Boštjan M. Turk: Geslo “Tukaj je Jugoslavija” se v času golobovanja pospešeno uresničuje
Boštjan M. Turk: Pred čistkami na RTV Slovenija (21. september), ki ukinjajo še zadnjo stopnjo informativne neodvisnosti medija, namenjenega vsem državljanom, nas je osrečilo še praznovanje dneva priključitve Primorske matični domovini. Na proslavi je bil slavnostni govornik Milan Kučan: “Ko z leti izginjajo napisi s pročelij skoraj vseh primorskih hiš, ki so takrat sporočali, da je tukaj Jugoslavija, bledi tudi spomin na neizmerno veselje in ponos, ki sta zavladala med Slovenci ob uveljavitvi pariške mirovne pogodbe.” Mediji so še poročali: “Tako je dejal osrednji govornik na proslavi, ki jo je ob podpori primorskih občin priredilo Združenje borcev za vrednote NOB Nova Gorica. Pri tem je posvaril, da čas ne sme izbrisati resnice.”
Strinjamo se, čas ne sme izbrisati resnice: zato tudi nastaja pričujoči članek.
Kaj je torej resnica?
V drugi točki svojega programa se je tolikanj opevana Osvobodilna fronta zavzela za tole: “Osvoboditev in združitev razkosanega slovenskega naroda, vključno s koroškimi in primorskimi Slovenci”. Druga točka torej pomeni: vsi Slovenci v eni državi.
Povezave Milana Kučana in Osvobodilne fronte ni treba posebej dokazovati. Slednja je bila namreč transmisija KP Slovenije, ki je imela ob začetku 2. svetovne vojne premalo članov, pa je zato potrebovala širši oder za nastop. Zato je tudi ustanovila OF, čeprav ne na datum, ki nas ga učijo, in tudi ne na način, o katerem smo splošno seznanjeni.
OF je tudi prispevala k temu, da mnogi (upravičeno) govorijo, kako je komunizem avtohtona reč Slovenije. Vse republiške partije po Jugoslaviji so imele namreč dovolj članov in se jim ni bilo treba iti takšne mimikrije. Na slovenski “projekt” je z veliko skepse gledal tudi vrhovni partijski šef, Maršal z belo kapo.
Malo pa je znano tistim, ki jih veseli napis na hišah “Tukaj je Jugoslavija”, da je druga točka OF (kot tudi vse druge) ostala neuresničena prav zaradi – Jugoslavije.
Kako to?
Zelo enostavno: V njej (FLRJ od 1945 do 1963, kasneje SFRJ) je takoj po »osvoboditvi« namreč zavladal prosovjetski režim. Do tega pa so bili zahodni zavezniki skrajno skeptični. Kakšen odnos pa je do njega imela Moskva, vidimo kasneje. Če torej s tega stališča pogledamo najprej severno mejo, lahko ugotovimo, da prav “Osvobodilni fronti” “dolgujemo” izgubo vitalnih delov ozemlja, konkretno slovenske Koroške, ki je predstavljala celo zibelko nacije.
To je še toliko bolj tragično, kajti FLRJ je Koroško prepustila, da bi Avstrija lahko oblikovala svoje meje v smislu predvojnih. Za to je dobila zgolj obljube, ki pa niso bile uresničene. Danes je koroško slovenstvo namreč tako rekoč izumrlo: “V zameno za varstvo slovenske in hrvaške narodne manjšine na Koroškem in Gradiščanskem in v zameno za pravice do avstrijskega premoženja, zaplenjenega po vojni v Jugoslaviji, se je Jugoslavija odpovedala ozemeljskim zahtevam do Avstrije.” (Slovenska novejša zgodovina, str. 814).
Na zahodu je šlo podobno
Na zahodu je šlo podobno. Novi oblastniki, rekrutirani v OF, kot “temelju ljudske oblasti” (Slovenska novejša zgodovina, 743), so naivnost, to je vero v prazne besede, predvsem iz sovjetskih ust, kombinirali s slabo prikrito željo po izključni dominaciji v Furlaniji Julijski krajini, težnjo, ki je redoma vključevala nasilje nad civilisti. Vse skupaj je anglo-ameriške zaveznike že zgodaj prepričalo o tem, da so FLRJ odrekli pristanišče Trst. Upravičeno so menili, da ga bo – posredno ali neposredno – uporabljala Sovjetska zveza, ki je sicer bila brez dostopa do toplih morij.
O tem je spregovoril na primer Boris Pahor leta 1969 v velikem amfiteatru Filozofske fakultete v Ljubljani. Dejal je 33, da zahodni zavezniki niso mogli dopustiti, da bi Trst postal izhodišče za širjenje komunistične revolucije na območje celotne Italije. Veliki pisatelj si je drznil še pripomniti (tedaj je bil v Sloveniji čas popuščanja napetosti, vladal je Stane Kavčič in demokracije je bilo za ščepec več), da je Kardelju šlo tako in tako samo za širjenje komunizma in da ga njegov, slovenski (kot tudi ostali) narod ni dosti brigal. Bil je pač moskovski internacionalist (to je avtorju zaupal uveljavljeni zgodovinar Stane Granda, ki se je kot študent udeležil Pahorjevega predavanja).
