Boštjan M. Turk: Od registracij do “štempljanja” bojlerjev – pregled absurdov
Boštjan M. Turk: Navedimo nekaj neverjetnih dejstev, ki zaznamujejo sedanji slovenski čas, in poskušajmo jim določiti skupne imenovalce. Lahko začnemo s tistim, ko je predsednica Svobodnih sindikatov (natančno premislite ime organizacije – “svobodnih”!) izjavila tole: “Na katerikoli način razmišljam, kako razložiti, zakaj nismo zelo navdušeni za takšno spremembo, ki prinaša večji neto prejemek, ne znam. Ne znam enostavno razložiti človeku, zakaj smo pa zdaj proti, če bo pa njegova plača večja.” Njene besede so veljale nameri prejšnje vlade, da postopoma zviša neto plačo zaposlenih v Sloveniji. Spet neverjeten je ukrep, ki ga je na predlog Levice leto nazaj sprejela vlada, zadeva pa obvezno registriranje pri prihodu oz. odhodu na delo.
Z drugimi besedami “štempljanje”. Kot vsi “ukrepi” ali “spoznanja” Levice oz. njenih predstavnikov (“leto ima 54 tednov” – Luka Mesec), “izvoz je Ahilova peta gospodarstva” (isti), “podjetnike je treba z bajoneti nagnati v morje” (Miha Kordiš) ipd.) je tudi ta docela skregan z logiko, ki ureja življenje oziroma delo. Registracija je bila obvezen “rekvizit” v nekdanji Jugi, kako pa je njej gospodarsko šlo, pa pove preprosto dejstvo, da je prav zaradi neučinkovitega gospodarjenja – razpadla v krvi. Svoje so dodali še nacionalizmi (Slobodan Milošević), a razgnalo jo je prav tisto, kar se je izrazilo že ob koncu šestdesetih let 20. stoletja v obliki “liberalizma” (Stane Kavčič). To je vsakršna nevzdržnost “logike”, ki je urejala jugoslovansko ekonomijo.
Vzorci iz nekdanje Jugoslavije
Kot vdirati odprta vrata je torej opozarjati, da je ponavljati vzorce iz nekdanje Jugoslavije toliko kot obsojati slovensko gospodarstvo na isto usodo. Tu je prva varovalka prav – sindikat. A glej ga zlomka. Združenja delodajalcev in gospodarstvo so takšnemu neživljenjskemu ukrepu od začetka nasprotovali. Vlada se je izmikala in izmikala. Navajamo kronologijo, ki je – ne glede na to, da se zdi neverjetna – vseeno resnična. Ko se je spomladi letos namreč izteklo trimesečno poskusno obdobje izvajanja novele, so se socialni partnerji sestali in poskušali doseči dogovor o spremembah, a neuspešno. Nato je bil ustanovljen strokovni odbor (junija 2024), z namenom, da bo – kot navaja junijski sklep Ekonomsko-socialnega sveta – “pregledal težave po posameznih dejavnostih in ugotovil, ali so potrebne spremembe zakona, ter te morebitne spremembe tudi oblikoval“.
A glej ga zlomka: za sklic prve seje so na ministrstvu (za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti; op. u.) potrebovali kar štiri mesece (toliko!). Medtem ko so v Gospodarski zbornici realno ocenjevali, da na vladi ni volje za aktivnejši pristop k pogovorom, je predsednica Zveze “svobodnih” sindikatov, že omenjena Lidija Jerkič, vnovič stopila v stare škornje in preroško izjavila, kako da postopkovno ni pravil, kdaj mora biti odbor sklican, in da te stvari pogosto trajajo dlje časa. Tudi štiri leta, dopolnjujemo njeno “logiko”. Saj ni res, pa je!
Saj ni res, pa je?
Saj ni res, pa je? V zadnjih dneh se je v javnosti razširila novica, da se s 1. 1. 2025 ukinjajo družinski grelniki tople vode (kopalniški bojlerji). Njihov nakup v Sloveniji ne bo več mogoč, mogoče bo zgolj kupovati enote v velikosti do 15 litrov, to je tiste, ki sodijo v kuhinjo. Tu imamo sedaj dve alternativi, obe pa je treba pogledati z optimistične strani. Dejstvo namreč je, da se človek vsaj 99 odstotkov časa ni umival. V afriških stepah se ni imel s čim, kasneje pa kje. Kopalnice so namreč iznajdba gnilega kapitalizma anglosaksonske provenience… več na Požareport
* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijske oddaje Faktor)
Foto: Zajem zaslona/Nova24TV
