Boštjan M. Turk: Med nami se je govorilo, da ti dvanajst let – zapora – ne uide
Boštjan M. Turk: Ko se je golobja oblast ob 27. aprilu na široko izrekala, kako je OF postavljala temelje slovenski državnosti, je mnoge bolela glava. Publicist Igor Omerza je ob tej priložnosti takšno pleteničenje argumentirano zavrnil, omenil pa je dve imeni, Franceta Miklavčiča in Viktorja Blažiča, ki sta bila sankcionirana zaradi izražanja naklonjenosti demokraciji, predvsem pa samostojni državi.
Takole je dejal: “Nikakor ne znam neposredno povezati hvalevredne borbe proti okupatorju z osamosvojitvijo. Zmagoviti in povojni morilski vrh stalinistične slovenske partije je fanatično s svojo Udbo preganjal vsako misel na samostojno slovensko državo. Za to je bila zagrožena celo smrtna kazen!”
In imel je zelo prav. Zakaj, sledi iz nadaljevanja.
Ljudi vselej sankcionirajo po kazenskem zakoniku. To je vsemogočno orodje totalitarne oblasti, s katerim pokori svojo disidenco. Tako rekoč do osamosvojitve je veljal KZ, ki sta ga koncipirala Ljubo Bavcon in Peter Kobe: Kazenski zakonik, Uradni list SRS, Ljubljana, 1970. Kazenski zakonik je bil pripravljen prav za potrebe svinčenih let: po njem sta bila na primer sojena prav omenjena Viktor Blažič in Franc Miklavčič, po njegovem predhodniku, na katerega se smiselno nanaša, pa Jože Pučnik.
Danes ga dobite v Nuku: knjiga je zavedena pod: COBISS.SI-ID – 52802304, počakati pa boste morali kak dan, da jo pripeljejo iz dislociranega skladišča na Leskoškovi. Vsakemu svetujem, naj si to čtivo vzame v roke, če hoče razumeti naravo prejšnjega sistema, predvsem pa, kako jo v golobji jati nenehno popravljajo.
In kakšen je ta kazenski zakonik?
Kazenski zakonik, ki ga je (so)koncipiral Ljubo Bavcon, vsebuje “Posebni del”, v katerem so opredeljena kazniva dejanja zoper ljudstvo in državo. Arbiter elegantarum slovenske partijske justice je s pojasnili in redakcijo odločb opremil najkritičnejša mesta, od poglavja X do poglavja XIII, pri čemer poglavje X govori o “Kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo”.
Pokojni profesor Lovro Šturm mi je na izrecno vprašanje glede materije, o kateri teče beseda, dejal, da so še posebej pomembni (Bavconovi) komentarji (t. i. “sodna praksa”), kajti sodniki so se vselej ravnali po njih, ko so določali težo takšnega “kaznivega dejanja”.
Kazniva dejanja zoper ljudstvo in državo definira v temle smislu: “Kontrarevolucionarni napad na državno in družbeno ureditev (100. člen).” Ta je v 117. členu opredeljen na naslednji način: “Kdor stori dejanje, ki meri na to, da bi se s silo ali po drugi protiustavni poti zrušila oblast delovnega ljudstva ali odstranila izvoljena, z ustavo določena predstavniška telesa družbeno političnih skupnosti ali pa politično-izvršilni organi ustreznih predstavniških teles (…), se kaznuje s strogim zaporom.”
Tu je treba zgolj nadomestiti “oblast delovnega ljudstva” z dejansko nanosnico, to je z oblastjo partije, ali na način, na katerega je isti Viktor Blažič definiral Kardeljevo interpretacijo, zakaj je bila ustanovljena Jugoslavija.
Spomnimo: zaradi socializma, kar pomeni zaradi nas, njega in njegovih v končni instanci. Ne nazadnje se je možno tudi vprašati, kdaj so bila “z ustavo določena predstavniška telesa družbeno-političnih skupnosti” “izvoljena”. Ne de facto ne de iure niso bila izvoljena, ker volitev od leta 1945 (ustavna konstituanta) do leta 1990 ni bilo. Bile so zgolj potrditve “kandidatov”, ki jih je predlagala ZKJ oz. ZKS (ali njena transmisija SZDL).
Bavconovo koncipiranje prava
Kako učinkovito je bilo Bavconovo koncipiranje prava kot instrumenta boja zoper razrednega sovražnika, pove pričujoč navedek. Gre za povzetek delegatskega vprašanja na zasedanju zbora občin 26. maja 1977, kot ga je prineslo nekdanje glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva Delo. In tu smo pri jedru temeljne pripombe Igorja Omerze.
Delo je tako poročalo, da je zaprtih “malo” političnih zapornikov. Pri tem je navajalo Marjana Orožna, republiškega sekretarja za notranje zadeve in enega od stebrov slovenske Udbe. Tako: “Franc Miklavčič, bivši sodnik okrožnega sodišča, je bil 18. 2. 1977 pravnomočno obsojen na 2 leti in 6 mesecev strogega zapora.
Miklavčič je deloval in ščuval k protiustavnim spremembam državne in družbene ureditve, pripravljal nekakšen program o zedinjeni Sloveniji, ki naj bi bila odcepljena od Jugoslavije, ukinila naj bi samoupravljanje in družbeno lastnino, vpeljala večstrankarski politični sistem, na zasebnem kapitalu temelječe gospodarstvo, uvedla narodno spravo, ki naj bi v tem smislu rehabilitirala narodne izdajalce in podobno.
