Boštjan M. Turk: Zadnja priložnost, da Evropo vrnemo njenim državljanom

Boštjan M. Turk [Foto: Zajem zaslona]

Fantazijska saga o bruseljski politiki

V zadnjih dneh mi je v roke prišel fantazijski roman Ilonika, pripoved velike teže, mladega avtorja Domna Mezga. Prebral sem ga na dušek. Knjigo priporočam kot obvezno branje, nenazadnje iz tegale razloga. Prestolonaslednik Feliks prejme kraljestvo od svojega očeta na smrtni postelji. Oče se je skupaj z življenjem naveličal tudi kraljevanja, pa sinu predlaga alternativo: bodisi da oblast sprejme in naredi nekaj pametnega za dinastijo bodisi, da živi kot običajni posameznik. Stori oboje: sebe izgrajuje skozi prigode, ki se dogajajo v fantazijskem svetu. A ne pozablja na kraljestvo in na veščine vladanja. Tako ima vse skupaj globok smisel, še posebej v artistični projekciji avtorja, ki mu glede umetnosti pisanja ni mogoče prav ničesar očitati, nasprotno. Če bo to delo kdaj prevedeno v kak tuj jezik, bomo o njem veliko slišali.

Osebno me je zaposlilo s tem, da smo v dejanski sagi oblasti, domači in evropski priča naravnost fantazijskim prijemom, le da za razliko od romana Domna Mezga, ti nosilce dogajanja na politični sceni postavljajo v oslovsko klop, a ne v literarnem smislu. Saga, ki se danes dogaja v Sloveniji in v Bruslju, je kar se da podkrepljena z domišljijo, a s tisto najslabše vrste. Namesto, da bi v njej uživali, kot v Mezgovem romanu, nas davi za goltanec. Dogajajo se stvari, za katere bi lahko rekli, saj ni res, pa je. Nadrealistična absurdno-tragična resničnost prihaja v naše domove, tako iz Ljubljane kot iz Bruslja.

Za kaj gre?

Stara celina ni še nikoli na volitve v Evropski parlament odhajala tako negotova in razklana. Poleg problematične politike v največjih državah (Francija, Nemčija) je to v še večji meri posledica nesposobnosti sedanjega vodstva Evropske komisije, ki je v mandatu 2019-2024 dokazalo, da nima občutka za politični realizem, to je za to, kar državljani EU res potrebujejo. Da si piše sago, a brez slehernega navdiha. Še huje, v ključnih agendah je delovalo zunaj pooblastil, ki jih ji nalaga najvišji dokument Zveze, Lizbonska pogodba. Le-to je zlorabilo na podoben način kot njeno predhodnico, Evropsko ustavo, bolje referendum o njej.

Leta 2005 so bili evropski državljani namreč vprašani, če  želijo del nacionalnih pooblastil prenesti na Bruselj. Na zahodu Evrope, predvsem v Franciji, je bil odgovor krepak ne (55%). Ideja Evropske Unije je namreč že dosegla zenit in začela upadati. Ljudje, ki jih ni nihče izvolil – velikokrat pa zanje ni nihče tudi vedel – so si začeli prisvajati pooblastila in skupnost voditi v smeri vse večje avtokracije. A “ne” evropskih državljanov so bruseljske elite (in tiste, ki jih obvezno sekundirajo v prestolnicah evropske moči) razumele kot “da”. Kot da bi v resničnost prenašale zgodbe fantazijskih sag.

Lizbonska pogodba

Rodila se je Lizbonska pogodba. Vendar ta odraža stanje iz leta 2007, ko je Stara celina bila precej drugačna kot danes. Četudi se krščansko-judovske korenine kot izvor evropske identitete vanjo niso mogle zapisati, so ostale navzoče v formulaciji: kulturna, verska in humanistična dediščine Evrope, iz katere so se razvile univerzalne vrednote.” (Preambula Lizbonske pogodbe). Nedvomno je namreč jasno, kaj takšna dediščina predstavlja. Danes bi kaj takega ne bilo več mogoče, predvsem po zaslugi prebujenske ideologije, ki jo je za svojo vzela sedanja Evropska komisija.

