Boštjan M. Turk: Kako odgovoren je Robert Golob?

Kako odgovoren je Robert Golob?

Boštjan M. Turk: Slovenija je pod sedanjo vlado v prostem padu. A eno je ugotoviti, zakaj se to dogaja, drugo dokazati, da je vse skupaj odvisno od zunanjih razmer, od Evropske unije. Predsednik vlade sicer napreduje v govorjenju v prazno.

Za Pop TV je nedavno pocvetličil: “Ljudem smo obljubili, da bomo državo normalizirali. Da bomo iz avtokracije spet vzpostavili demokracijo in pravno državo. To je tisto, kar nas žene, da v politiki vztrajamo.” Te izjave ni mogoče racionalno razčlenjevati, toliko notoričnih neresnic vsebuje. Danes to, jutri ono, pojutrišnjem tretje. Vendar vse ni ostalo samo pri besedah. Lahko se za začetek vprašamo: kako so se morali počutiti njegovi otroci, ko so gledali prenos začetka tekem v Planici? Ko so videli “drugo mamo” ob svojem očetu? Kako se je ob tem morala počutiti njihova mama, njegova žena, glede na to, da javnost ne razpolaga z nikakršnim podatkom, da sta se Golobova ločila?

Lahko si postavimo vprašanje o odgovornosti predsednika vlade.

Ampak vprašanje ima še hujše nadaljevanje: je nekdo, ki je tako odgovoren do lastne primarne skupnosti, potem lahko odgovoren do širše skupnosti, do države, ki mu je 24. aprila padla v roke kot zrela hruška?

Ničesar ne trdimo, le določene paralele poskušamo postaviti v prostor.

Kaj je potem z odgovornostjo slovenskega volivca, ki je to omogočil? Kje ima pamet? Ko je premier zadnjič nastopil v parlamentu, se je laskavo izrekal o tem, kaj vse je storil za upokojence. Da bodo pokojnine celo 5 odstotkov višje. Iz koga se tu dela norca?

Življenje je v enem letu dražje vsaj za 20 odstotkov. Če so se spomladi 2022 mediji pritoževali nad vlado, so sedaj zadovoljni. A nad vlado se danes pritožujejo tisti, ki so bili pod prejšnjo zadovoljni, to je navadni ljudje.

Prav tisti, ki so ga izvolili.

Večinoma prihajajo iz mest, kajti mesta – pretežno – ravnajo po instinktu, ki jim ga posredujejo (vcepljajo) mediji, predvsem najučinkovitejši od njih. Televizija je še vedno prvi pastir domače črede! Kakor vidijo na zaslonu, tako potem storijo. Samo da ni Janša! Slovenija je edina država v EU, katere državljani na vsakih volitvah nagradijo nekoga, ki ga mesec ali dva poprej še ni bilo. Ko se razočarajo, ga odslovijo. In pričakujejo novega. Tako je bilo zadnjih deset let in več.

A stvar je še hujša.

Razpadanje slovenske države, uveljavljanje negativne selekcije na ključnih ravneh pravosodne, izvršne in zakonodajne oblasti je v tem mandatu doseglo svoj vrhunec. Vsakdo lahko dela ali govori, kar hoče. Zadaj pa se obračajo veliki novci.

Temu stanju lahko najdemo vzporednico. In to na najbolj kritičnem mestu, tam kjer je sploh ne bi smelo biti. V Evropski uniji, natančneje v Bruslju. Zadeva izvršno oblast: predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen zaseda formalno enako mesto kot Robert Golob v Ljubljani. Vodi namreč evropsko vlado.

Evropa prav tako doživlja prosti pad, takšnega, kot si ga še nekaj let nazaj nismo niti upali zamisliti. Analiza o tem je temelj Vojne za mir, moje zadnje knjige. Nekaj nedavnih dogodkov ni bilo mogoče več zajeti vanjo, zato izkoriščam pričujoče vrstice.

New York Times je namreč v okviru preiskave o nakupu cepiv v EU raziskal osebno vpletenost prav te osebe. 25. januarja 2023 je tudi vložil tožbo zoper njo. Zakaj? V času, ko je svet sredi pandemije množično kupoval cepiva proti covidu-19, naj bi se predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen z direktorjem družbe Pfizer Albertom Bourlo prek besedilnih sporočil pogajala o milijardnem poslu.

Sama pravi, da jih ne more dati na vpogled javnosti, ker (tri pike) … Komisija jo pri tem podpira: meni, da besedilna sporočila ne spadajo v njeno obveznost preglednosti, kot se temu učeno reče. Pravi celo, da sporočil ne predsednica ne Komisija pravzaprav ne morejo več najti.

Verjemi, če hočeš.

Nadzorni organi, kot sta evropski varuh človekovih pravic in Evropsko računsko sodišče, so že prej razgalili tako imenovano tajnost, ki jo Komisija še naprej ohranja. Tudi Evropski parlament se je opredelil proti temu. In česa naj bi bila Von der Leynova kriva?

Najprej gre za vprašanje transparentnosti poslovanja. Evropski parlament je ob začetku epidemije v svojo sredo povabil direktorje podjetij, ki so imela potencialne možnosti izdelati cepivo. Tako so se zvrstili vsi, od Astra Zeneca do Moderne, izjema je bil le Pfizer. Ta je v marcu 2021 z Evropsko komisijo sklenil že tretjo pogodbo, tokrat za nakup kolosalnega števila cepilnih doz – 1,8 milijarde, ne glede na to, da je prebivalstva EU zgolj dobrih 450 milijonov.

