Boštjan M. Turk: Če bo projekt Golob v NSi uspel, bo ta stranka postala zgodovina
Nova Slovenija (NSi) je bila svobodna zgolj, ko jo je vodil Andrej Bajuk, v zadnjo vlado so šli zaradi lastnih koristi. Sedaj je spet na “prostem trgu”, kjer se vede na način, da je v naslednjem mandatu ne bo več
“V bistvu gre za tragično zgodbo o transmisijah partije, od Edvarda Kocbeka naprej.”
Slovenija je doživela novo blamažo. Dan, preden so ruske rakete prek Moldavije zasule Ukrajino, je večina v državnem zboru odločila, da ne potrebujemo resolucije o Rusiji kot teroristični državi. Da bi se slovenska vlada izognila blamaži na zasedanju notranjih ministrov v Bruslju, so veleli “pokvariti” Falcona, s katerim bi se dotični minister (Boštjan Poklukar; op.u.) peljal tja in nazaj. Ko se bo letalo enkrat pokvarilo nad oblaki, bomo lahko utemeljeno verjeli, da se je res nekaj pripetilo. Do tedaj pa to vse ostajajo prozorni manevri. Na koncu katerih je veliki vprašaj.
Nekaj takšnega se je očitno zgodilo tudi v zakulisju, saj je v mednarodni blamaži aktivno sodelovala tudi Nova Slovenija – Krščanski demokrati. Njeni poslanci so svojo prisotnost sicer najavili, a so potem po tihem odšli iz dvorane in niso glasovali. In tega odhoda potem niso znali dobro pojasniti oziroma so se izgovarjali, da niso vedeli. Nekako tudi zanje velja prispodoba, da se je Falcon “pokvaril” na Brniku. Verjemi, če hočeš. In tu pristopamo k bistvenemu.
To namreč ni nič novega. Demokrščansko-ljudski blok, ki je v devetdesetih letih odigral svojo vlogo v konsolidaciji nekdanjih družbenopolitičnih organizacij, njihovega premoženja in ekonomsko-finančnih apetitov, v bistvu nikoli ni pripadal silam, ki jim je bila Slovenija prva in intimna opcija. Oni so ostali v Jugoslaviji, pripeti tja z vezmi, ki so se spletle med njimi in nedemokratičnim režimom. V katerem nihče od njih ni slabo živel, nasprotno.
Nova generacija politikov ponavlja stari vzorec
Stvari so se sedaj zapletle prav upoštevaje to logiko. Nova generacija politikov ponavlja stari vzorec. Drugače ne more, tudi na levici je tako. Nova Slovenija (NSi) prek Jožefa Horvata (v ustreznem parlamentarnem odboru) tako na vsak način teži k spremembi volilne zakonodaje (ukinitev okrajev), a pri tem so le tujih ust odmev. Pereča posledica bo prav ta, da bo najbolj udarila po glavi Novo Slovenijo, kajti slednja največ glasov dobiva v predelih države, ki jih bo nov volilni sistem najbolj degradiral.
Človek bi najprej pomislil: v Novi Sloveniji so se očitno – kot v Butalah, onega dne, ko sta bili dve kravi za en par – sprli s pametjo in so zmagali oni, ne pamet. A to je napačna ocena. Da je temu res tako, pove podatek iz nedavnega časa.
Nekoč se je namreč že zgodilo, da je demokrščanska stranka dala svoje glasove za spremembo ustave v točki volilnega zakona.
To je bilo poleti 2000, ko je predsednik združene stranke SLS-SKD Franc Zagožen zagotovil poslanske glasove tedaj največje stranke v parlamentu (34 poslanskih sedežev), da bi podprl predlog Mirana Potrča (današnji Socialni demokrati; op.a.), ki je – kot se po domače reče – nastal v destilarni Murgle.
Preberite še
Tam, kjer prečiščujejo “Milko”, ne čokolado, temveč najvišje uvrščeno političarko NSi po anketah Nikole Damjanića in drugih domačih mojstrov merjenja javnega mnenja Ljudmilo Novak. In še koga zraven, ki se z enako evforijo rokuje z zadnjim predsednikom Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije.
Katastrofalen rezultat
Rezultat je bil za stranko katastrofalen. Na volitvah čez tri mesece je dobila zgolj tretjino poslancev iz prejšnjega sklica, Zagožen pa se je moral posloviti od mesta predsednika. A tudi to dejanje, naj si bo še tako nespametno, je imelo globljo logiko.
