Boštjan M. Turk: Evropa pred razpadom ali uvedbo diktature?
Ko sem dobro desetletje in pol nazaj v prostorih francoskega Senata ob priložnosti kosila govoril s predsednikom fundacije Robert Schuman, Jean Dominique Giuliani, je beseda nanesla tudi na Slovenijo, mojo domovino. Vse življenje se bom spominjal stavka, ki mi ga je izrekel:« Slovenija? O njej se ne govori veliko, a kadar se govori, je to vedno v prestižnih besedah.«
To mi je še toliko bolj imponiralo, ker sem desetletje pred tem razgovorom začel študirati na Sorbonni v Parizu. Tedaj so se ravno končale vojne na območju bivše Jugoslavije in ljudje so me dobesedno pomilovali. Slovenijo so pač tlačili na Balkan, četudi tam nikoli zgodovinsko ni bila. Kot del Avstro-ogrskega imperija so Slovenci prevzeli delovne navade habsburške Kraljevine, in to zelo intenzivno. Slovenija je bila tako prva država izmed držav nekdanjega vzhodnega bloka, ki je zaradi primerljive razvitosti z EU, v letu 2007 dobila evro kot plačilno sredstvo in vstopila v schengensko območje. Gospodarsko je bila ves čas nekaj posebnega, četudi se o njej ni veliko govorilo.
Problem države je bil in je, da ob prehodu v demokracijo ni opravila lustracije, na ta način pa nekdanjo partijsko nomenklaturo pripustila vnovič na oblast. Ob tem moramo seveda reči, da je Slovenija zmogla tudi konstruktivno držo. Prejšnja vlada, ki jo je vodil provišegrajsko usmerjeni Janez Janša, je naredila veliko, da je Slovenijo vračala v normalnost klasične Evrope.
Volitve 2022
A potem so prišle aprila 2022 volitve, ki so na oblast prinesle levo vlado. Kot posledica lahko ugotovimo, da je od vseh držav EU danes prav Slovenija najbolj podobna Kitajski. To je ima monopolno oblast, ki pa gospodarstvu pušča nekaj svobode. V državi je tako v največjih časteh nekdanji nedemokratični sistem velikega diktatorja Josipa Broza, hkrati pa Slovenija še vedno vztraja na prvem mestu med nekdanjimi članicami Varšavskega pakta, vsaj kar se tiče gospodarske razvitosti. Mnenje Jean Dominique Giuliani izpred desetletja in pol še vedno drži. O Sloveniji se sicer govori malo…
No, te dni se govori bistveno več. A ne v dobrem. Pričujočo zgodbo navajamo ne toliko zaradi pomembnosti, temveč ker je v njej razviden princip delovanja sedanje Evropske komisije. Evropske volitve smo za pričujoči medij že komentirali. Sestavo sedanje komisije posredno tudi. Dejstvo je, da jo je Ursula von der Leyen oblikovala iz političnih skupin, ki so bile na volitvah krepko poražene. Najprej tu mislimo socialiste, predvsem tiste, največje, v največji članici EU, v Nemčiji. Scholzovi socialni demokrati so dosegli najnižji rezultat v 130 letni zgodovini stranke. Dobili so 13 odstotkov, padanje priljubljenosti vlade, ki Nemčijo gospodarsko ob tem še spravlja na kolena, pa se nadaljuje.
Razmere v Sloveniji
Ob tem moramo najprej povedati, kakšne so sploh razmere v Sloveniji. Vlada, je komponirana iz naslednikov nekdanje komunistične stranke: v Sloveniji zato danes nimamo svobode tiska (razen v nekaj alternativnih medijih in na twitterju), pravosodje ne deluje. Prav tako kot na Kitajskem se uporablja za odstranjevanje politične konkurence in drugih ljudi, nevarnih sistemu. Pravkar (20. 9. 2024) je bil na zaporno kazen na primer, obsojen Luka Perš, eden od režimu nasprotnih novinarjev. Obsojen je bil zaradi opravljanja novinarskega poklica. Nobeno pravosodje znotraj Evrope nima podobnega mehanizma. Novinarjev se ne more preganjati kazensko, možne so le odškodninske tožbe, pa še te so večinoma zavržene.
In še: ključna stranka v vladi se je ravnokar zavzela za prepoved demonstracij v glavnih mestih države. Tega v celotni EU ni. Gre za Levico, ki se odkrito sklicuje na komunistično stranko, s tem pa na njene zločine. Maja in junija 1945 so pripadniki vojske, katere vodstvo so sestavljali izključno jugoslovanski komunisti, na ozemlju Slovenije namreč pobili približno 250 000 zajetih vojakov, civilistov, žensk in otrok. Evropska unija ne pozna primera, ko bi bila pro-komunistična stranka, ključni del vladne koalicije.
