Boštjan M. Turk: (Rupnikovi) mozaiki bodo nosili usodo človeka, ki jih je ustvaril. Ta jih je že zatemnila in jih še bo.
Boštjan M. Turk: Ko se slovenska in evropska kultura znajde pred enim od najzagatnejših izzivov: obsoditi velikega umetnika ali ne …
“Tu se porajajo serije vprašanj, najprej – razumljivo – po odgovornosti avtorja in njegovi vlogi v očitanih mu spolnih zlorabah. Tudi zaradi tega mora spregovoriti, nastati mora dialog, ki naj na koncu prinese očiščenje. Seveda najprej žrtev. Samo upamo lahko, da se bo skozi katarzični proces nekega dne tudi avtorjeva umetnost vnovič pokazala v neskaljeni luči.”
Slovenska in evropska kultura se je znašla pred enim od najzagatnejših izzivov. Ta se reducira na vprašanje, obsoditi velikega umetnika ali ne.
Slovenci smo sicer navajeni, da velikanom duha odpuščamo spodrsljaje telesa. Sam sicer nisem tipičen Slovenec, z izjemo prav te točke. V Prešerna sem se na primer zaljubil že kot osnovnošolec. Med počitnicami v gimnaziji sem se začel njegovo poezijo učiti na pamet in ni mi šlo slabo.
Do današnjih dni sem zadržal kar precej njegovih verzov, ki so mi bistveno polepšali življenje. Namen poezije namreč je, da se je učimo na pamet. Rima in meter sta iz pradavnih časov, ko ni bilo ne tiska ne papirja. Če je pesem hotela preživeti, je morala ostati v človeku. To pomeni, da jo je dotičnik znal na izust. V srednjem veku je ta disciplina doživela prvi razcvet. Ljudje so postajali mojstri pomnjenja: na ta način so si ostrili razum.
A že pri starih Grkih ni bila prva od muz zastonj imenovana Mnemozina, umetnosti dojilja. Bila je muza spomina, mati vseh muz.
Prešeren me je toliko zasvojil, da se nikoli nisem vprašal, kakšen je bil kot človek oziroma kakšen je bil v odnosu do žensk. Ni mi znano, da bi to vprašanje problematizirala tudi domača literarna zgodovina, prej nasprotno. Veliki prešernoslovec Anton Slodnjak svojo nepozabno knjigo o Ribičevem Francetu iz Vrbe zaključuje z besedami: “V pesnikovi ustvarjalni domišljiji odločata poslej moški in ženska kot občana politično še neostvarjene, a v pesnikovi zavesti že oživotvorjene skupnosti svobodnih posameznikov in narodov.”[1]
Ljubezen je predstavil v vidni sublimaciji, v viziji velike lirike, ki pa z življenjem ni imela dosti konkretnih stikov, še manj pa s poetovo moralo v odnosu do žensk.
Kar se Julije Primic tiče, je šlo za zaljubljenost v lastno zaljubljenost: pesnik je potreboval nedostopen ideal, da ga je lahko opeval. In pri tem vzvišeno trpel. V tovrstnem bolečinarstvu sploh ni bil sam: mnogi mojstri vezane besede so pred njih hodili po tej vijugavi poti: ljubili so abstraktne podobe žensk, ki so jih videli enkrat v življenju (Dante, Petrarka, tudi Baudelaire), svojo moško slast pa izživljali na ljubicah, do katerih razen seksualne privlačnosti niso prav dosti čutili.
Prešernovo telo se je tako zagledalo v Ano Jelovšek: zveza je bila plodovita: iz nje – ali pa iz kakšnega obvoda preko katerega od pesnikovih prijateljev (na primer Matije Kastelca) se je rodilo nekaj otrok. Vemo za tri, do katerih se prvak slovenskega Parnasa nikoli ni vedel odgovorno, še manj do njihove matere.
Prav nasprotno: z njimi je pometal kot s cunjo. Preživeti so se morali sami, pravzaprav niso niti dobro vedeli, kdo jim je oče. Priznal jih je šele pred smrtjo, pa še to najverjetneje po izrazitem prigovarjanju domače duhovščine, ki jo je skrbelo, da bi škandal ne postal neobvladljiv.
To so bili časi, ko so ljudje še nekaj dali na moralo in ko je Cerkev v tem prednjačila. To zapisujemo v docela afirmativnem smislu. Ampak je pa tudi res, da se pred smrtjo mnogi spreobrnejo in priznajo vse, kar jim drugi položijo na jezik… več na Požareport.
Foto: Zajem zaslona
Ne spreglejte…
Škofje v poslanici: Božje rojstvo, upanje za celotno človeštvo
Kristjani so zaznamovali sveti večer, ko so potekale polnočnice, na katerih so počastili rojstvo Jezusa Kristusa. Papež Frančišek je polnočno mašo daroval v baziliki svetega Petra v Vatikanu.
Po cerkveni tradiciji se na predvečer božiča sveti večer ljudje zberejo doma, blagoslovijo dom in pojedo božično večerjo. Nato se odpravijo k polnočnicam, kjer pričakajo Jezusovo rojstvo. Naslednji dan gredo še k jutranjim in dopoldanskim božičnim mašam… več tukaj.
