Boštjan M. Turk: Slovenija ima izrazito šibkega voditelja in še bolj šibko vlado
Bolj ko se pomikamo v 21. stoletje, manj so voditelji Zahoda usposobljeni za to, kar naj bi opravljali. Najboljši zgled lahko najdemo v domačem logu. Pustimo ob strani ministre, ki so takšni kot glinasti golobi. Več jih je že na tleh kot v zraku. Prvi od golobov bi si – po svojih dejanjih – zaslužil biti zadnji od ministrov, a ga zakulisje zaenkrat še ne da. Zato tudi gledamo vse te komedije. Kdo mu je, Robertu Golobu, svetoval tolči po govorniškem odru v OZN, najbrž ne bomo nikoli izvedeli.
Razen če vprašamo Tomaža Akvinskega, davnega filozofa. Ta je dejal, da je od vseh kompliciranih vprašanj najbližje resnici prav tisti odgovor, ki je najbolj enostaven. In to je: Tina Gaber je divje ploskala, ko je njen fant tolkel po govornici. Slovenija ima izrazito šibkega voditelja in še bolj šibko vlado. O Nataši Pirc Musar ne bomo izgubljali besed: večkrat smo se že vprašali, kaj je narobe z narodom, ki si izvoli takšno predsednico. Ne da bi se zavedali, se Slovenija približuje katastrofi.
Šibki voditelji
Žal pa šibki voditelji niso vezani samo na Slovenijo. Nasprotno. Tak postaja tudi Zahod, zato pa so vojne. Kako je to mogoče, porečete? Lahko. Ko je bila na oblasti druga generacija politikov, v devetdesetih letih, je bil čas miru. In tudi Marte Kos, najbolj rusofilne kandidatke za evropskega komisarja, ni bilo nikjer videti. Med mandatom nemškega kanclerja Helmuta Kohla so se, na primer, Rusi iz Evrope umikali. Veliki kontingenti vojske so v letih 1992-1994 zapuščali obširna območja od Baltika prek vzhodne in srednje Evrope vse do Črnega morja.
Samo iz nekdanje Nemške demokratične republike (tedaj že vzhodnega dela Nemčije) se je umaknilo kakšnih pol milijona vojakov. Kaj je bil vzrok temu? Zahod je bil v civilizacijskem smislu močan, širil je svoje območje, zato so se Rusi tudi umaknili tja, od koder so s sovjetskimi tanki leta 1945 tudi prišli. Šlo je za poravnavo velike krivice. Kdorkoli pozna dežele, ki jih je okupiral nekdanji Varšavski pakt, namreč ve, kako močan protiruski sentiment je tam doma. Ne brez razloga.
Vrojen občutek
Gre za vrojen občutek, ki se po začetku vojne v Ukrajini preveša v strah. Navidezno premirje, ki sedaj vlada na bojišču, konfiguracije sil ne spreminja. Evropa je šibka, zato so se jo Rusi odločili napasti. Evropski tisk Ukrajino pogosto definira kot “vrata Evrope”, kar je še bolj strašljiva konotacija: če vrata namreč popustijo pod silo vlomilca, je s hišo konec. Vse to je mogoče, ker sta Evropa in Zahod postala šibka.
V naravi je vselej tako, da zver najprej napade tisto žival, ki je slaba. Če je to poglavitni zakon narave, kako naj bo v geopolitiki, ki je ekskluzivna stvar prevlade interesov močnejšega, kaj drugače? V zvezi s Sovjetsko zvezo še to: če bi Stalin leta 1945 ne vedel, da imajo Američani atomsko orožje, bi se njegov valjar ustavil na obalah Atlantika. Tako je dejal eden najboljših poznavalcev komunizma Stéphane Courtois. In drugo: Putin je kot Stalin (ali Hitler): ustavil se bo, kjer ga bodo drugi ustavili. Sicer bo šel naprej, do svojega končnega cilja.
Amorfnost zahodnih voditeljev
Zaenkrat kaže, da mu spričo amorfnosti zahodnih voditeljev utegne to celo v neki meri uspeti. Še posebno ker je Kitajska izredno zainteresirana, da se konflikt v Ukrajini nadaljuje. Z vsakim dnem vojne je poleg vojskujočih strani izčrpana predvsem Evropa. Mar nismo opazili, da v zadnjih dveh letih živimo za tretjino dražje kot pred izbruhom vojne in pandemije covida-19?
Da se arhitektura, ki je Evropi (Zahodu) zagotavljala varnost, podira, je jasno samo po sebi. Pogledati je treba samo zadnji vrh Nata. Četudi Joe Biden ni več kandidat za predsednika ZDA, pa je do januarja 2025 njihov predsednik. V tem svojstvu je zamešal ruskega in ukrajinskega voditelja, hkrati pa se še zahvalil za pomoč Donaldu Trumpu kot svojemu podpredsedniku. To je storil kot najvišja avtoriteta najmočnejše sile na Zahodu. Odveč je reči, da je Nato edina varnostna struktura, ki ščiti Evropo. In da je predsednik ZDA za Nato pomembnejši kot njegov generalni sekretar. In Sloveniji je Nato edina obrambna možnost.
Rečete, da je to osamljen primer. Da je Biden pač Biden. Ni res. Enako stopnjo neprištevnosti je na nekem drugem vrhu Nata, aprila 2018, pokazal drugi voditelj Zahoda Jean-Paul Juncker. Pri hoji se je opotekal, podpirati so ga morali njegovi politični kolegi. Kasneje so sicer to pojasnjevali z napadom išiasa, a temu se je verjelo toliko, kot se danes verjame, da ima Biden “slab dan” oz. da se ni dobro naspal… več na Požareport.
* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijske oddaje Faktor)
Portal24; Foto: Zajem zaslona/Nova24TV