Bolezen in trpljenje: Kako tolažiti?
Sedim na hodniku ambulante. Pred menoj je gospod, malo stran od njega gospa. Oba čakata, da bosta prejela pomoč. Bledica, zaprte oči, sključenost. Telesna govorica izraža njune bolečine. To so tudi moji težki trenutki. Zaradi svojih težav in zaradi njunih, ko ju gledam, kako trpita in jima ne morem pomagati, nemočen sem. Vidim, njuno borbo z bolečino in trpljenjem. In obenem hvaležen, da sam trenutno nimam hudih bolečin.
Kako naj jima pomagam? Lahko nosim bolečino bližnjih? Se lahko vživim v trpečega, ki sedi poleg mene? Ker sem sam imel hudo izkušnjo z boleznijo, se lahko vsaj do neke mere vživim v zgodbo bližnjega. Dejstvo je, da na nas prežijo trpljenja vseh vrst in ne smemo misliti, da jim bomo ubežali.
Ko se srečujemo z stiskami in preizkušnjami, nimamo navodil, kako naj ravnamo. Vsak zase se borimo in se učimo sprejemati trpljenje. Medsebojna podpora nam je lahko v veliko pomoč. Ko smo v preizkušnjah, je velik blagoslov, če jih lahko delimo z našimi bližnjim. Ko govorimo, ko smo slišani, se lajšajo bolečine. Bližnji seveda naših bolečin ne morejo prevzeti od nas. A njihova navzočnost s prijateljskim in čutečim odnosom na poti naših hudih preizkušenj, nam pomaga.
Kako tolažiti?
Kako tolažiti? Kadar smo sposobni, da se vživimo v zgodbe trpljenja drugih, se lahko bolj približamo njihovim stiskam. Srečal sem gospoda, ki je umiral zaradi raka in ko sem ga obiskal sem iskal pravo besedo tolažbe. Gospod me odločno zavrne: “Nič me ne tolažite, umiram, poslavljam se.” Zastal mi je dih in sem bil presenečen nad njegovim odnosom do umiranja. Nato sva sproščeno klepetala o vseh mogočih stvareh. Ko sem odhajal, sem videl na njegovem obrazu mir. Spokojnost.
Naša navzočnost z bližnjimi v njihovih stiskah, predvsem, ko se poslavljajo, naj jih pomirja. Bodimo prisotni. Če sedimo ob postelji, brskamo po telefonu, imamo na ušesih slušalke, nismo prisotni. Smo, a le telesno. Prisotni smo, ko se človeka dotaknemo, ga držimo za roko, ko je naša misel dobra, spokojna, energija umirjena. Včasih niti pogovor ni potreben. Naš mir ob bližnjem se bo prenesel nanj. Bolnik, ki trpi, potrebuje duhovno in telesno moč. Z našo prijateljsko in ljubeznivo držo mu dajemo to moč. Več ljubezni je v nas, več je lahko dajemo. Tudi v tišini je ljubezen.
Vsak človek doživlja bolezen na svoj način.
Bolezen sámo in z njo trpljenje je težko prenašati. Vsak človek doživlja bolezen na svoj način. Sprijazniti se z boleznijo ni enostavno. Močna čustva nastopijo. Vprašanja, zakaj jaz, kdo je kriv, kje je vzrok? Zavrtimo se v krogu mnogih vprašanj. Bežimo, ne priznamo, da smo bolni. Jezni, žalostni, negotovi, zbegani, iščemo poti iz vsega. Če se le da, poskušajmo bolezen sprejemati s spoštovanjem, čeprav se sliši nenavadno. Bolezen ima svojo pot in zahteva našo pozornost. Hitreje sprejmemo preizkušnjo, več energije bomo ohranili za borbo z njo. Pot je lahko dolga, a se je ne bojmo. Dana nam bo pomoč od zunaj, a tudi naša notranja volja bo pomagala k ozdravitvi.
Ni dobro, če se nismo pripravljeni boriti z boleznijo. Zdravniki to hitro opazijo. Nekateri ljudje hitro obupajo. Ko so mi povedali, da imam tumor na ledvici, kasneje tudi raka na pljučih, sem najprej molil za to, da bi znal sprejeti in udomačiti bolezen. Postajala je del mene. Vsak dan sem se zahvaljeval za energijo, moč in za vse, kar sem prejemal in mi je pomagalo. Stranski učinki terapije so bili močni in so vplivali na moja razpoloženja. Hudo sem nihal v čustvih, čeprav si nisem želel, da bi se smilil samemu sebi. Že na začetku odkrivanja raka sem ugotovil, da mi je bilo ponovno dano življenje, ker so ga zdravniki pravočasno našli in začeli z zdravljenjem. Hvaležen sem takole molil: “Bog, ti želiš, da še živim, ker si me pravočasno opozoril. Daj mi moči, da bom sprejemal to bolezen in sodeloval na poti zdravljenja. Hvala za življenje in vse, kar mi daješ. Prepuščam se tebi.”
Hvala vam za vse…
Bolezen je nekaj novega v mojem življenjskem paketu. Ni vse tako, kot sem mislil, da bo. Želel sem si, da bi mi Bog vzel raka že v prvem letu zdravljenja, a se to ni zgodilo. Sprejemam bolezen in je po petih letih moja pot lažja tudi zato, ker imam odlične zdravnike. Spoznal sem veliko dobrih ljudi, med njimi dva specialista onkologa, medicinsko osebje. Hvala vam za vse in hvala vam, prijazne medicinske sestre, hvala za potrpežljivost. Poslušam vas. Podpirali so me domači! Moja izkušnja je, da Bog človeka spremlja in mu daje pogum in moč za sprejemanje težav na več načinov.
Poleg zdravniškega osebja in domačih so to tudi prijatelji in moji so me in me še danes, od začetka moje poti zdravljenja, podpirajo in mi dajejo moč. V boleznih in vseh križih in težavah, kot rečemo po starem, je Bog najmočnejši. Omogočil mi je veliko spoznanj o sebi in o ljudeh, spoznanja, ki bi šla brez teh preizkušenj mimo mene. Danes sem bogatejši. Bog v bolezni človeku odpira okna in vrata, daje moč, pomoč in upanje. Ne glede na to, kakšni smo in kako živimo, nas ima Bog rad. Jezus sam je predlagal, naj z njim nosimo križ. Želi nam pomagati na poti naših težav. V to verjamem, to doživljam sam vsak dan. Pojdite k Jezusu, k Mariji, k vašemu Bogu. Prejeli boste moč in pomoč.
Neštetokrat se sprašujemo, zakaj trpljenje, zakaj na tem svetu toliko preizkušenj vseh vrst? Velikokrat smo krivi sami. Če smo sami povzročili stisko sebi ali drugim, se ne uničujmo zaradi tega, ampak vso energijo in moč vložimo v popravke. Ti so vedno mogoči. In nikoli ni prepozno.
Hvaležen sem, da je človeštvu dano toliko pomoči in pripomočkov, da premaguje trpljenje in bolečino. Znanosti in medicini gre zahvala, da se lahko borimo proti boleznim, trpljenju in bolečinam. In Kristus nam je s svojim zgledom predal sporočilo, da ima vsako trpljenje v življenju namen in cilj. Zato je z nami. In kjer je on, ni prostora za strah.
Benedikt Beno Lavrih
Portal24; Foto: Osebni arhiv
