Boštjan M. Turk: Evropa na razpotju – Samouničevalne sile in kriza identitete

ByAna Koren

16. oktobra, 2023

Boštjan M. Turk: Evropa na razpotju – Samouničevalne sile in kriza identitete

Boštjan M. Turk: Danes (15. 10. 2023) je dan, ko se piše zgodovina. Volitve na Poljskem namreč neposredno odločajo o usodi Evrope. Ta se še nikoli do sedaj namreč ni znašla v takem primežu samouničevalnih sil. Pri tem procesov, ki jih spočenja njen zahodni del, prednjačita pa Francija in Nemčija, ki sta si podredili bruseljske birokrate, ne moremo imenovati drugače kot prav samouničenje.

Nekaj podobnega se dogaja tudi v Sloveniji. Prišlo je do prvega posilstva v središču Ljubljane. Zanj so krivi migranti: to je potrdila policija, vprašanje pa ji je zastavil Peter Jančič (vir). Sedaj bodo na vrsti naslednje žrtve, pač čisto v logiki uničevanja, ki ga dopušča vlada Roberta Goloba. V njej ni namreč ostalo niti za kanček več zdrave pameti: dokaz je razlog za razrešitev ministrice za kmetijstvo, ki so ga mediji povzeli takole: “Uradno mora Šinkova oditi zaradi netransparentne komunikacije v primeru spornih sliv, breskev in grozdja.” (vir).

Ena od najzloglasnejših podob tega konca je “lik” Ursule von der Leyen, ženske, ki je prepisala 43,5 odstotka doktorske disertacije, se zapletla v serijo škandalov že v času, ko je bila nemška ministrica za obrambo, pravkar pa je obupanim prebivalcem Lampeduse sporočila, da so migranti na njenih tleh zgolj začetek “humanitarnega koridorja”, ki ga bo Bruselj vzpostavil z namenom, da kar največ prišlekov spravi v osrčje Evrope. Samouničevalna norost bi ne mogla biti hujša.

Knjiga Vojna za mir je napovedala dogodke, ki so sedaj zadeli Izrael

Ko sem avtor pričujočega zapisa prejšnji teden v eni od najbolj gledanih televizijskih oddaj, Press Klubu Tihomirja Dujmovića (vir), predstavljal hrvaško izdajo Vojne za mir, je voditelj dejal, da je knjiga napovedala dogodke, ki so sedaj zadeli Izrael. Slednji je predstraža Evrope, kot sta to Ukrajina in Armenija. Vsi trije krvavijo. Bruselj pa si umiva roke, kajti multikulturnostni eksperiment je pač njegova prioritetna agenda. Tako daleč smo s sedanjim vodstvom EU (in Slovenije) padli. Kajti Evropo je zajela slabost, zato jo vsi napadajo. Tako kot ranjeno žival v divjini: ona je prvi plen zveri, ki se razgleduje po prigrizku.

A kaj bi bilo v ozadju?

Nekaj dobesedno nezaslišanega. Gre namreč za eksperiment, ki ga ni poznala nobena civilizacija do sedaj. Nič do sedaj podobnega mu tudi ni enako. Nekateri bodo ugovarjali, češ tako je propadel rimski imperij in Evropa gre po njegovi poti. Vendar to ni res. Vzhodno in zahodno cesarstvo je propadlo zato, ker je bilo vojaško premagano. A še prej se je borilo na vso moč, ta moč je prihajala z vrha. Tako je Dioklecijan uvedel reforme, vse z namenom, da bi zagotovil preživetje imperija. Ta je tudi preživel, na podoben način kot stara Grčija. Četudi si jo je Rim podvrgel, ga je ona preobrazila. Od tod poznamo verz: “Osvojena Grčija je osvojila divjega zmagovalca in ga preoblikovala s svojimi umetnostmi.” Danes pa smo priča obratnemu impulzu: vodstvo EU izkorišča vse, kar ima, da spravi kontinent na kolena.