Razumeli jo bomo, če bomo upoštevali, kako se je Zagožen sploh lahko znašel na mestu predsednika SLS-SKD. Odgovor na to je logičen. SLS in SKD sta v devetdesetih letih, ki so bila bistvena za slovensko tranzicijo, morali biti ločeni. Ena, SKD, je bila prvi mandat v koaliciji z Janezom Drnovškom (1993–1997), druga, SLS, drugi mandat (1997–2000).
Tako sta bili stranki ves čas ločeni, LDS, to je nekdanja partijska nomenklatura, pa je akumulirala premoženje, s katerim o usodi Slovenije odloča še danes. Potem se je konec devetdesetih let na prizorišču oblikovala ideja (pretežno s strani neifiniciranih delov Cerkve), da se stranki združita.
Skupaj bi bili namreč močnejši od LDS in bi prevzeli krmilo vlade. V ta namen sta ustanovili celo posebna telesa in odbore (leta 1998) in spet se je med ljudmi pojavilo novo upanje. A glej ga zlomka: tisti, ki so vodili pogajanje o združitvi, so se morali pogovarjati zgolj pro forma; (*1) niso smeli oblikovati nobenih konkretnih zaključkov. To je bilo vse do januarja 2000, ko so člani teh skupin dobili izrecno nasproten ukaz. Da se tokrat morajo pogajati do definitivne združitve.
Strateška skupina
Takrat so za združevanje poprijeli tudi pri SLS. Razlog je bil ta: strateška skupina Slavka Gabra je namreč ugotovila, da LDS kaže navzdol in da izgublja podporo. Računali so, da bo združena stranka prevzela vlado in naredila v državi kaos, ki ga bodo kot takega seveda interpretirali voljni mediji. In bodo naslednje volitve (jesen 2000) spet njihove.
Zato so angažirali združevalce, v ospredju se je pojavil Franc Zagožen. Zagožen je na združitvenem kongresu dobil proti Lojzetu Peterletu, vendar ne brez razloga. V tednih, ki so sledili, se je na prizorišču vnovič znašla ideja o večinskem volilnem sistemu. Leta 2000 je bil Drnovšek temu naklonjen. A potem se je zalomilo.
Pojavil se je Potrč in poklical Zagožna. Predlagal je čisto nasprotje večinskemu volilnemu sistemu: Drnovška so umaknili iz odločanja, vmešalo se je ozadje. Zagožen je nalogo opravil zvesto. Določen je bil volilni prag, ki je še danes v veljavi. Ta je tudi definitivno pokopal SLS (leta 2014, 2018 in 2022 je zato izpadla iz parlamenta).
Četudi bi večinski volilni sistem najbolj koristil prav SLS-SKD – izrazito bi forsiral župane, ki sta jih imeli ti stranki največ, se je Zagožen odločil drugače. S podporo Potrčevemu predlogu za volilni sistem mu je potem uspelo stolči ne samo združeno stranko, temveč celoten blok.
To, kar je napravil France Zagožen, je samo na prvi pogled nelogično. Če se postavimo na stališče, kaj šele bi bila edina pot do ponovne zmage LDS, potem je odgovor en sam: logično – Zagožnova. Šlo je za klasično transmisijo.
Zakaj zapisujemo te vrstice, bodo ljudje razumeli, ko bo NSi s podporo spremembi volilne zakonodaje uničila samo sebe. In ustoličila naslednjo partijsko transmisijo za prihodnje desetletje. To bo namreč – kot Franc Zagožen – storila zaradi odvisnosti od centrov moči.
Isto obeležje bo delila NSi
Tistih, ki so veleli pokopati Janeza Zemljariča z državnimi častmi, tistih, ki danes ukinjajo Muzej osamosvojitve in postavljajo spomenik onim, ki jim RS nikoli ni bila intimna opcija. Z njimi si bo isto obeležje delila tudi NSi. Spominjali se je bomo pod veliko črko Ć, kot vseh, ki jim Slovenija nikoli ni bila intimna opcija. NSi je tako prišla do konca “razvojnega cikla”. Bila je namreč zgolj transmisija starih sil, ne prva ne zadnja. Tako kot triindvajset let nazaj Franc Zagožen.
Pri nekdanjem predsedniku SLS-SKD imamo za njegovo transmisijsko vlogo celo neposreden dokaz. Vrstice, ki sledijo, so arhivske. A govorijo za današnji čas, za NSi še posebej. Brati jih je treba prav v luči neposredne aktualnosti.
Zagožnova transmisijska vloga namreč… več na Požareport
* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijskih oddaj Ura moči in Faktor)
Foto: Zajem zaslona
