Boštjan M. Turk: Tomašičev rekord, resnica in medijska blokada
V Sloveniji se je ta teden zgodilo kar nekaj pomembnih stvari. Najbolj izstopajoča je gotovo postavitev novega svetovnega rekorda, to je vpisa v Guinnessovo knjigo velikanko, ki je pripadel Borisu Tomašiču. On je direktor, predvsem pa “spiritus agens” medijske hiše Nova24TV. Tomašičev dosežek je pomemben iz več razlogov, med katerimi je osvojitev odličja le eden od njih. Borisa Tomašiča lahko tu upravičeno primerjamo z alpinistom, ki je splezal nemogočo smer in po njej dosegel večini ljudi nedosegljiv vršac.
Vprašati se moramo najprej, kaj človeka motivira, vodi, da premaga sebe samega do te stopnje, da doseže nekaj dobesedno nemogočega. Da 73 ur (23 minut in 21 sekund, op. u.) skupaj, tako rekoč neprekinjeno vodiš bitko zoper lastno telo, ki veleva spanja, počitka, razbremenitve, in se ženeš do meja, ki bodo večini za vselej ostale nedosegljive. Nekaj mora biti v tebi, nekaj zelo posebnega.
Odgovora ni težko poiskati
Ljudem, ki razumejo, za kaj v Sloveniji gre, ni težko poiskati odgovora. To je prepričanje o pravilnosti svojega poslanstva, globoka vera v svoj prav, ki te prežema do zadnjega vlakna. Poklic Borisa Tomašiča je ljudem prikazovati resnico: to hkrati pomeni nuditi alternativo večinskim medijem. Ti pa imajo – v nasprotju z medijsko hišo, s katero upravlja Tomašič – nasprotno poslanstvo.
Resnico zamolčati, če se že to ne da, pa jo vsaj prikrojiti do te mere, da bo postala neprepoznavna. Takšna bo sicer za večino ozaveščenih ljudi neuporabna, a za gospodarje medijev in slovensko zakulisje nikakor ne. Zanje šele takšna, spremenjena v svoje nasprotje, dobi pravo vrednost. Ni zaman te dni zaokrožil naslednji twitt: “Če bi lahko tekmovali v neumnosti in služnosti tranzicijskemu kapitalu, bi bilo slovensko mainstream novinarstvo svetovni favorit (ob Rusiji in Severni Koreji).”
Prav ti večinski mediji so Tomašičev dosežek zamolčali (zelo, zelo pogojno bi bile tu izjema Slovenske novice), a s tem so največ povedali o sebi, ne o nosilcu naslova. Nova24TV, ki je v živo prenašala naskok na rekord, je sicer beležila visoko stopnjo gledanosti, čisto ob boku nacionalnih medijev, s katerimi tako vešče manipulirajo.
In drugo: niti eden od mazačev, ki v obrambo časti svojih gospodarjev dnevno prelivajo tinto, se ne bi nikoli približal ničemur podobnemu. Kako bi tudi se? Njihova motivacija je namreč nasprotna od Tomašičeve: če se je v čem treba potruditi, je to v upogibanju, kdaj tudi lomljenju hrbtenice. V tem je slovensko večinsko novinarstvo res zrelo za svetovni rekord.
Vztrajanje pri resnici človeku daje čudežne moči
Ob tem je Tomašiču uspelo še nekaj. Ne samo da je dokazal, da vztrajanje pri resnici človeku dobesedno daje čudežne moči, še več: jasno je sporočil, da je njegova opcija: imenujmo jo demokratična alternativa ali preprosto normalna Slovenija – močnejša od sloja, ki si je v tranziciji ugrabil oblast. Tega na vrhu držijo mediji, slednje pa napajajo kapitalska ozadja, ki so nastala zaradi tega, ker Slovenci nikoli nismo zares prekinili s prakso prejšnjega režima. In tako imamo ljudi, ki sodijo med “prvorazredne”, in one, ki se prištevajo med “drugorazredne”.
Ko to zapisujemo, se zavedamo, da – če kje, potem tukaj! – velja evangelijsko pravilo o tem, da bodo prvi zadnji in zadnji prvi. Slovenski “prvorazredni”, to je ljudje, ki imajo kapital, vpliv in medijsko podporo – so v Sloveniji nabrani dobesedno v tretji ligi. Drugače tudi ne more biti, kajti oblikovali so se v razmerah nikoli končane tranzicije, ta pa je vselej predpostavljala negativno selekcijo kot prvo pravilo kadrovske izbire.
Aleksander Čeferin
Če bo nekdo nekoč malo bolj pobrskal po biografiji Aleksandra Čeferina, se bo gotovo začudil nad naslednjim. Kako je lahko nekdo, ki glede na svoj življenjepis (z izjemo enega, sicer zelo pomembnega detajla – Uefe) ne izstopa iz povprečja, deležen takšne medijske slave, bolje nekritičnega čaščenja? To se namreč – po orgazmično trzajočih salvah “navdušenja”, kakršne nekritično uprizarjajo večinski mediji -, še najbolj približuje kategoriji na moč odbijajočega kiča. Še posebno zato, ker slavljenje poteka zgolj v medijih solzne doline Šentflorjanske, drugod, v Evropi, pa je slika precej drugačna. (vir)
Predsednika Uefe med gosti, ki so bodrili rekorderja celih 73 ur, ni bilo. Je pa res, da smo tam lahko videli, kako močno moštvo je sposobna demokratična alternativa postaviti na prizorišče. Golobova vlada se ob tem naboru lahko skrije v kot. Da bomo pravični do vseh, ki so nastopali, navedimo nekaj imen, kot so jih povzele Slovenske novice. Te so zapisale: “V oddaji so se zvrstili gosti z najrazličnejših področij, med drugim Igor Lukšič, Bogomil Ferfila, Ivo Boscarol, Tina Bregant, Miro Petek, Uroš Urbanija, Martin Strel, Rok Marguč.” Bili so – razumljivo – še mnogi drugi (na primer sodelavci Ure moči in Faktorja), to je tisti, ki predstavljajo normalno Slovenijo, seveda če upoštevamo evropske, recimo temu nemške, avstrijske, francoske, nizozemske ali švicarske standarde. Tisti torej, ki bi morali biti absolutno vodilo slovenskega razvoja od osamosvojitve naprej.
N-razredna ekipa ljudi
Da imamo danes na prizorišču (v vladi in v medijih, pa povsod drugod) n-razredno ekipo ljudi, je javna skrivnost, ki jo medijem zaenkrat še uspe prelakirati. A drugače sploh ne more biti. Slovenija ni napravila preloma s preteklostjo, zato je obveljalo pravilo, ki ga je nekoč formuliral Andrej Capuder, ko je dejal: “Zdrava jabolka iz košare mečeš, da v njej ohranjaš gnila.”
Ko se vprašamo, kdaj se je postopek negativne selekcije pravzaprav začel, pridemo do trenutka, ko se anonimna, predvsem pa zunaj zakona postavljena skupina povzpetnikov polasti vzvodov, ki slišijo na ime moč in oblast. Bilo je to davnega 26. aprila 1941: od tedaj se ni veliko spremenilo: princip je isti, ostalo so nianse.
Med zdravimi jabolki so… več na Požareport.
* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijskih oddaj Ura moči in Faktor)
Foto: STA
