A nismo brez moči, ko se borimo proti nasilju. Ta primer bom internacionaliziral, že pa so vložene tudi pritožbe na evropsko sodišče za človekove pravice. Imam čas in živce, da se bodem s sistemom. Na koncu bomo videli, kdo bo potegnil krajšo, pravi Boštjan M. Turk.
Izpoved kolumnista, obsojenega, še preden se sploh pojavi na sodišču
“Sodnice Helene Vidic Bizjak se spominjam še po tem, da je odkrito prikimavala z glavo, ko je govoril Jože Pirjevec. V bistvu: tresla je s kodri, in to je bilo naravnost groteskno, kajti gre za docela nedopustno pristranskost.”
Slovensko pravosodje je doseglo nov, negativni rekord. Pri tem si nikoli nisem mislil, da bom sam njegov poskusni zajec. Ampak prav tako se je naključilo. Po odločitvi ustavnega sodišča, da moja poved vsebuje negativno kvalifikacijo zgodovinarja Jožeta Pirjevca, se je sodni mlin zavrtel na novo. Sodnica, ki me je pred nekaj leti oprostila, me je sedaj obsodila. Tako je morala storiti zaradi sodbe ustavnega sodišča. A to ni najpomembnejše. Najpomembnejše je, da je Jože Pirjevec na obravnavi na prvi stopnji povedal silno nenavadno stvar. Namreč, da je inkriminirani stavek, ki je bil napisan junija 2011, vključil na zadnjo stran svoje najnovejše knjige z naslovom Glossae. In to je res storil.
Takole to izgleda:
Stvar je dobesedno neverjetna, še posebno zato, ker je Pirjevec poved, zaradi katere me na sodiščih toži že skoraj eno desetletje, uvrstil pod rubriko: O avtorju (primerjaj zgoraj). Naj to pomeni, da se z njo identificira? Kako drugače to razumeti?
Tudi sicer avtorji knjig na zadnji strani navajajo presoje, ki se jim zdijo pomembne za njihov položaj v družbi oziroma ugled. Priobčujejo superlativna mnenja o sebi, svoji knjigi in svojem delu. Na primer, ena od pomembnejših knjig s konca 20. stoletja je knjiga 1968, leto, ki je zatreslo svet. Prihaja izpod peresa znanega novinarja Marka Kurlanskega. Govori o letu 1968 in o revolucijah, katerih posledice čutimo še danes. Na zadnji strani so izseki iz recenzij, ki jih je objavilo ameriško časopisje. Beremo: “Fascinantno poročilo … združuje strogost zgodovinarja z močnimi čustvi nekoga, ki je bil takrat dvajsetletni študent“. Pa: “Kurlansky je vrhunski novinar: skrbno raziskuje, je izviren v svojih spoznanjih, hitro in jasno pripoveduje zgodbe.” (vir)
V svojih knjigah sem na zadnjo stran uvrstil tisto, kar so o meni ali o mojem delu povedale velike avtoritete. Tako knjigo Razdalje do sveta krasi mnenje Borisa Pahorja, ki je tedaj za njeno zadnjo stran zapisal: “Razdalje do sveta predstavljajo sijajen seznam etap iskanja slovenske državniške identitete. So globoko spraševanje vesti na težki poti njene potrditve.” Boris Pahor je bil tudi navzoč na tiskovni konferenci ob predstavitvi knjige (vir).
Drugo knjigo, Dvanajstero zidov, je v svet pospremilo mnenje urednika Črne knjige komunizma svetovno znanega zgodovinarja Stéphana Courtoisa. Zapisal je: “Gospoda Boštjana Turka poznam že več kot desetletje in visoko cenim njegovo delo dobro obveščenega, kompetentnega, objektivnega, pogumnega opazovalca in analitika. V svoji najnovejši knjigi si ne pomišlja povedati na glas, kar mnogi mislijo prav po tihem: da je vztrajanje stare komunistične nomenklature, ki bi se bila morala posloviti najpozneje po vstopu Slovenije v Evropsko unijo in v demokratični svet, nevzdržno v sodobni slovenski družbi in politiki.” (vir)
Naposled je tu Kota 101, za katere zadnjo stran je besedilo prispeval žal že pokojni profesor z univerze Yale Ivo Banac.
Zapisal je: “V svoji knjigi Kota 101 nas profesor Boštjan Marko Turk uvaja v zatohlo podkletje slovenskega postkomunizma. Avtor izpostavlja nadzor, ki ga strukture globoke države izvajajo nad ustanovami oblasti, zlasti pravosodne, nadalje nad politiko v splošnem, gospodarstvom, mediji in kulturo.” (vir)
Tudi sicer je moje delo branje knjig in njihova interpretacija. To je moje življenje že od nekdaj. Zato lahko utemeljeno trdim, da so vse zadnje strani naslovnic, v kateremkoli jeziku že izhajajo, ubrane na enak način. Na njih se predstavi avtor, najpogosteje prek tretje osebe, ki izpostavlja njegove dobre lastnosti. To je obvezujoče pravilo, tako kot kolofon. Ta mora vsebovati te in te podatke.
A prav iz zgornjih mnenj je razvidno, zakaj me pravosodje obravnava na skrajno diskriminatoren način. Krši ne samo zakone, temveč tudi ustavo, predvsem pa tepta tisto, kar bi mu moralo biti nespregledljiv pogoj slehernega delovanja, to je upoštevanje etike in morale. V zadnjih dvanajstih letih sem šel skozi približno petnajst sodnih postopkov. Vsi so bili naravnani zoper mene, na vseh sem bil obsojen, na nobenem oproščen. “Delikta”, ki sem ju zagrešil, sta bila zgolj dva: omenjen Pirjevčev in tisti, ki je povezan z Venom Tauferjem. (pesnik, esejist, prevajalec, dramatik; op.u)
Šlo je za vsega skupaj sedem stavkov, za katere sem vselej trdil, da so resnični in da je njihovo izrekanje v okviru ustavno zagotovljene svobode govora.
Ob tem je treba opozoriti na to, da sem bil v zadevi Pirjevec trikrat oproščen pri civilni tožbi in enkrat (vrhovno sodišče RS) v kazenski tožbi Jožeta Pirjevca zoper mene. Bili so ljudje, ki so si znotraj pravosodnega sistema upali soditi po pravici, a je njihove odločitve sedaj povozilo ustavno sodišče. A tudi na ustavnem sodišču so bili sodniki, ki so spisali ločeno mnenje (dr. Klemen Jaklič, Marko Šorli). A žal je facit, skupna bilanca sedaj takšna, da je ustavno sodišče suspendiralo tudi odločitve, ki so – opirajoč se na svobodo govora – dale prav meni in me oprostile.
Moje spoznanje po teh dolgih letih je, da… vse na Požareport.
(Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijskih oddaj Ura moči in Faktor)
Foto: Zajem zaslona
