Boštjan M. Turk: Pri nas so zavladali jugoslovanski patenti: kako je Srb v Sloveniji ukoril Bošnjaka

ByAna Koren

16. januarja, 2023

Vprašanje pa je, koliko časa bo srbski svet (ruski svet) preživela Slovenija. Dogodki zadnjega pol leta namreč v tem smislu ne zbujajo optimizma … Dejstvo, da vlada stavka proti sami sebi, je dvoumno, po definiciji. Bodisi da vlada s stavko ne misli resno bodisi da ne misli resno s svojim delom. Kaj si misliti o takšni vladi, pa je retorično vprašanje.

Pri nas so zavladali jugoslovanski patenti: kako je Srb v Sloveniji ukoril Bošnjaka

Boštjan M. Turk: Nobena skrivnost ni, da je sedanje dogajanje primerljivo s kaosom, ki je vladal v Jugoslaviji v zadnjih letih njenega obstoja. Stavek, ki ga je v klubu slovenskih podjetnikov izrekel Joc Pečečnik, namreč, da so nas prej ogrožale krize, zunanji tekmeci, sedaj pa nas je strah, da nas bo ubila lastna vlada, je misel, ki zelo dobro odraža, kako globoko so se “jugoslovanske” razmere samoupravnega socializma zajedle v vitalni del slovenske države.

In drug podatek: da bodo v Mariboru za 87 odstotkov podražili ogrevanje stanovanj. Že se sliši, da bo prenekateri upokojenec, ki se sedaj greje pri enem samem radiatorju (ostale je spričo draginje že zaprl), proti ničli obrnil še ventil zadnjega. In ostal sam s sabo.

Kar skrbi, je dvoje: da smo v takšno stanje padli tako rekoč nenadoma, kmalu po slovesu od predhodne vlade. Sile, ki so sedaj na oblasti, se namreč tudi vedejo “jugoslovansko”, od tod vsa nesreča.

Nimajo koncepta

To pomeni, da nimajo nobenega koncepta ali pa da imajo “koncepte”, ki so sprti z zdravo pametjo, velikokrat pa tudi sami s sabo, neposredno. Takšna je bila recimo narava konflikta med Danijelom Bešičem Loredanom in Zoranom Jankovićem, ki ga je Robert Golob razrešil s pomočjo enega od najbolj hollywoodskih ponižanj, kar jih je videla sodobna evropska politika. Bešič Loredan se je dvakrat opravičil Zoranu Jankoviću, obakrat po nepotrebnem.

Namreč: če si je Jankovićevo namero, da namesto zdravstvenih domov zida hotele, izmislil, bi moral odstopiti. Tako bi vsaj ohranil obraz, kajti prej ali slej bo odstopil sam. Ni vprašanje, ali bo to storil, temveč kdaj bo to storil. Če pa namerava Janković res podreti prostore zdravstvenih domov, da bi tam zidal nekaj drugega (hotele?) in minister za zdravstvo nima pristojnosti tega preprečiti, bi moral prav tako odstopiti. Tako pa je storil najslabše, kar je bilo v dani situaciji možno storiti. Seveda tudi njegov šef ne izkazuje nič več politične prisebnosti. 10. januarja je vstopil v zgodovino: postal je prvi predsednik vlade, ki stavka proti samemu sebi. Ta domislica ni nikoli še nikomur padla na pamet. Treba se je le vprašati, zakaj.

Nad vsem pa visi megla praznih besed, lažne retorike, zavajanja in izogibanja poimenovanju dejanskih problemov. V vladi ni mogoče verjeti tako rekoč nikomur, kar po drugi strani tudi ni več možno s stališča navadne logike: kaj si misliti, ko poslanska skupina vladne koalicije, ministri in predsednik vlade odkrito, pred parlamentom podprejo stavko naperjeno – zoper njih.

A tudi to je “jugoslovanski patent”. Tam je šlo za ustvarjanje kaosa na družbeni ravni vselej vštric s tistim, ki je nastajalo kot posledica govorjenja politikov. Dejstvo, da vlada stavka proti sami sebi, je dvoumno, po definiciji. Bodisi da vlada s stavko ne misli resno bodisi da ne misli resno s svojim delom. Kaj si misliti o takšni vladi, pa je retorično vprašanje.