Njegovo ime je bilo Tomaž Vesel
To zapisujemo, z namenom bralcu pojasniti kontekst, v katerem je nastala zgodba, ki jo prikazujemo. Vlada Roberta Goloba je, kot vse evropske vlade, predlagala komisarja, ki bo zapolnil personalno kvoto v novi Evropski komisiji. Njegovo ime je bilo Tomaž Vesel. Ursula von der Leyen, ga je zavrnila, češ da ne ustreza pogojem. In dodala nekaj o pomanjkanju ženskih kvot. O tem je UVDL Vlado RS obvestila v pismu, sedaj dostopnem tako slovenski kot tuji javnosti. Pismo omogoča dober vpogled v to, kako deluje bruseljska oblast, predvsem pa to, kako je pripravljena za lastne interese poteptati suverenost držav članic.
Če pismo namreč preberemo, najprej osupnemo nad naslednjim. V njem Uršula von der Leyen (v nadaljevanju UVDL) pravi, da se je s Tomažem Veselom pogovorila, še posebej pa je bila pozorna na njegov CV. Nadalje trdi, da je zanjo odločujoč kriterij kompetence na najvišji ravni bodisi v državi članici bodisi zunaj nje, v EU. Na osnovi tega je UVDL zaključila, da Tomaž Vesel ne izpolnjuje pogojev?
A v pismu ni ene konkretne navedbe, v čem pogojev ne izpolnjuje, kako bi tudi bila? Tomaž Vesel namreč pogoje izpolnjuje, poglejmo samo njegov CV, kolikor je razviden v javno objavljeni biografiji. Skoraj celo desetletje (2013-2022) je bil predsednik ene najpomembnejših institucij v državi, Računskega sodišča RS. Že samo s tem izpolnjuje pogoje, ki jih je zahtevala predsednica Evropske komisije.
Ni bil samo to…
A ni bil samo to. Leta 2016 je bil imenovan za predsednika Odbora za revizijo in skladnost pri FIFI. Ta funkcija, ki jo je opravljal hkrati z nalogami na Računskem sodišču, je vključevala nadzor nad skladnostjo FIFA s finančnimi predpisi in zagotavljanje preglednosti znotraj organizacije. Glede na to, da je FIFA toliko kot Svetovna nogometna zveza, je imel Vesel tam izredno odgovorne funkcije. Zanimivo bi bilo pogledati, koliko kandidatov (in kasnejših komisarjev) v mandatih UVDL se je lahko predstavilo s čim podobnim.
In naposled: aktivno je sodeloval na mednarodnih kongresih in okroglih mizah ter prispeval k delu Mednarodne organizacije vrhovnih revizijskih institucij INTOSAI in Evropske organizacije vrhovnih revizijskih institucij EUROSAI.
Marta Kos
Marta Kos, ki sedaj prihaja na Veselovo mesto, nima v svoji biografiji ničesar, kar bi bilo primerljivo njenemu konkurentu. Nasprotno: bila je sicer veleposlanica, a je njeno opravljanje diplomatske funkcije povezano z več ali manj odkritimi govoricami o mobingu. S funkcije veleposlanice v ZRN je tudi odstopila, bojda iz osebnih razlogov.
Marta Kos je pripadnica slovenskega establismementa, ki temelji na prejšnjem, nedemokratičnem sistemu. V tem smislu je bila tudi konfident politične policije v komunističnem režimu. To je odkrila prav preiskava arhivov taiste policije. O tem so se razpisali tudi tuji mediji. Odveč je reči, da je bila politična policija v nedemokratičnem režimu država v državi. Spomniti se je potrebno samo na vzhodnonemško STASI. Jugoslovanska ni za njo v ničemer zaostajala. Označevali so jo preganjanja in umori političnih nasprotnikov. Zadnji je bil na primer ubit v Bruslju, februarja 1990, tri mesece po padcu Berlinskega zidu.
A UVDL to očitno ne moti. Razlog je ta, da se rošada kandidatov za komisarja iz Slovenije kaže kot manever, v katerega ozadju ni čisto to, kar je UVDL razložila v svojem pismu Vladi RS. Tomaž Vesel bi sodil v kvoto liberalnih strank, katere pa evropski socialisti (prav tisti, ki so bili na volitvah poraženi) stiskajo v kot. Zahtevajo zase komisarska mesta, ki bi sicer pripadla njim. UVDL jim gre tu na roke. Marta Kos s pripadnostjo socialističnim in komunističnim idejam pač nima težav.
