Boštjan M. Turk: “Nič nenavadnega, saj so ves čas isti na oblasti.”
Boštjan M. Turk: Obdobje vladanja Roberta Goloba bo šlo v anale slovenske politične zgodovine pod geslom, ki je včasih krasilo eno od rubrik v Politikinem Zabavniku, časopisu za nadobudne srednješolce. Glasilo se je: Saj ni res, pa je.
Zadnji prispevek v tej rubriki so ustavne spremembe, s katerimi tranzicijski levici poskušajo zagotoviti popolno prevlado v pravosodju. Stvar je – vsaj za slovenske razmere – epohalne narave, ker pri uveljavljanju te nečednosti polno sodeluje tudi Nova Slovenija.
Promotor manevra znotraj stranke je uradno Janez Cigler Kralj (vodja poslanske skupine NSi; op.u.), neuradno pa se ve, kako poteka prenos štafete v takšnih, nekoliko občutljivejših primerih. Strici, ki odločajo o usodi NSi in v njenem imenu vlečejo zanjo naravnost pogubne poteze, seveda ne sedijo v poslanskih klopeh. Tam domujejo le izvrševalci ukazov.
Odločitve se sprejemajo zunaj uradnih gremijev, v zakulisju. NSi se je namreč preobrazila v to, v kar je bila krščanska demokracija posvečena od Revije 2000 dalje: v transmisijo partije. Ni zastonj ploskal Mitja Ribičič, ko je bil ustanovljen “list” z naslovom Revija 2000. Krščansko angažirane politične sile so dobile pod klobuk SZDL. Revija je bila namreč ideološki most do partije. Tedaj in leta 2023 je igra, ki jo v javnosti igrajo “kristjani”, pač nespremenjena. Morda so se spremenili igralci, zamenjale generacije – na eni in na drugi strani – a načela so ostala enaka. Zakaj ta dialektika premore moč naravnega zakona.
Spreminjanje ustave
Spreminjanje ustave lahko z drugimi besedami označimo s prizadevanji (nekdanje) partijske nomenklature, da se v pravosodju ohranijo neokrnjene pozicije. S tega stališča uživa projekt vso medijsko podporo.
MMC RTV Slovenija ga “oglašuje” takole: “Načrti o spremembi ustave v delu, ki določa način imenovanja sodnikov, imajo podporo tudi strokovne javnosti. Koalicija za to potrebuje najmanj 60 poslanskih glasov.“
Stvar se pokaže v nekoliko drugačni luči, ko pogledamo, kdo so podpisani strokovnjaki, ki se zavzemajo za takšno spremembo. Preden preletimo njihova imena, si odgovorimo na nekakšno retorično vprašanje. Kaj mora biti prva lastnost takšnega strokovnjaka? Odgovor je nedvoumen: to je brez dvoma objektivnost, torej nepristranskost. Politična neopredeljenost, če želite, ideološka sterilnost. Šele takšen človek lahko stvari te usodnosti presoja neobremenjeno, objektivno.
V istem “oglasu”, objavljenem na spletni strani RTVS tako beremo o kadrovski zasedbi “strokovne javnosti”, ki podpira ustavno spremembo. In tu prvič zajamemo sapo: “Do predloga se je že opredelila strokovna skupina – Dino Bauk, Janez Pogorelec, Ciril Ribičič in Aleš Zalar. Soglasno podpirajo predlog, da bi sodnike na predlog sodnega sveta imenoval predsednik republike. ‘Sodni svet je tista instanca, ki je tukaj odločilna. Oni izberejo sodnika, potrjevanje sodnika, imenovanje sodnika pri predsedniku republike, je formalnost,’ razloži Ciril Ribičič” (vir).
Zdi se, da primat vodje ‘skupine’ pripada Cirilu Ribičiču
Nekako se zdi, da primat vodje te “skupine” pripada Cirilu Ribičiču. Je najstarejši in po inerciji najbolj izkušen. A kakšna je njegova strokovnost v tej občutljivi zadevi? Če upoštevamo zgornji kriterij politične oziroma ideološke neopredeljenosti, obstojimo pred hudim paradoksom.
Ciril Ribičič je bil predsednik politične stranke, ki je bila neposredna naslednica Zveze komunistov, organizacije, ki so jo premnoge resolucije evropskega parlamenta postavile zunaj zakona. Pa ne samo to: neposredno je nasprotoval pravno-legalnemu subjektu, ki mu sedaj spreminjajo ustavo, to je Republiki Sloveniji, v najobčutljivejšem trenutku njene geneze, ob nastanku 57. številke Nove Revije, februarja 1987. Zanjo vemo, da je porodila slovensko državo.
V njo so eminentni strokovnjaki, ki pa so premogli tudi dovolj drznosti, prispevali tematsko ubrane sklope, iz katerih se je potem razvila ideja o samostojni državi. Tematsko so bili članki razvrščeni takole: Tine Hribar: Slovenska državnost; Ivo Urbančič: Jugoslovanska “nacionalistična kriza” in Slovenci v perspektivi konca nacije; Dimitrij Rupel: Odgovor na slovensko narodno vprašanje; Spomenka Hribar: Avantgardno sovraštvo in sprava; Veljko Namorš: O vprašanju slovenskega jezika v JLA; Alenka Goljevšček: Arhaičnost : Civilnost; Jože Pučnik: Politični sistem civilne družbe; Gregor Tomc: Civilna družba pod slovenskim socializmom; France Bučar: Pravna ureditev položaja Slovencev kot naroda; Peter Jambrek: Pravica do samoodločbe slovenskega naroda; Janez Jerovšek: Slovenska univerza včeraj, danes, jutri; Veljko Rus: Slovenci in integracijska socialna politika; Marjan Rožanc: Nekaj iracionalnih razsežnosti; Jože Snoj: Moderni kristjan in absurd slovenstva; Drago Jančar: Slovenski eksil; Niko Grafenauer: Oblike slovenskega samomora.
Vidimo, da izbor tem obsega celotno pahljačo problemskih osišč, okrog katerih se oblikuje država. Tudi zato govorimo, da je bila 57. številka Nove revije prvo in usodno dejanje na poti k državnosti. Pozdravljali so jo mnogi: bila je osnova za vrenje, ki ga imenujemo slovenska pomlad… več na Požareport.
* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijskih oddaj Ura moči in Faktor)
Foto: Nova24Tv
