Posebno pozornost si je ta teden (spet) zagotovila Urška Klakočar Zupančič, vedno pogosteje v javnosti imenovana kar slovenska “kraljica ljudskih src”.
Gre za izraz, s katerim so mediji označevali pokojno britansko princeso Diano. A če je šlo pri Diani predvsem za skromnost, gre pri Urški Klakočar Zupančič za sarkazem na njen račun oz. na račun pogostosti njenega odmevnega obnašanja v javnosti kot predsednice Državnega zbor RS.
Dekolte Urše Klakočar Zupančič na Japonskem in razprava o njeni lepoti
V pogovorni oddaji Ura moči na Planet TV, kjer sodelujem, smo prejšnji teden med drugim komentirali tudi fotografijo Urške Klakočar Zupančič z Japonske, kjer v precej razgaljenem dekolteju nagovarja prisotne.
Med pogovorom sem med drugim dejal, da je Urška Klakočar Zupančič lepa ženska.
Vse skupaj se mi po oddaji ne bi zdelo več niti omembe vredno, če prav ta komentar, dan zatem, ne bi na družabnih omrežjih dvignil toliko prahu.
Razprava o tem, kdo je grd in kdo ne, mi je odveč sama po sebi, zdi se mi celo poniževalna. Res pa takšna razprava zame odpira pomembnejše vprašanje, o katerem bi se pa res lahko več pogovarjali.
Gre za vprašanje etike, odnosa do ljudi, kulture dialoga.
Razpredanje o tem ali je nekdo lep ali grd, v javnosti zame odpira drugo, pomembnejše vprašanje in sicer vprašanje etike, odnosa do ljudi, kulture dialoga.
Si predstavljate, da bi javno dejal, da je gospa grda?
Vsakdo med nami je rojen takšen kot je in prav njegova posebnost bogati ta svet. Pogosto omenjeni “malar” (češ, vsake oči imajo svojega malarja), ki dodaja naš odnos do sočloveka, sam namreč razumem kot božji dotik, ki ta svet dela tako raznolik, grd, lep in nekaj vmes.
Pogovor v oddaji je seveda tekel o primernosti njenega nastopa. O primernosti oblačil na protokolarnem dogodku in ne o tem, ali je gospa lepa ali grda.
Pogovor v oddaji je seveda tekel o primernosti njenega nastopa. O primernosti njenih oblačil na protokolarnem dogodku in ne o tem, ali je gospa lepa ali grda.
Moja ocena, da je gospa lepa, je moja subjektivna ocena. Lepa lahko razumete tudi kot privlačna. Sicer mi ni posebej mar, kaj si o tem mislite, zagotovo pa si tudi v sanjah ne bi privoščil, da bi javno za nekoga dejal, da je grd.
Gre namreč za moj standard, osebni nivo komunikacije. Ne gre za nekakšno laganje, temveč za spoštovanje različnosti.
Vsi mi smo božji otroci in kot takšni tudi lepi, saj smo narejeni po božji podobi. Ali je to potem stvar spoštovanja narave, laganja o naravi ali zgolj gentlemanstva, da človek ostane nad poniževanjem drugih, presodite sami.
V tem smislu posebej cenim izrek Barucha Spinoze, nizozemskega novoveškega filozofa, ki je dejal: “Kar Pavel pravi o Petru, več pove o Pavlu, kot o Petru.”
Kar Pavel pravi o Petru, več pove o Pavlu, kot o Petru. [Baruch Spinoza, roj.1632)
Seveda se je težko brzdati in ne predalčkati ljudi. Videz je v medosebni komunikaciji prva stvar, ki jo imamo na razpolago za oceno drugih.
Tudi zato se moramo zavedati, da smo vsi pristranski. Ko bolje spoznamo ljudi, spoznamo tudi, da je fizični videz veliko manj pomemben, kot se nam je zdel prvi trenutek.
Res pa se tudi meni ne zdi primerno, da po protokolarnem nastopu ljudje sploh ne vedo, o čem je bilo govora, vedo pa, kakšen dekolte je imela govornica.