Ob tem programu je poskušal organizirati tudi skupino somišljenikov, vendar mu to ni uspelo. Neupravičeno je izročil nepooblaščenim osebam tudi podatke, ki so po odredbi predstojnika državnega arhiva tajni, govorijo pa o partizanski vojski in drugem.”
Na Francu Miklavčiču, sicer prvoborcu in krščanskem socialistu, so se Bavconove pravne piruete dokazale in situ. Dodati je treba, da sta bila tako Miklavčič kot Blažič sopotnika na poti demokratizacije Slovenije in sta si tako delila enako usodo. Oba sta bila človeka “ljudstva” in integralna humanista. Iz teh nagibov sta se tudi pridružila tistemu gibanju, ki ga je partija zlorabila, ko je zlorabila ljudstvo, to je enobeju. Oba sta bila partizana.
Danes poslušamo o ljudski iniciativi (na primer Protestna ljudska skupščina), o toliko in toliko ljudeh (preštejemo pa jih lahko na prste ene roke), ki delujejo “v imenu ljudstva” in za njegov “interes”, četudi jih “ljudstvo” za kaj takšnega ni ne prosilo, kaj šele pooblastilo. A to se ne dogaja prvič.
Kazenski zakonik Ljuba Bavcona
Prav Kazenski zakonik Ljuba Bavcona izhaja iz namišljenega pooblastila partije nad ljudstvom: po načelu metonimije (literarna figura: del za celoto) je stopnja prividnega zastopanja (varovanja) pred delikti zoper “ljudstvo” toliko večja, kolikor manjša so dejanska pooblastila “ljudstva” za te vrste opravil. Vsako dejansko pooblastilo te vrste dajo zgolj demokratične volitve.
Ker pa teh v SFRJ nikoli ni bilo, so si ta pooblastila arbitrarno pridobili sami: “Kdor s pisano besedo, govorom ali kako drugače poziva ali ščuva k nasilni ali protiustavni spremembi družbene ali državne ureditev, k strmoglavljenju predstavniških teles ali njihovih politično-izvršilnih organov, k razbijanju bratstva in enotnosti narodov Jugoslavije, k narodni neenakopravnosti ali k odporu proti odločitvam predstavniških teles ali njihovih politično izvršilnih organov, ki so pomembne za varstvo in razvoj socialističnih družbenih razmerij, varnost in obrambo države, ali kdor s hudobnim namenom in neresnično prikazuje družbene in politične razmere v državi, se kaznuje s strogim zaporom do dvanajstih let.”
Bavconovih “dvanajst let” kot maksimalno zagroženo kazen prepoznamo v odlomku knjige, ki je izšla tri desetletja za tem. V njej se zrcali zgodba Miklavčičevega tovariša Viktorja Blažiča, ki je bil sojen po Bavconovi direktivi. Dobil je sicer manj, a zastraševalni moment je stopal v ospredje. To je “pomemben” prispevek Ljuba Bavcona k slovenskemu svinčenemu času.
Omemba tovariša Mitje
Omemba tovariša Mitje pa je neposreden dokaz, kako problematično delo je opravljal Ljubo Bavcon. Tako: “Pozneje, po prvem izpustu iz zapora sem lahko to, kar sem dobil, primerjal s tistim, kar mi je povedala novinarska kolegica (danes že pokojna), ko sem jo srečal na mestnem avtobusu. Dejala je, da je na nekem novinarskem partijskem aktivu o tem primeru govoril Mitja Ribičič, rekoč, da je razkrita široka protidržavna zarota z namenom, odcepiti Slovenijo od Jugoslavije. Zarotniki – tudi mene je prištel med kolovodje – naj bi imeli že pripravljeno separatistično ustavo in vlado v senci. ‘Med nami se je govorilo, da ti dvanajst let ne uide,’ je svojo zaupno vest zaokrožila kolegica in še pripomnila: ‘Zdaj pa res ne vem, kaj se gredo.'”
In OF, ki je porodil partijsko državo na Slovenskem, naj bi bil prvi gradnik slovenske samostojnosti? Koga imajo ti ljudje za norca?
Ne ustavi se tukaj
A stvar se ne ustavi tukaj. Gre še naprej, kajti prav vsakdo je bil lahko procesiran: to je implicitno razvidno iz opredelitve kaznivega dejanja: zadostuje že zgolj namig, slutnja ob nečem, brez navedbe krajevno-časovnega in vzročnega parametra, in sodni aparat se zatrese do temelja: za najfiktivnejša kazniva dejanja so izrečene najtežje kazni, redoma tudi smrtna. “Člen 117” ali “Združevanje zoper ljudstvo in državo” je očiten primer takšne pravne “retorike”.
Tako: “Kdor ustanavlja zaroto, tolpo ali kakšno drugo skupino za izvrševanje kaznivih dejanj iz členov 100 do 103 (to so členi, ki jih opredeljuje zgornji odstavek), 108, 109, 114 do 116 (to so členi v rubriki “Sodelovanje pri sovražnem delovanju proti Jugoslaviji”), se kaznuje s strogim zaporom najmanj petih let.” Pooblastila oblastnikov so tako velika, da kaznivih dejanj ni treba opredeliti: dovolj je izreči nepravo besedo v nepravi družbi ali napisati napačen stavek in ga poslati v objavo na napačen kraj.
Tako “Sodna praksa” določa… več na Požareport.
* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijskih oddaj Ura Moči in Faktor)
Foto: Nova24TV
