Boštjan M. Turk: Pismo Ursule von der Leyen in Golobova prirejena resničnost…
Boštjan M. Turk: Republika Slovenija že dolgo ni doživela takšnega udarca svoji suverenosti, kot se je to ravnokar zgodilo v zvezi z nominiranjem kandidatov za evropskega komisarja. Klofuta je še toliko bolj gorka, ker je priletela s samega vrha EU. To se je lahko zgodilo samo, ker postaja Slovenija pod Golobovo vlado “najšibkejši člen” celotne skupnosti.
Katerikoli kriterij vzamemo, povsod se potrdi omenjeno dejstvo. Imamo inflacijo, draginja raste, stopnja gospodarske rasti upada, število prijavljenih tujih patentov (in naložb) se je v času Golobove vlade zmanjšalo za četrtino, denar mečemo skozi okno (na primer ukinjanje TEŠ 6) in drugo. Če pa se ozremo na še bolj ključne kriterije, opazimo, da je tam še huje. Vzemimo za primer javno moralo. Tam smo izstopajoči najšibkejši člen. Poglejmo samo pravosodje, prvo institucijo, ki jo je poklicana varovati za vsako ceno. Nikjer v Evropi namreč ne srečate česa podobnega. Izide kazenskih procesov je mogoče z veliko stopnjo verjetnosti napovedovati vnaprej, pač glede na to, kako se inkriminirani posameznik piše. Če njegova ime in priimek označujeta, da ne pripada oblastni kliki, se zanj ne bo dobro končalo.
Če pa se celo angažira v razkrivanju nečednosti slednje, je lahko prepričan, da bo obsojen. A ne samo to: njegov proces se bo vlekel vsaj desetletje, če ne več, pač da bo razumel, česa ne sme početi. Koliko časa je trajala “Patria”? Koliko časa se vleče “Trenta”? Za nekatere “kliente” sodišča pa se z največjo verjetnostjo da sklepati, da bodo njihove stvari zastarale. Kako je že potekalo sojenje mafijskim združbam? Kaj smo videli pri tako imenovanem Balkanskem bojevniku? In še nekaj: zaradi nekompetentnosti pravosodne birokracije (aparata) se procesi vlečejo desetletje, tudi dve ali tri. Si predstavljate, da bi se lotevali operacije karcinoma ali menjave kolka eno desetletje? Ne? A prav to se v slovenskem pravosodju dogaja vsak dan.
Represivni organi, ki ne delujejo
Če ostanemo pri represivnih organih, ki ne delujejo, je naslednja na vrsti Policija: spet se ve, kdo je kot kočevski medved zaščiten in proti komu se uporablja sila. Kako je že z Romi in njihovimi kaznivimi dejanji, sploh tistimi, zadevajočimi varnost v cestnem prometu? Kako je s tistimi, ki se poskušajo pred to vrsto nasilja samoorganizirati? Koliko let zapora je dobil oče, ki je pred zlikovci branil svojega sina? Prebrali smo lahko poročilo s kraja dejanja: “Enemu od napadalcev naj bi celo uspelo stopiti v hišo. Sinu je z nožem v roki zagrozil, da ga bo ubil. To naj bi slišal njegov oče, ki je prišel iz višjega nadstropja. V rokah, neuradno, naj bi imel strelno orožje in iz pištole najprej ustrelil nekaj opozorilnih strelov.” (vir). In je dobil 18 let, čeprav je šlo za očitno samoobrambo. In ime tožilke, ki je to predlagala: Klementina Prejac. Saj sodijo v imenu ljudstva, pa naj ljudstvo ve, kdo predlaga kazni in kdo sodi.
Ob takšnih neverjetnostih poznamo tudi morje primerov, ko Policija in pravosodje delujeta usklajeno, bodisi z namenom zavarovati posameznika pred učinki zakona, ki bi ga morali doleteti (kaj je že Zoran Janković izjavljal na hrvaški TV o svoji imuniteti?), bodisi zakon zlorabiti za to, da se nekoga kaznuje. Poglejte samo primer avtorja pričujočega članka… več na Požareport.
(Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijske oddaje Faktor).
Portal24; Foto: Zajem zaslona/Nova24TV