Šlo je za največjo pogodbo, ki je bila kadarkoli podpisana s strani Evropske unije. Njen znesek je namreč dosegel skoraj 40 milijard evrov. Bourla, direktor podjetja Pfizer, je bil potem vabljen v Evropski parlament, da pojasni podrobnosti kolosalnega posla.

Nekaj časa se je izmikal, potem pa kot iz topa izstrelil: “Evropskim poslancem nimam ničesar reči.” Nato so ti na zaslišanje pozvali sámo Von der Leynovo (vir: francoska poslanka Michèle Rivasi, Oddaja Južni radio, 13. januarja 2023). Poslanci posebnega parlamentarnega odbora za covid-19 so namreč predlagali, da se jo povabi, da odgovori na vprašanja o največji pogodbi o cepivu v EU, ki je bila podpisana na vrhuncu pandemije. Prav v času priprav na to pogodbo naj bi si z glavnim izvršnim direktorjem družbe Pfizer izmenjala razvpita besedilna sporočila.

A zgodilo se je tako rekoč nemogoče.

Najvišji predstavniki Evropskega parlamenta so 16. februarja 2023 zaprli vrata javnemu navzkrižnemu zaslišanju predsednice Evropske komisije glede njene osebne vloge pri pogajanjih s podjetjem Pfizer o več milijard evrov vrednem poslu s cepivi. To so – spet! – storili za zaprtimi vrati. Namesto tega so se odločili, da bodo Von der Leynovo pozvali, naj na vprašanja odgovori zasebno, s čimer so ji omogočili tako rekoč popolno, sanjsko imuniteto. Nihče – očitno – ne bo nikoli vedel (razen nekaj posvečenih), za kaj je v resnici šlo pri tem gigantskem poslu.

A to je le vrh ledene gore. Iz dobro poučenih virov iz Bruslja se je namreč izvedelo, da se je Von der Leynova prenehala udeleževati tudi tako imenovanih sestankov skupine (group meeting), to je sestankov s poslanci Evropske ljudske stranke (EPP), iz katerih vrst sploh prihaja kot predsednica. Skupina se pred plenarnimi zasedanji redno uskladi, kako glasovati.

Vsak komisar namreč pride na sestanek takšne skupine in razloži, za kaj pri konkretnem projektu, ki bo šel v glasovanje, gre. Če ima skupina predsednika (predsednico) Evropske komisije (in EPP ga ima), pride obvezno on (ona).

Tako je bilo vselej, celo v času Jeana-Clauda Junckerja. Ki kdaj ni zdržal do konca, ampak to je že druga zgodba.

Izjema

Obstaja le ena izjema, to je Ursula von der Leyen. Ta se izgovarja na to, da nima časa. Verjemi, če hočeš. Poslanci Evropskega parlamenta so sicer videli tretjo pogodbo s Pfizerjem, vendar ne v celoti. Vsa bistvena mesta, predvsem pomembne klavzule, so bila namreč počrnjena, tako da si ni mogel nihče ustvariti predstave, za kaj sploh gre. To je naravnost usodno, ker je transparentnost pogoj demokracije, demokracija pa pogoj obstoja razvite skupnosti, kamor se najprej prišteva Evropska unija.

A tudi to še ni vse.

Ursula von der Leyen se je obdala s sodelavci, katerih delovna vnema je vprašljiva. Slovenci si lahko pogledamo samo učinkovitost slovenskega evropskega komisarja za krizne razmere Janeza Lenarčiča. Evropo v bistvu vodijo drugo- ali tretjerazredni uradniki, za katere obstaja močan sum, da so pod vplivom lobijev, ki so jih na ta mesta tudi imenovali. Da so podkupljivi. Tako tudi promovirajo ideje, ki so bile prej zlobirane, četudi nimajo nobenega stika z zdravo pametjo.

Notoričen primer je bila okrožnica komisarke Helene Dalli (november 2021). To je bil Vodnik 2021, ki je na 30 straneh poročal o tem, na kakšen način uporabljati spolno nevtralnejši in LGBTQ+ju prijaznejši jezik. Papir (*1) je (bil) del načrta, ki ga zagovarja predsednica Evropske komisije, z namenom uvesti “unijo enakosti” in zagotoviti, da bo “vsakdo cenjen in priznan ne glede na spol, rasno ali etnično poreklo, vero ali prepričanje, invalidnost, starost ali spolno usmerjenost.” (*2) Šlo je za radikalno “vojno za mir”, ki je v imenu najvišje “človečnosti” negirala konkretne ljudi, vsega skupaj štiristo petdeset milijonov, kolikor jih šteje Unija v tem trenutku.

Veliki borci za malega človeka, zbrani v Evropski komisiji… več na Požareport.

* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijskih oddaj Ura moči in Faktor)

Foto: Vlada RS Twitter

Ne spreglejte…

Boštjan M. Turk: Kaj ima rdeča zvezda na prsih glavne atrakcije letošnje Prešernove proslave s stanjem duha v državi

Države, v katerih je vladal komunizem, so bile nepovratno okužene z demagogijo. Jugoslavija ni nobena izjema. Najbolj je tu izpostavljena prav Slovenija, kjer demagogija živi še naprej… več tukaj.