Na belo nedeljo, teden dni po veliki noči, nas Božja beseda seznanja z mnogimi presenečenji, ki jih Bog daje po Jezusu.
Prvo presenečenje je, da pride med svoje prijatelje pri zaklenjenih vratih. To je znamenje, da Bog vstopa v naše življenje tudi, ko se nam zdi, da je to nemogoče. Človeški pogledi in pričakovanja odpovejo. Imejmo pred očmi Božjo vsemogočnost in Božja presenečenja. Nikoli ne moremo predvidevati, kako Bog vstopa in kaj daje.
Kristus nam po vstajenju deli zelo dragocene in življenjsko potrebne darove, ki nam življenje olepšajo in ga naredijo srečnejšega. Med vsemi temi darovi sta tudi mir in veselje. Kristus daje Svetega Duha. Po njem imamo moč, da naredimo veliko dobrega. Kristus nas želi oživeti in nam dati moči, da bomo s pomočjo Svetega duha tudi mi vstajenjska bitja.
Naročilo, naj odpuščamo, je pot uresničevanja ljubezni na naših poteh. Kako veličasten dar, da uresničujemo ljubezen! Čudež vstajenja je dokaz Božje ljubezni. Bog po Jezusu Kristusu ponovno pove, da je ljubezen tista, ki premaga smrt.
Na Belo nedeljo lahko rečemo, da se nam Bog potrjuje in dokazuje. Tomaž je potreboval posebne dokaze. Kolikokrat smo željni še posebnih dokazov, da je Bog živ in da je z nami …
Položiti roke v Kristusove rane in čutiti, da je to res Jezus, v vsakdanjem življenju pomeni odpiranje oči za vse, kar nam daje Bog.
Po Jezusu Kristusu Bog dokazuje Njegovo moč in nam daje nešteta znamenja in darove. Dobro se je ozreti v naš včerajšnji dan in v trenutek, ki ga zdaj dihamo. Vse to je Božje delo. Ali je lahko človek slep in ne vidi Božjega delovanja pri vsem tem, kar prejemamo?
Vedno znova, še posebej v velikonočnem času, nas Bog preseneča. Se pustimo presenetiti?
Ali vidimo Njegova mnoga znamenja in darove, ki smo jih deležni dan za dnem?
Kako smo odprti za vse, kar prejemajo učenci ob Jezusovem vstajenju? Tudi mi smo deležni darov, ki jih danes, na belo nedeljo, daje Kristus.
Mala velika noč naj prinese presenečenje. Zaprta vrata so morda tudi podoba naše zaprtosti in oddaljenosti od Božjih del. Tudi to nam je vsem izziv in klic. Zakaj ne vidimo različnih Božjih presenečenj?
Kristus je prišel k svojim pri zaklenjenih vratih. Tudi k vam, k tebi je prišel. Človek vrata zapre, Bog jih odpre. Ali ni to največje presenečenje? Še bolj pa je zanimivo, da se to dogaja, a tega pogosto ne vemo, ne zaznamo. Nadaljujmo z odkrivanjem Božjih presenečenj in jih vsrkavajmo. Lepše nam bo.
Benedikt Lavrih, duhovnik
