Boštjan M. Turk: Kučan ali Kućan?
Na predvečer praznika, na katerega se spominjamo, kako je v noči s 25. na 26. oktober 1991 zadnji vojak JLA zapustil Slovenijo, je v tovarni Rog potekala slovesnost ob odprtju spomenika izbrisanim. V prvi vrsti je sedel Milan Kučan. S tem je nevede potrdil, da se nič bistvenega v državi ne zgodi brez njega.
Šli smo po poti “geneze” tega moža in pripravili pričujoči sestavek. Vsem priporočam, da ga preberejo, če želijo vedeti, kdo v resnici obvladuje Slovenijo. A če boste vprašali prvega od svatov, ki so polomljeno črko Ć pred Rogom pospremili v svet, bo dejal, da on s tem nič nima.
Da ima, pove že dejstvo, kako vedno bolj drsimo v tip vladavine, ki je naravno stanje tega moža. Slovenija se po nobenem od realnih kriterijev, s katerimi se meri demokracija, namreč ne more več uvrščati med države svobodnega sveta. Takšna postaja, kot je bila rajnka SFRJ. Se čudite? Glavni režiser zlokobnih sprememb je namreč odrasel, napravil politično kariero in prestopil prag abrahama v sistemu, kjer je vladala ena stranka, kjer so disidente zapirali (Pučnik, Blažič, Miklavčič …), prebežnike na meji pa streljali. Kako naj bi sedaj ravnal drugače? Kako naj bi v eni noči – v tisti, v kateri je zamrznil partijsko knjižico – postal drug človek. Kar se Janezek nauči, to Janez zna…
Zgolj upokojenec
A Milan Kučan že po inerciji zatrjuje, da je zgolj upokojenec ter da mu pripisujejo vpliv in moč, ki ju nikoli ni imel. Ne glede na to, da je docela jasno, kako je prejel svoje insignije in se da brez težav videti, da jih še danes – desetletja po tem, ko se je ustoličil na vrhu – uporablja s spretnostjo, ki daleč presega njegovo pojavo oz. biološko starost. Na tem področju je namreč dobesedno “doma”, to pa je disciplina, ki se zahteva od vseh, katere se pripusti k samemu vrhu, z namenom, da postanejo naslednji condottieri te napol legalne združbe. Kučanova moč je velika; njena vzpostavitev pa sega daleč v preteklost.
Milan Kučan je bil – in je – namreč posredni naslednik najvišjega republiškega oblastnika v času totalitarizma Edvarda Kardelja. Ta je vladal skoraj štiri desetletja (od 26. aprila 1941 do svoje smrti 10. februarja 1979). Milan Kučan ni takoj prišel na njegovo mesto, čeprav bi glede na logiko stvari lahko. Moral je malo počakati, da je zgodovina v svoja nedrja sprejela enega od njegovih tovarišev, kasneje hudega zoprnika, kot je pokazal razvoj dogodkov. V malem interegnumu je namreč na prvo mesto stopil France Popit, imenovan Jokl.
A Popita je njegova rigidnost, ideološka trdota, ki mu je služila toliko časa in mu odprla toliko vrat v hierarhiji, naposled pustila na cedilu. V 80. letih je še zagovarjal ustavno vlogo Slovenije v federaciji in se spopadal z nekaterimi težnjami v Jugoslaviji, ki so hotele zmanjšati pomen republik. Toda kot navaja elektronska enciklopedija: “Po spremembah v ZKS se je kot ortodoksen komunist začel počasi odmikati od nje. Konec 80. let se je razšel tudi z reformno Kučanovo linijo in se leta 1989 dokončno poslovil od aktivne politike (izstop iz CK ZKS z odprtim pismom, v katerem je uporabil izraz ‘via facti’).”
Krivda in greh
Pot Milanu Kučanu je bila odprta. Nekateri zgodovinarji so vedeli povedati, da je Kučan prav zgodbo Spomenke Hribar okrog napadov na njeno knjigo Krivda in greh izkoristil za diskreten umik Popita – Jokla s partijske scene. Namreč brežnjevsko otrdela struja v Zvezi komunistov Slovenije se je eseja, ki je prelamljal s partizanstvom, lotila na nož. To predvsem zato, ker si je večina v njej med revolucijo umazala roke. Kučanova generacija pa je bila rojena po njej in je bila s tega stališča “čista”, kar je v onem času predstavljalo odločilno prednost. Kasneje so se mnogi spet vprašali, ni “slovenska Antigona” utegnila igrati še kakšne vzporedne vloge ob tej, ki jo je soočila s Francetom Popitom. Da bi bila skrivni adut Milana Kučana, ki ji je tedaj – in kasneje – nudil vso zaščito. Kar se je na primer pokazalo ob ključnem trenutku, ob razpadu Demosa. In potem še velikokrat.
