Boštjan M. Turk: Obsojeni na svobodo in Svobodo

Boštjan M. Turk: Medtem ko se naša Tina ob Robertu v Parizu oblači v barve palestinske zastave, na ta način pa zbuja splošno čudenje francoske diplomacije – češ kje se najdejo takšni patroni – se v svetu dogajajo bistveno bolj usodne stvari. Toda v vse bolj globalnem svetu so tudi slovenske neslanosti del globalne agende, najsi smo si to pripravljeni priznati ali ne. Smo unikum v tem, da ob bolniški odsotnosti v javnem mnenju že krepko strmoglavljenega predsednika vlade, vlado vodi nekdanji koordinator radikalne levičarske, prokomunistične stranke. Takšne stranke ni v EU nikjer v vladi, pa poznajo mnogo nenavadnosti. Še manj, da bi takšna stranka vlado vodila.

Ena od najopaznejših potez te dni je bilo tako udejanjenje enega od paragrafov spet enega od butalskih zakonov, ki omogoča po navodilih NVO prijaviti kmeta in mu po hitrem postopku, brez opozorila, odpeljati družinsko premoženje. To se je zgodilo na kmetiji Možgan, kjer so bili lastniki ob celo čredo 24 krav in juncev. V tem trenutku še ni jasno, ali so krave dostavili na Gregorčičevo, kjer je sedež vlade, ali na Brdo pri Kranju, kjer je poleg protokolarnih objektov še precej zelenja, da se živali lahko pasejo.

Kaplje v morje

Toda najsi se vse skupaj sliši še toliko trčeno, da bi si v tej kategoriji zaslužilo mesto v Guinnessovi knjigi rekordov, je to zgolj kaplja v morje dogajanja v svetu. To pa postaja z vsakim trenutkom bolj nepredvidljivo, hkrati pa tudi vse bolj eksplozivno. Ne vemo namreč, na katerem ovinku nas čaka nesreča. Lahko se sicer tolažimo s tem, da Možganove junice prav tako niso ničesar slutile. A to ne spremeni dejstva, da je svet, ki smo ga poznali, prešel ali vsaj definitivno prehaja. Svet, ki nastaja, pa je najprej in predvsem nevaren. In da to ne pozna nobene, še tako predmetne šale.

Zakaj kdorkoli bi štiri leta nazaj napovedal, da bo Evropa prestala sanitarno katastrofo, potem pa se znašla v vojnah, ki bodo druga za drugo vznikale na njenem ozemlju ali na ozemlju, ki nanjo meji, bi veljal za fantasta. A zgodilo se je nepredvidljivo. To je še toliko bolj neverjetno zato, ker je Stara celina veljala za kontinent miru. Leta 2012 ji je bilo iz tega naslova celo podeljeno najvišje priznanje, Nobelova nagrada. Evropska unija jo je dobila za prizadevanja spremeniti prostor, na katerem so dolgo divjale vojne, v prostor miru. Odbor v Oslu je pri tem celo izpostavil dejstvo, da so EU in njene predhodnice šest desetletij spodbujale mir in spravo ter demokracijo in človekove pravice v Evropi.

In potem se vse sesuje tako rekoč v hipu? Kako je to mogoče?

Najbolj priročen odgovor bi seveda bil, da je zgodovina nepredvidljiva. To deloma drži, a le tedaj, če gre za niz organsko nepovezanih vzrokov. Pa še tu so velike težave. Gospodarskega zloma leta 2008 ni bil sposoben napovedati nihče. Če bi ga bil, bi se preprosto ne zgodil. Enako je z izhodiščno katastrofo 20. stoletja, s prvo svetovno vojno. Sarajevski atentat se je zgodil, ker so odgovorni, to je avstrijska tajna služba in dunajski dvor, podcenjevali njegovo nevarnost.

Tudi ko so na Franca Ferdinanda onega dne že vrgli bombo, se je čez nekaj ur po isti poti odpeljal nazaj. In skupaj z ženo srečal svojo usodo. Z njim jo je v naslednjih štirih letih srečalo še več kot 20 milijonov ljudi. Tudi se prve svetovne vojne v vseh njenih grozotah ne da razložiti ex post, za nazaj. V njenem dogajanju pač ni nobene globlje logike.

A to, kar se dogaja sedaj v Evropi, je logično in organsko povezano z njenim razvojem v zadnjih desetletjih. Četudi ni tega znal nihče natančno napovedati, se to da razložiti ex post. A ne gre samo za spopade: gre še za globlje procese. Svet, ki je nastal kot posledica druge svetovne vojne, odhaja. Če je bila kdaj Evropa po letu 1945 ogrožena, je to sedaj. Je tik pred tem, da implodira.

Vzroki današnje dezintegracije

V nasprotju z ostalimi katastrofami, ki so jo prizadele skozi zgodovino, so vzroki današnje dezintegracije tako rekoč na dlani. Fenomeni so se sicer dolgo izvijali iz pecljev, a svoj pospešek so dobili ob koncu hladne vojne, ko se je zdelo, da je njen zmagovalec – neoliberalizem – tako rekoč edina zgodovinska formula. Imunost pred propadom naj bi neoliberalizmu dajala njegova neideološkost: marksizem, komunizem, realni socializem in kar je še podobnih “izmov” (titoizem, samoupravni socializem, na primer) naj bi vsi propadli, ker naj bi bili ideološko obremenjeni. Bili naj bi ideologija, kot takšni pa podvrženi smrti. To popolnoma drži. A s tem zadnja beseda še ni bila rečena.

Ker je na prizorišču zgodovine ostal samo lažni liberalizem, je… več na Požareport.

* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijskih oddaj Ura moči in Faktor)

Foto: STA

Portal24