Bi morali neto davkoplačevalci res sofinancirati tiskane medije? Moj Bog, nikakor ne!
Zadnje dni berem, poslušam in gledam vse glasnejše razprave, kako so tiskani mediji (predvsem dnevniki) v Sloveniji tik pred propadom in kako bi jim morali pomagati neto davkoplačevalci.
Glavni razlog, ki bi upravičil porabo proračunskega denarja za preživetje tiskanih medijev, naj bi bil, da s propadom tiska izginja kakovostno novinarstvo.
Tako menijo tudi na ministrstvu za kulturo.
»Prav tako menimo, da je obstoj kakovostnih tiskanih medijev ključen za pravico državljanov do obveščenosti, saj ostajajo zlasti dnevni časopisi in politični tedniki pomembni viri informacij in izvirnega novinarskega poročanja.« Ali res?
Medijska krajina se je v tem tisočletju zelo spremenila. Mlajše generacije, ki so že povsem digitalizirane, tiskanih medijev skoraj ne vzamejo v roke. Celo več. Časopisov in revij ne marajo niti zastonj.
Nekateri mediji so se temu prilagodili hitro prilagodili (Finance). Večino svojih vsebin so naredili plačljive in jih prenesli na spletne medije. Drugi so dolgo čakali in se zanašali zveste bralce, ki prisegajo na tisk. Razlogov, zakaj je teh vse manj, je več. Eden je zagotovo, da počasi umira generacija, ki je bila navajena imeti v rokah časopis.
Težave tiskanim dnevnikom povzročajo tudi vse višji stroški tiska in distribucije, ki so posledica podražitve papirja in energije.
Ti stroški so že tako veliki, da tiskanim medijem od prodanega izvoda komajda ostane 50 odstotkov. Vse to ni nikakršen razlog, da bi morali na trg tiskanih medijev s subvencijami posegati. Medijsko krajino niso spremenili tiskani mediji, ki bi postali manj kakovostni ali drugače ideološko usmerjeni. Spremembe medijske krajine usmerjajo (spremenjene navade) potrošnikov.
Zato bi bilo vsako vladno financiranje tiskanih medijev podaljševanje agonije in dobesedno sežig davkoplačevalskega denarja.
Trg mora narediti svoje
Trg mora narediti svoje: nekateri dnevniki bodo obstali, drugi ne; nekateri se bodo prilagodili (povsem digitalizirali) in jim bo mogoče uspelo (pravi čas so sicer že zamudili), drugi bodo zaprli vrata. Le potrošnik je tisti, ki na medijskem trgu s svojo denarnico izbira zmagovalce in poražence. Zato neto davkoplačevalci nikakor ne smemo dovoliti, da nam etablirani in uveljavljeni mediji, ki so te dni najbolj glasni, govorijo, da so oni najboljše, kar lahko bralci dobimo. In da moramo dati svoj denar za njihovo vzdrževanje in ohranjanje glave na vodo.
Ideja, da bi se z državnim financiranjem medijev ohranilo »kakovostno novinarstvo«, ne zdrži resne presoje. Država ni potrebna za ustvarjanje kakovostnih vsebin.
Ampak podporniki subvencioniranja tiskanih medijev, se pri tem ne ustavijo. Menijo, da brez njihovega medija in njihovih novinarjev, ki bi jih seveda financiral proračun, ne bo več dobrega novinarstva. In gredo še dlje.
Tisti, ki nasprotujejo, da bi država subvencionirala tiskane medije, so nasprotniki ne samo dobrega novinarstva, ampak novinarstva nasploh. Zadeva je primerljiva z vprašanjem financiranja kulture. Že francoski ekonomist Frédéric Bastiat je v 19. stoletju ob kritiki socializma sijajno ovrgel takšne mite.
Kdo bo odločal?
Za konec še vprašanje. Glede na poudarjanje »kakovostnega novinarstva« se postavlja vprašanje, kdo bo tisti, ki bo odločal, kateri so kakovostni mediji in kaj je kakovostno novinarstvo? Se bo ta odločitev ob »pomoči« Društva novinarjev Slovenije prepustila vladnim birokratom in uradnikom?
Nekako bi bilo logično in v skladu s svobodno izbiro, da bi morali o tem odločati potrošniki (bralci). Toda glede na dosedanje izkušnje se bojim, da bodo vsi neto davkoplačevalci prisiljeni plačevati nekaj, česar velika večina sploh ne bo brala.
Če želijo mediji biti res neodvisni in svobodni ter kot taki ključni nadzornik vlade in demokracije, potem si nihče ne more želeti vladnega subvencioniranja.
Že s tem se izgubi videz nepristranskosti in neodvisnosti, medij in novinarji bodo prej ko slej prišli v navzkrižje interesov, ko bodo poročali o vladnem financerju. Tega si, vsaj upam, nihče ne želi. Ne samo to. Subvencije vedno (kakršnekoli že so) ubijejo tržno logiko.
Jože Biščak
Vir: tu