Spričo vsega tega se je Milan Kučan vzpostavil kot nova moč in oblast v republiki. Bil je navzoč prav toliko časa kot vsemogočni Edvard Kardelj. Slednji je preživel nekaj atentatov, Kučanu je uspelo obiti usodo, ki je leta 1989 čakala aparatčike partijskega režima v Vzhodni Evropi. Še več, naravno nesrečo (padec komunizma), ki bi ga sicer ugonobila, mu je uspelo transformirati v lastni karierni korak naprej (padec Demosa). Postal je predsednik nove republike, Slovenije, četudi se z njo ni nikoli identificiral.
Domoljub in državljan Slovenije
Kučan bi tudi to zanikal. A koliko verjetno je njegovo dociranje, da nikoli ni dobro vedel, kaj sta oblast, slast in čast (ter moč), naj spričo gornjih dejstev presodi bralec. Ne bi bilo brez precedensa, da bi Milan Kučan vztrajal na neresnici in imel pri tem za dokazovanje svojega “devištva” na voljo vse megafone večinskih medijev. Ki so sicer silno občutljivi za njegove sugestije.
Sebe zato, opogumljen z zaslombo javnih občil, predstavi na tale način: “Kot domoljub in državljan Slovenije ob vseh državnih praznikih, kjer stanujem, vedno poskrbim, da sta obešeni obe zastavi, slovenska in EU. Sem čisto navaden državljan, nikakršen posebnež, upokojenec z 42 leti delovne dobe, udeležim se vseh volitev. V mladosti sem bil v enomesečni mladinski delovni brigadi razglašen za dvakratnega delovnega udarnika.” (vir: Dnevnik) Toliko “svobode” še vseeno premoremo, da nam je dovoljeno tejle litaniji, namenjeni zabrisovanju “samega sebe”, verjeti ali pač ne.
Verjeti ali ne?
Verjeti torej ali ne Kučanovemu domoljubju? Sploh s tega stališča: kako naj se nekdo, ki s popiti, kardelji in drugimi te vrste tekmuje za internacionalno pravovernost, kakršno je zapovedovala Moskva, na skrivaj ogreva za lastni narod in do njega goji prava ljubezenska čustva? Dobrodošla popotnica k resnici bi utegnili biti spodnji navedki, ki zadevajo najbolj vroče osamosvojitvene dni. Vroče ne od sonca, temveč od bliskov eksplozij, rafalnega ognja in navzkrižno letečih smrtonosnih krogel. In strahu pred smrtjo.
Avtor tega je Danilo Slivnik, prezgodaj umrli novinar. Kučan ničesar od tega, kar je zapisal, ni nikoli zanikal. Pomenljivo? Besedilo samo pripoveduje, kako je nekdo, ki je bil tedaj na najvišjem položaju v republiki, storil vse, da bi do osamosvojitve ne prišlo. Tako preprosto je to. Tudi ni bilo prvič; še manj, da bi šlo za izjemo, ki bi potrjevala sicer trdno pravilo. Ne, opraviti imamo z usklajeno prakso slepilnih manevrov, v ozadju katerih je bila trdno zasidrana njegova odločenost, da Slovenija ostane v Jugoslaviji.
Tako: “Del načrta je Kučanov krog uresničeval v Sloveniji ob pomoči medijev: v Beogradu so morali imeti javni dokaz, da del klana res nasprotuje osamosvojitvi, drugače bi lahko rekli, da so jih iz Ljubljane vlekli za nos. In jim po zaupnih kanalih pošiljali lažne signale. Ta del posla so prepustili najbolj nadzorovanemu slovenskemu časopisu: ljubljanskemu Dnevniku, ki je bil zmeraj stoodstotno v rokah partijske nomenklature. Ta časopis ni niti enkrat v pol leta, kolikor so trajale priprave na osamosvojitev, objavil kakršnegakoli prispevka, ki bi bil naklonjen vzpostavitvi samostojne države, ampak jo je ves čas napadal in smešil.” (Danilo Slivnik, Kučanov klan, str. 100)
In kako je bilo to konkretno videti? Kdo se je angažiral? Pisec zgornjega besedila tu ni v zadregi razkriti, kaj je bilo v ozadju, kolikor nenavadno, bolje škandalozno se je to tisti čas slišalo (ali se sliši še danes):… več na Požareport.
* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijskih oddaj Ura moči in Faktor)
Foto: STA
