Boštjan M. Turk: Tanja Fajon govori o prihodnosti, priklanja pa se Kidriču

ByAna Koren

27. marca, 2023

Boštjan M. Turk: “Komponirani “nauki”, ki blodijo po Zahodu.”

Boštjan M. Turk: Četrtkova Tarča je postregla z novimi presenečenji. Tanja Fajon je bila prva, ki je zbudila pozornost s svojo izjavo. Kar govori, gre sicer mimo dokaj neopaženo, ker več ali manj ponavlja eno in isto. A v nasprotju z ono domačo ptico, ki sliši na ime papagaj, je njeno fraziranje odvezano temeljnega smisla. Na primer, zelo pogosto govori, da je treba gledati v prihodnost.

A glej ga zlomka, v isti sapi se gre priklanjat pred bronasti kip Borisa Kidriča, ki pooseblja prav preteklost. Pa ne vsakršno, temveč zločinsko, tisto, ki Slovence že več kot tri četrtine stoletja deli, kot jih ni delilo nič v zgodovini. Seveda je Tanja Fajon prva med politiki, ki ima vselej pri roki frazem “preseganje delitev”, pa je konkurenca v disciplini izrekanja te prijazne besede huda, če ne celo zastrašujoča.

Tanja Fajon nadalje kar naprej obljublja vrnitev slovenske diplomacije v jedrno Evropo, a jo fotografije vse prepogosto kažejo v družbi naravnost eksotičnih politikov, bodisi v daljnih azijskih stepah, južnoameriških obmorskih letoviščih ali kje v Afriki.

Tarča

A na Tarči tega četrtka je presenetila z novo informacijo: vojna v Ukrajini naj bi se začela 24. aprila 2022, to je dva meseca po datumu, ki ga svet obeležuje kot dejanski izbruh sovražnosti zoper deželo rumenih polj in modrega neba. Začetek vojne namreč vsi koledarji soglasno postavljajo na dan 22. februar 2022. Ampak takšno prikrojevanje stvarnosti je tranzicijski levici kar lastno.

V isti oddaji je Tanjo Fajon iz Socialnih demokratov dobesedno posekal koordinator stranke Levica Luka Mesec. Ta je vesoljsko ugotovil, da ima leto – 54 tednov (vir). Po katerem koledarju je računal, ni povedal, bo pa to po mnenju političnih analitikov prvi otipljivi rezultat, ki ga lahko pokaže ministrstvo za prihodnost. Leto bodo podaljšali (ni še jasno, ali bodo morali zaradi tega tudi upočasniti vrtenje Zemlje), da bo mogoče v novo “leto” umestiti vse ambiciozne časovnice, ki jih načrtuje Golobova vlada.

Hidžab

A v tem tednu se je zgodila še ena pomembna stvar. Učitelj je iz razreda odslovil učenko, ki je nosila hidžab. Slovenski progresisti so bili takoj na okopih, najprej oni iz stranke Levica. Ob tem so skrito trpeli tudi v SD in Svobodi, a jim je svojo pretresenost uspelo dobro zatajiti.

Levica je tako poslala v javnost naslednji tvit: “Mogoče je ob incidentu s hidžabom na ljubljanski gimnaziji treba ponoviti osnove. Seveda lahko učenec v šoli nosi tudi krščanski križ okoli vratu (na vidnem mestu). Ne sme pa biti ne križ ne kak drug verski simbol obešen na steni učilnice. To je pa drugo vprašanje.”

Koliko se Levica razume na stanje stvari, je jasno prav iz gornje povedi.

Najprej: ESČP je v primeru Lautsi proti Italiji (2011) odločilo (veliki senat), da je križ v šolah del tradicije in kulture EU (vir). In drugo: hidžab ni simbol islama, kot je križ simbol krščanstva. Simbol islama je polmesec, naglavna ruta pa je zgolj simbol zatiranja žensk. Ne v Koranu ne v drugih svetih besedilih islama ni niti omenjena.

A zmota slovenskih “progresivnih” levičarjev se ne ustavi tukaj. Nasprotno, iz tega, kar bomo povedali, sledi, da si muslimani najmanj želijo, da jih podpirajo ljudje takšnega prepričanja. Zakaj? Razlog je univerzalen.

Muslimani imajo sistem

Muslimani imajo namreč poseben vrednostni sistem. Kako to, da se levici v Sloveniji ne sanja, kakšne so tam prioritete, ni jasno. Je pa dokaz, ki ne govori v koristi njihove ostroumnosti. Tako kot izjav o začetku vojne v Ukrajini ali o tem, da ima leto 54 tednov. Za muslimane je to pač vera. Če upoštevamo to logiko, moramo upoštevati tudi njeno premo-sorazmernost.

Musliman, ki ima visoko razvit vrednostni sistem, bo najprej cenil nekoga, ki veruje. Drugače ne more biti, kajti vera je v redu njegovih prepričanj na prvem mestu. To je apriorni kriterij. Jud ali kristjan bosta zaradi tega pomembno pridobila. V nasprotju z mnenjem slovenskih levičarjev muslimanov kristjani ne motijo. Še manj jih moti križ. Motita pa jih rdeča zvezda in simbol LGBT+.

To je presenetljivo slutil tudi nadškof Alojzij Šuštar, ko je leta 1988, v prvem božičnem nagovoru na RTV, izrecno dejal: “Vesel božič želim tudi muslimanom, saj verujemo v istega Boga”. Musliman ali drugače verujoči bo v skladu s svojo lestvico vrednot tako najmanj cenil brezbožca, ateista.

To povzemamo po zadnji knjigi enega od najvidnejših geostrateških analitikov, in sicer je njegovo ime: Alexandre del Valle. Njegova misel je tudi širše vključena v Vojno za mir. Musliman bo brezbožca tako obravnaval kot bitje nižjega reda, saj mu manjka temeljna komponenta. Tu sta najnižje uvrščeni dve kategoriji ljudi. Najprej so to prav marksisti oziroma njihova slovenska falanga v 21. stoletju. Katera, piše zgoraj.

Zanikanje Boga je za muslimana namreč največja žalitev.

Iz marksizma komponirani nauki

Potem so tu iz marksizma komponirani “nauki”, ki blodijo po Zahodu, od druge polovice 20. stoletja naprej. Med njimi je sedaj na prvem mestu prav prebujena ideologija, katere najintenzivnejši promotor v domovini so spet SD in Levica pa seveda Svoboda.

Večina tistih, ki danes zanikajo temeljne elemente civilizacije in na široko odpirajo vrata prišlekom, vse to v imenu kvazi človekoljubja, ki si sploh ne predstavlja, da v očeh muslimana tvori najnižjo kategorijo spoštovanja. Še posebno zato, ker mu kot nadomestek verovanja ponuja novo komponirano levičarsko brezboštvo. Če se bo hotel asimilirati, bo moral namreč privoliti v vrednote nihilizma. Tega pa nikoli ne bo storil, raje umre.

Če bo islam nekoč… več na Požareport.

* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijskih oddaj Ura moči in Faktor)

Foto: Zajem zaslona