Boks v Državnem zboru in z dobrimi nameni direkt v cirkus
Služba za odnose z javnostmi DZ je na poslanke in poslance pred časom naslovila vabilo k snemanju kratkega igranega filma DZ za otroke iz ljubljanske pediatrične klinike.
Poslanci opozicijske SDS so bili proti že takoj (o tem več TUKAJ), ostali pa očitno tudi, saj razen nekaj poslancev Gibanja Svoboda na posnetku ni videti nikogar drugega.
Pregovor, da dobri nameni vodijo v pekel, se je tokrat izkazal za še kako resničnega. Če malo parafraziram, bi lahko dejal, da so v tem primeru dobri nameni vodili direkt v cirkus.
Veste koliko dobrih(!) idej imava vi in jaz. Vendar to še ne pomeni, da gredo kar avtomatično v realizacijo samo zato, ker lahko.
Saj to veste, da je Kaligula, rimski cesar, svojemu konju Incitatusu dal zgraditi marmorni hlev in resno razmišljal o tem, da ga imenuje za senatorja? Da so morale žene, hčere, celo mame senatorjev, pod Kaligulovo vladavino, enkrat tedensko biti na voljo vsem v bordelu?
Zakaj? Ker si je Kaligula to lahko privoščil. Bil je vladar z neomejeno močjo, rimski cesar, pravzaprav nekakšen živi Bog z neomejeno močjo. (Zgolj kot zanimivost, po štirih letih takšnih norosti so ga ubili, baje svoji.)
Vem, primerjava je skrajna. Namerno. Namenjena je izključno ozaveščanju, kako skrajno je to, da predsednica Državnega zbora snema filmčke v imenu vseh nas samo zato, ker jih lahko. Ker ni nad njo nikogar, ki bi dejal, da naj tega ne dela oz. naj to počnejo ljudje, ki so za to poklicani. Npr. NIJZ.
Samo zato, ker lahko in ne zato, ker jih zna, ker bi bilo tako načrtovano in dogovorjeno, ker je usposobljena za snemanje filmčkov in ne vem kaj še vse.
A to še ni vse, bi dejali v TV prodaji.
Dan zatem, ko sta pricurljali v javnost zgornji fotografiji, je Urška Klakočar Zupančič javno okrcala vse, ki so “pokvarili” presenečenje otrokom s tem, da so obvestili javnost, da se pripravlja filmček zanje. Dejala je, da naj nas bo sram vse, ki smo o tem govorili prej, preden je bil filmček končan.
Na to ji je javno odgovoril znani psiholog in profesor dr. Kristijan Musek Lešnik, med drugim tudi član in od l. 2020 predsednik Strokovnega sveta za splošno izobraževanje Republike Slovenije. Dejal je:
“Ne, gospa, sram bi lahko bilo tiste, ki so Vas postavili na čelo parlamenta. Cenena cirkuška samopromocijska predstava ni ne primeren ne dostojen način za spodbudo in izražanje podpore otrokom in staršem na hemato-onko oddelku Pediatrične klinike.”
No, ko smo končno le videli ta znameniti video TUKAJ, smo si lahko ustvarili tudi dokončno mnenje.
Sam ostajam pri prvotnem mnenju, ki pravi, da dobri nameni pogosto tlakujejo pot naravnost v pekel in da nam takšnega cirkusa v Državnem zboru res ni treba.
Poslanci so tam z drugim namenom, pred vrati pa verjetno ena največjih kriz (ekonomska / zdravstvena / energetska) naše generacije.
Z lahkoto se strinjam, da je bil v ozadju dober namen. Vem, da ima Urška Klakočar Zupančič tudi svoje otroke in da se še kako dobro zaveda, kakšna bolečina je za starše otrokova bolezen.
Vseeno pa, ko vidim to “filmsko udejstvovanje” parih poslancev Gibanja Svoboda v našem skupnem hramu demokracije, si mislim predvsem dvoje:
- Kaj vam je bilo tega treba?
- Do kdaj še?
Edvard Kadič
- Več o Edvardu Kadiču TUKAJ
Avtorske pravice: Kolumna je avtorsko delo. Če ni dogovorjeno drugače, je reproduciranje dovoljeno le pod pogojem, da se navede vir, v elektronskih medijih tudi povezavo na vir.