A še večji vložek je v igri: nismo še slišali, da bi nekdo trdil, kako je Grčija propadla. Tudi Rim ni propadel, ampak je njegova dediščina preoblikovala zavojevalce in omogočila nastanek zahodnega sveta. Rimske upravne prakse in kultura so vplivale na razvoj jezika, religije, umetnosti, arhitekture, filozofije, prava in oblik vladanja ne samo na ozemlju, ki ga je obsegal stari Rim, temveč tudi daleč prek njegovih meja. Jezik Rimljanov se je razvil v romanske jezike. Sprejetje krščanstva v cesarstvu je privedlo do oblikovanja srednjeveškega krščanstva. Starogrška in starorimska umetnost sta močno vplivali na italijansko renesanso. Rimska arhitekturna tradicija je služila kot osnova za romansko, renesančno in neo arhitekturo.

Današnja Evropa

A v današnji Evropi (njenem zahodnem delu, ki ga vodi Bruselj) smo priča nasprotnemu. O tem se lahko prepriča vsak, že če samo “pogleda skozi okno”. Gre za hoteno razgradnjo vrednot, ki smo jih Evropejci prejeli prek rimskega cesarstva. Ta razgradnja je še toliko bolj zastrašujoča, ker ni utemeljena v nobenem od dokumentov Evropske unije. Vse, kar počnejo v Bruslju, je namreč brez podlage v Lizbonski pogodbi, najvišjem pravnemu aktu EU. In tu se začenja največji pravni kriminal, ki smo mu priča.

Zgodovina zlorabe je naslednja: Lizbonska pogodba naj bi nadomestila Ustavo za Evropo, katere usoda je bila prepuščena referendumu v Franciji, maja 2005. Ustava naj bi politično poenotila staro celino, kar pomeni, da bi se suverenost držav članic v znatni meri prenesla na Bruselj. Spričo tega je bil izid referenduma pričakovan. Na vprašanje “Se strinjate z zakonskim predlogom o ratifikaciji pogodbe o ustavi za Evropo?” je kar 55 odstotkov volivcev odgovorilo z “ne”. Tedaj je bilo še nekaj prištevnosti v zraku. Enako je bilo kasneje v drugih evropskih državah, začenši z Nizozemsko. Potem je bil predlagan nov dokument, Lizbonska pogodba. Večina sprememb iz pogodbe, zavrnjene leta 2005, je bila vključena kot spremembe.

Lizbonski dokument predstavlja magno carto

Tako lizbonski dokument predstavlja magno carto, veliko listino dolžnosti in pravic, onkraj katere ni ničesar več. V EU ima vrednost matematičnega aksioma. In sedaj smo pri bistvenem: vrednote, temeljna arhitektura Evrope, so opredeljene v preambuli v prvem in drugem členu, tako da so še posebej poudarjene. Navedimo: “Črpanje navdiha iz kulturne, verske in humanistične dediščine Evrope, iz katere so se razvile univerzalne vrednote nedotakljivosti in neodtujljivih pravic človeka, svobode, demokracije, enakopravnosti in vladavine prava.« Razvile so se iz tega, kar imenujemo evropska civilizacija, in so njen neodtujljivi del. Vendar prav te vrednote doživljajo ofenzivo s strani uradne ideologije Bruslja in njegovih satelitov. Slednjim gre, ob zanikanju celotnega sklopa vrednot, samo za dve od njih, ki pa sta v pogodbi razvrščeni na zadnje mesto. To je »spoštovanja pravne države in spoštovanja pravic pripadnikov manjšin“. A danes ni mainstream medija, ki bi si o tem drznil poročati, tako globoko smo padli na področju novinarstva.

In spet: tu je tudi boj zoper… več na Požareport.

* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijskih oddaj Ura moči in Faktor)

Foto: STA

Portal24