A v zvezi s tem obstaja tudi tehtna, mednarodno priznana monografija izpod peresa v Združenih državah Amerike delujočega zgodovinarja slovenskega rodu Bogdana C. Novaka (1991–2011) z naslovom Trieste 1941–1954. Elektronska enciklopedija o njej navaja: “Novak se je izkazal za enega od vidnejših strokovnjakov za zgodovino Trsta in Svobodnega tržaškega ozemlja ter za vprašanje državne meje z Italijo.”
V Slovenskem biografskem leksikonu pa najdemo sistematičen pregled, kako cenjeno je bilo Novakovo raziskovanje, konkretno omenjena knjiga. Tako: “Njegovo glavno delo je knjiga o Trstu, ki je razširjena doktorska disertacija, v kateri je obdelal problem Svobodnega tržaškega ozemlja in narodne in polit. okoliščine, ki so spremljale nastanek, kratki obstoj in njegov konec.
Trieste
Knjiga je izšla v angleščini kot Trieste, 1941–1954, potem pa še v italijanščini. Imela je pomemben odmev v svetovnih strokovnih revijah in časopisju. Vse ocene, tudi italijanske, priznavajo Novakovo nepristranost v presojanju stanja in dogajanj v Julijski krajini in na Tržaškem ter poudarjajo izredno skrbno, temeljito in obilno zbrani material k podrobnim analizam obravnavanih problemov. Mnogi stavijo Novakovo knjigo ob Tržaški konflikt, profesorja s Sorbonne, U J. B. Durosella, prve avtoritete za tržaško vprašanje.” Na ta način na Novaka gledajo tudi mnogi slovenski zgodovinarji.
Tako eno od ključnih mest te knjige predstavljajo naslednje povedi: “Dogodki v jeseni 1944 so Titu znova omogočili, da se je uskladil s Sovjetsko zvezo in postal njen instrument za širjenje komunizma proti zahodu. Zavedajoč se teh sprememb je britanski zunanji minister, Anthony Eden, med konferenco na Krimu v začetku februarja 1945, predlagal, da se določi natančna meja skozi Julijsko krajino, z namenom izogniti se zmedi in napetostim, če bi se v tej regiji zavezniške sile srečale s Titovimi. Predlagal je, da se Trst in komunikacijska linija (železnica) z Avstrijo preko Gorice pusti v rokah zaveznikov in da se Titu, na osnovi etničnega načela, dovoli zasedba preostalega ozemlja.” (Trieste, 125)
Umaknil se je
Takšne ugotovitve, predvsem pa celota Novakovega dela, so ostale v senci ideološkega izključevanja: sam se je iz Jugoslavije umaknil leta 1945; ni se mogel strinjati z avtokratskim načinom upravljanja javnih in zasebnih zadev, ki je zavladal. Tudi njegove – mednarodno priznane in z resnico docela skladne ugotovitve glede izgube Trsta in Gorice – so bile za novi režim kaj neprijetne. Ker premoremo tudi po osamosvojitvi kaj malo objektivnega zgodovinopisja, v tovrstnih knjigah beremo stvari, ki so sicer na liniji z drugo točko programa OF, navedenega zgoraj, nimajo pa dosti skupnega z dejanskim dogajanjem in njegovimi vzroki.
Tako je na primer v najobširnejši zgodovinski knjigi v času po osamosvojitvi, že navedenem kolektivnem delu Slovenska novejša zgodovina 1848–1992. Knjiga je referenčna, podobnih takšnega obsega ni, zato jo tudi jemljemo v pretres. Prvenstvo ji sicer potrjujejo (kar) uredniki sami, kajti v uvodu najdemo stavek: “Zavedali smo se, da bo Slovenska novejša zgodovina še dolgo vrsto let edino tovrstno delo.”
In temu je tako tudi danes, ko nastajajo pričujoče vrstice. Vendar boste v njej analizo, zakaj Trst in Gorica nista pripadla Jugoslaviji, zaman iskali. Novakovo monografijo sicer navajajo, a ne da bi jo sploh citirali, kar je nenavadno glede na sodobne znanstvene standarde. Na zadevnih mestih, ki jih je spisal in uredil Bojan Godeša, o dejanskih vzrokih, zakaj sta Trst in Gorica ostala v Italiji, tako ne boste dosti izvedeli.
Godeša je očitno poznal Novakovo delo, a njegovih ugotovitev ni vključil v svoje razpravljanje. Je šlo za “pozabo” ali “spozabo”, ne bomo vedeli. Ali pač? Še bolj nenavadno je, da na… več na Požareport.
* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijskih oddaj Ura moči in Faktor)
Foto: STA
