Bi morala Cerkev ljudem povedati koga voliti?
Bi morala Cerkev ljudem povedati koga voliti? S to mislijo se igram že nekaj ur. V debato, ki jo imam sama s seboj, so me potisnili nekateri meni zelo ljubi twiterčki.
Vem in razumem zakaj marsikdo meni, da bi morali duhovniki in ostali bolj odločno nastopiti pred volitvami in morda ljudem kar naravnost povedati, tega in tega voli, ker ta je bolj ‘naš’.
Zakaj tako, je lepo razvidno iz volilnih rezultatov. Ljudje gredo k maši, prej in po maši trdo delajo, ampak na volitvah pa potem zmaguje tisti, ki navadne ljudi v Sloveniji najbolj tepe.
Po večini gredo ljudje, tisti, ki sploh gredo, v cerkev enkrat tedensko. Med tednom jim na ušesa igra radio, ki je poln antijanšizma in drugih sublimnih sporočil proti desnici, televizijski programi niso nič boljši.
Izjema je Nova24Tv. Spletni portali in časopisje so večinsko v lasti leve politične sfere. Tudi na šolo, kjer so nas učile tovarišice, zaljubljene v Tita, ne smem pozabiti.
Zdaj ni nič boljše. Naše otroke poučujejo potomci zaljubljenih v Tita, ki nam otroke spreminjajo v neka bitja, ki si domišljajo, da je spol nekaj, za kar se lahko sam odločiš.
In potem pride nedelja in gredo k maši. Kaj tam pravijo, kaj učijo, kaj širijo?
Mir, dobro, sprejemanje, molitev za uboge, molitev za zavedene, sprejemanje ubogih beguncev, darovanju za uboge, pomoči ubogim itd.
Cerkev, katoliška vera sama po sebi, ne razdvaja. Cerkev se ne gre političnega aktivizma. Tudi v pridigah, ki sem jih slišala do sedaj, ne počnejo nič drugega, kot da ljudi pozivajo k temu, da so dobri do vseh.
Bi morala Cerkev politično agitirat?
Bi morala Cerkev politično agitirat? Jaz pravim, da ne. Božja hiša, Cerkev je kraj, kamor gremo po mir, spravo, sprejemanje, tradicijo in vrednote.
Vera uči marsikaj, pridiga pove veliko. Življenje in izkušnje so dragocene. Stanje v državi je povedno.
Za pametno izbiro na volitvah ne potrebujemo agitacije Cerkve in duhovnika. Za pametno izbiro na volitvah potrebujemo le in zgolj kanček zdrave kmečke pameti. Tiste kmečke pameti, ki je obuta v umazane škornje za v hlev in ima žuljave roke.
Tisti z žulji vedo, da se mora ljudi, zaradi katerih je država na robu moralnega in ekonomskega propada, menjati. A je te pameti z žulji, ki je obuta v umazane hlevske škornje, vedno manj.
Si lahko zamislite, da Cerkev, duhovniki, namesto k dobremu in k molitvi za ljudi, ki niso tako zelo dobri in usmerjeni k dobrim delom, pri maši gromovniško pozivajo k zapiranju meja pred begunci in se proti drugače mislečim gredo politični aktivizem v stilu, denimo Teje Jarc?
Se zavedate plazu, ki bi ga takšen aktivizem potegnil za sabo? Cerkev ni mala lokalna zadevica kot je Jarčeva.
Ne želim si tega, da bi naš papež kot patriarh Kiril zagovarjal pobijanje v Ukrajini. Ne želim si političnega udejstvovanja Cerkve. Pravzaprav menim, da bi kaj takšnega sprožilo velike nemire, če ne kar vojn.
Naj Cerkev ostane takšna kot je.
Naj Cerkev ljudi uči dobrega, naj uči tradicije, spoštovanja, molitve, dela, spoštovanja… politika žal preveč razdvaja, premalo je spoštovanja, premalo potrpljenja, premalo je razumevanja.
Ob koncu še misel… morda je politika tista, ki bi se morala umiriti in ne Cerkev tista, ki bi se morala vmešavati v politiko.
Johanca