Športne stave in von der Leyen
A zadaj naj bi bilo še nekaj, kar se je nedavno razkrilo. Mirko Mayer, eden redkih neodvisnih novinarjev v RS, je namreč v svoji oddaji predstavil naslednje.
UVDL ima 61. letnega brata, Hans Holgert Albert, ki je vpliven podjetnik in od pomladi 2023 vodi multinacionalko Superbet. To je podjetje, ki se ukvarja s športnimi stavami. Ustanovitelj Superbeta pa je srbski poslovnež Saša Dragić, znanec tranzicijskih omrežij v Sloveniji, ki izhajajo iz nekdanjega nedemokratičnega režima. Vsi imajo razumljivo interes, da Srbija čim prej vstopi v EU. Za kaj že je kot komisarka predvidena Marta Kos? Za širitev EU na jugozahodni Balkan. Ob tem Mirko Mayer navaja še druge povezave, ki zadevajo nakupe Superbeta v Slovenij (vir:https://www.youtube.com/watch?v=3kmy8ncUWwE).
Ženske kvote
Tudi če to ni razlog zavrnitve Tomaža Vesela in ponižanja suverenosti ene od članic EU – imenovanje komisarjev je namreč v njihovi izključni pristojnosti – tudi tako imenovane »ženske kvote« ne morejo biti. Zakaj? Odgovor na to vprašanje bo razkril vso problematičnost bruseljske birokracije in njenih mandarinov. Prebivalci EU smo namreč soočeni s procesom prisvajanja oblasti, ki ga v zgodovini te institucije še nismo videli. Večja kot je kriza, večje so pristojnosti, ki si jih vodilni v Bruslju jemljejo zase. Vzemimo ženske kvote, zaradi katerih je moral oditi Tomaž Vesel.
O njih ne govori noben dokument ali zakon EU. So preprosto izum UVDL. Služijo njenemu manevriranju med interesi političnih skupin, ki so jih volivci 9. junija postavili pred zadnja vrata. In ki s pomočjo manevrov UVDL in njene komisije prihajajo nazaj v prvi plan. »Ženske kvote« tako predstavljajo kršitev zakonov in pravil pravnega reda EU. To je navadna uzurpacija pristojnosti, moči in oblasti.
Najvišji dokument EU, Lizbonska pogodba (neke vrste ustava EU), ženskih kvot sploh ne omenja. Ampak ne bodite presenečeni. Ne omenja tudi ničesar od tega, kar je v mandatu UVDL spravilo Evropo dobesedno na kolena. V Lizbonski pogodbi namreč ne boste našli ne »zelenega prehoda«, ne »migrantov«, kaj šele besede LGBT. Ničesar od tega tam ni. Dokument je bil sprejet leta 2007, ko je bila Evropa še normalna in ko je bila še močna.
Finančno zakulisje
Danes to ni več. Finančno zakulisje, cepljeno na prebujensko ideologijo, namreč postavlja izrazito šibke osebe na vodilne položaje. Spomnimo se »išiasa« prejšnjega predsednika Komisije. Spomnimo se, da je UVDL edini predsednik EK, ki je v preiskavi evropskega tožilstva (afera Pfeizer). Spomnimo se, da so nemški mediji obilno pisali o tem, kako je plagiirala 43.5 odstotkov doktorske disertacije. Za tiste, ki nameščajo »vodilne«, ne veljajo Lisbonske pogodbe in podobni dogovori, saj se držijo svojih pravil, interesov.
S šibkimi, z mnogimi aferami obremenjeni voditelji Evrope, je tem strukturam omogočeno nemoteno biznisiranje, vplivanje na vsa področja v Evropi in v posameznih državah. Imajo vse vzvode. Evropa pa drsi vedno bolj navzdol gospodarsko, kulturno, varnostno… Izgublja svojo identiteto. Izgublja svoje krščanske vrednote, ki so temelj njene kulture, za verne in neverne. Po evoluciji slednjih v družbenem prostoru je skozi zgodovino postala prva celina na svetu.
In kje je danes? Pred dvema scenarijema, ki sta eden bolj grozljiv od drugega: pred razpadom ali pred diktaturo. Nekaj takega si še leta 2019 ni bilo mogoče misliti. Hvala, gospa von der Leyen.
Boštjan M. Turk
(Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijske oddaje Faktor).
Portal24; Foto: Zajem zaslona Nova24TV