Na območju nekdanje Jugoslavije

Na območju nekdanje Jugoslavije ni mogoče verjeti veliko ljudem, še manj je mogoče verjeti politikom, predvsem tistim, ki govorijo jezik dvoumnosti. Tako je vedno bilo in tako je tudi danes. Dvoumnost je sicer orientalska iznajdba.

A zelo dobro se počuti tudi v deželi na sončni strani Alp. V novejši zgodovini je najbolj znana dvoumnost ona, ki je bila izrečena ob najvišjem hipu slovenske države, ob njenem rojstvu.

Gre za stavek, ki ga je izrekel nekdanji predsednik CK ZKS, glasi pa se: “Nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan.” Stavek so mnogi interpretirali, a ima zgolj en smiseln pomen. Tisti, ki ga je izrekal, je bil namreč mojster tovrstne zvijačnosti.

Njegov menetekel je treba razvozlavati takole: danes tisti, ki z osamosvojitvijo mislijo resno, lahko sanjajo. Jutri bo tega konec: nastopilo bo namreč staro stanje. To se je uresničilo dobesedno: dan pozneje (27. junija 1991) je kazalo, da bo sanj res konec. JLA je napadla mlado republiko. Slovenija je sicer zmagala, a “Demos je novo državo položil v roke starih političnih sil”, kot se je o tem izrekla Rosvita Pesek. In besede Milana Kučana so zasijale v zlohotni dvoumnosti. Čas jim ni niti najmanj odvzel leska.

Namen Kučanove dvoumnosti

Namen Kučanove dvoumnosti je bil sicer jasen: vrniti se v čas, v katerem so se on in njegovi oblikovali, v čas, v katerem so imeli vso moč nad prostorom, ki jim ga je revolucija izročila v posest. Ti trendi so se že ob osamosvojitvi nekdanjih republik SFRJ pojavili z vso silovitostjo, skozi desetletja pa so opravili delo, pred katerim stojimo sedaj.

Ob tem je treba poudariti še naslednje. SFRJ je imela svoj sedež v Beogradu, simbolično in tudi dejansko. To pomeni, da so jo obvladovali kadri, ki so bili tam doma. Skoraj 90 odstotkov služb (Partija, JLA, Udba, Kos), ki so upravljale s Titovo Jugoslavijo, so predstavljali Srbi.

Vrnitev Jugoslavije tako pomeni nujno vrnitev Srbije, vrnitev k temu, kar imenujemo srbski svet. V Sloveniji je ta tako rekoč v celoti na oblasti. Ne pozabimo, da je Bešič Loredan izvorno bošnjaškega rodu, Zoran Janković pa je Srb. V tem kontekstu je jasno: “Srb je ukoril Bošnjaka”. Vrnitev k jugoslovanstvu je v Sloveniji opravljena tako rekoč integralno. Srbski svet je hkrati ruski svet. Slovenija je država, ki je v širši regiji najbolj rusofilna.

Dokazov tako rekoč ni treba iskati.

A srbski svet v letu 2023 ni osamljena iznajdba. Postjugoslovanska levica se je odlično ujela s postulati, ki jih forsira Bruselj. Tanja Fajon je na primer eden od politikov, ki je v sebi utelesil formulo: več Evrope pomeni več novih evropskih vrednot: te pa so tako rekoč identične paradigmi njene stranke SD, skratka jugoslovanstvu.

Tanja Fajon se lahko brez zadrege v isti sapi zavzema za več Evrope kot tudi za več “jugoslovanstva”, če to razumemo kot recidiv nekdanje partijske države. Nikoli pa se ni niti se ne bo zavzemala za “več slovenstva”. To je v očeh restavratorjev Jugoslavije à la Bruselj docela nesprejemljivo. Do sem smo namreč padli. A kako je s tem v nekdanjih republikah skupne države? 

 … vse na Požareport.

Foto: zajem zaslona

Ne spreglejte…

Joc Pečečnik: strah nas je, da nas bo ubila lastna vlada

Predsednik Kluba slovenskih podjetnikov (SBC) Joc Pečečnik je na novinarski konferenci v Ljubljani dejal, da je nastopil čas za končanje “logike trdega socializma“, ki ne učinkuje nikjer v razvitem svetu. V SBC-ju se po njegovih besedah zavedajo, da je v politiki težko sprejemati nepriljubljene odločitve, “a mora biti dober politik sposoben sprejemati tudi manj priljubljene ukrepe“… več tukaj.