih, ni le beseda, temveč drža srca, ki odpira pogled za dobro in preobraža tudi trpljenje v mir in veselje. Kdor zna reči “hvala”, že hodi po poti sreče.
Stremimo k sreči, Iščemo jo. Vsak dan, vsepovsod. Dano nam je veliko po izbire na poti iskanja sreče. Včasih še tako rečemo: Če bi imel to in to bi bil najsrečnejši človek. In ko dosežemo ta cilj, iščemo novega.
Zgodi se tudi to, da imamo okrog sebe vse, kar nas osreči, a ne vidimo. Morda je potrebno v življenju nekaj izgubiti, da zaznamo, kaj je za nas pot sreče. Zdrav sem bil, a nisem znal vrednotiti in nisem bili hvaležen in srečen. Ko sem zbolel, so se mi odprle oči.
Kako pojmujemo življenje? Kako ga vrednotimo? Če se nam zdi, da mora vse tako biti, kot smo načrtovali, potem je naše pojmovanje ozko. Življenje je dar in vse, kar nam je dano, nam je podarjeno. Ta izkušnja je zelo močna in je tudi lepa pot k sreči.
Ali v življenju opazujem in ali vidim? Porajajoče pomlad in darovanjsko jesen. Vsak letni čas nam govori. Pripoveduje zgodbo veselja in življenja. Eden od pogostih problemov človeka današnjega časa je, da se premalo zaustavimo v prvinskih darovih življenja.
Koliko ljudi z naravo, pusti, da narava oblikuje veselje in hvaležnost. Če se učimo gledati, bomo videli. Ni nam vedno dano. Fotograf gleda, opazuje in prepozna lepoto, ki jo želi ujeti v objektiv. Očesi to zaznata, notranji svet sprejema in tako nastajajo lepi prizori.
Učiti se zahvaljevanja
Zakaj to pišem, da bi se učili zahvaljevanja. Narava nas lahko pusti, želi vstopiti v naš svet. Ko se ji prepustimo, se sprosti v nas čudenje in sproščen vzdih, kako je lepo, neverjetno. Kako zelo potrebujemo vzdih in začudenje. Nujno je, da se lepote zasidrajo v nas in začnejo delovati.
In tako se v nas prebuja zahvaljevanje. Naš notranji svet je vesel, srečen in zadovoljen. Pustimo, da v nas doživetja, videnja občutja igrajo in hvaležnost se prebudi. Ta čudovita beseda hvala daje vsemu novo vsebino in razsežnost. Udomačili smo vse, kar doživljamo, naš odgovor je se hvaležnost.
Zakaj je hvaležnost tako potrebna in nujna. Po njej se srečamo z temeljnimi danostmi našega življenja. Hvaležnost je dar in vzgojiteljica. Kdor se zahvaljuje za male in velike darove, je vedno vesel in poln življenja.
Človek, ki je postal čez noč invalid, se ne jezi nad tem, kar se je je zgodilo, ampak mu je Bog dal dar hvaležnosti za to življenje, ki je drugačno kot je bilo, a živi polno življenje. Z vsemi ostalimi življenjskimi darovi živi veselo in srečno. Veliko ljudi prav po preizkušnjah dobi novo upanje. Hvaležnost za vse, kar jim je Bog dal postane moč in upanje.
Misel trpečega človeka
Misel trpečega človeka: “Zahvaljevanje rodi veselje v življenju.” Po hudi nesreči, sem mislil, da je vsega konec. Postal sem invalid, a mi je bilo dano, da sem se začel zahvaljevati za življenje in odkril v sebi veliko darov, s katerimi uresničujem življenjsko poslanstvo in sem vesel življenja.
Zelo nenormalno živimo. Mislim, da bo naša sreča, ko bomo dosegli določene cilje. Nekdo si želi veliko materialno osnovo, da bo srečen. Ne vidi in ne prepozna, da je to ena pot k sreči. Okrog sebe ne vidi, kako so človeški odnosi izvir zadovoljstva, sreče in miru.
Z opazovanjem življenja in zahvaljevanjem se vse spremni. Življenje postane bogato, veselje je v nas. Življenje je polno presenečenj, prav zaradi zahvaljevanja. Vse se spremeni, če se znamo zahvaljevati. Za vsako stvar, vedno znova. Zahvaljevanje naj postane drža lepega življenja in novih izzivov. Zahvaljevanje daje življenju radost in veselje.
Misel: “Dokler se nisem znal zahvaljevati, je bilo moje življenje eno samo naprezanje.”
Ko sem prišel do vsakodnevne drže zahvaljevanja za vse, se je vame naselil mir in veselje nad vsem. Potrtosti ni več. Zahvaljevanje kot drža in način življenja spremeni vse. Ko vidimo v sebi veliko darove, se zavedamo božje danosti. Zahvaljujmo se za bližnje. Radi bi imeli okrog sebe tiste, ki so nam všeč in prijetni. Ni vedno tako.
Zahvaljujmo se Bogu, kako nas vzgaja ob ljudeh, ki so popolnoma drugačni. Sadovi spoznanj in sprejemanja le teh je duhovna zakladnica. Vsi naši odnosi se po zahvaljevanju zanje spremenijo v opazovanje bogastva in milosti.
Vedno se zahvaljujmo, prav za vse, kar življenje in stvarstvo dajeta.
Benedikt Lavrih, duhovnik
Foto: Zajem zaslona