Tako smo bili priča uveljavljanju treh elementov, ki nimajo nikakršne zveze z najvišjim dokumentom EU, z Lizbonsko pogodbo. Torišče interesov, ki jih je sedanja EK zasledovala, se namreč odraža v treh točkah, ki so jih bruseljske oblasti za vsako ceno hotele uveljaviti. To je tako imenovani zeleni prehod, nadalje sprejemanje nelegalnih ekonomskih migrantov ter sklop LGBT+. Za nič od tega ni v Lizbonski pogodbi osnove, kar je tudi logično. Oblikovana je namreč bila v času, ko je bila Evropa še normalna. Takšne deviacije bi bile razumljene kot odstop od ustaljene norme, kot klice anarhije in razpada.

Pojem “ekonomski ilegalni migrant”, nekdo, ki krši vse varnostne protokole EU (Schengen), v Lizbonski pogodbi sploh ni omenjen. Kako bi tudi mogel biti. Še do hujših zlorab prihaja pri uveljavljanju LGBT+, spet eni ključnih točk, na katerih je vztrajala sedanja Evropska komisija, tudi za ceno razpada EU. Spomnimo se samo, do kakšnih konfliktov je zaradi migrantov in LGBT+ prihajalo na ravni Zahodna Evropa proti Vzhodnemu delu (Višegrad, predvsem Poljska in Madžarska, v zadnjem času tudi Češka in Slovaška). Brez težav ugotovimo, da je vzhod Evrope spoštoval temeljni dokument EU, zahod pa ga je zlorabljal.

“Manjšina”

Nikjer v Lizbonski pogodbi namreč beseda “manjšina” ni konkretneje opredeljena, najmanj, da bi bila opredeljena v smislu LGBT+. Ta beseda v njej sploh ne obstaja. Gre preprosto za čisto zlorabo s strani aktualne komisije. Ob tem nastaja še ena kršitev, bistvenega značaj. Tako definirane “manjšine” je namreč ekipa Ursule von der Leyen, sedanje predsednice EK, mutatis mutandis, postavila nad večino. Da se pravice takšne “manjšine” stavijo nad pravice večine, je zloraba, kajti za nekaj takega ni Komisija imela nobenega mandata, vsaj takšnega ne, ki bi jim ga podelila temeljna listina pravic in svoboščin EU, Lizbonska pogodba. Nasprotno: dokument izrecno govori o načelu enakopravnosti vseh. Tako: “Unija pri vseh svojih dejavnostih upošteva načelo enakopravnosti svojih državljanov, ki so deležni enake pozornosti njenih institucij, organov, uradov in agencij”.

In kako je s tretjim elementom v agendi Ursule von der Leyen in nje ekipe, z zelenim prehodom. Najprej moramo ugotoviti, da je prav ekološka nevrotičnost, povezana s prehodom na obnovljive vire, Evropi odvzela gospodarsko konkurenčnost in jo prisilila v stagnacijo. Zelenega prehoda ne uresničuje nobeno od najbolj konkurenčnih gospodarstev na svetu, na primer kitajsko. Enako je z Indijo in podobno z ZDA. To, kar v zvezi z ekološkimi naprezanji počne Bruselj, je po sebi čisti absurd, kajti EU predstavlja zgolj 6% svetovnega prebivalstva, pa bo delež še upadal. Odveč je govoriti, da je »zeleni prehod« dobesedno zanikanje znanosti, kajti nikjer ni znanstveno dokazano, da je antropogeni dejavnik izključni vzrok segrevanja planeta. Odveč je tudi reči, da v najvišjem dokumentu EU, v Lizbonski pogodbi »zeleni prehod« sploh ni omenjen.

Naposled: tudi če bi v tem trenutku ugasnili vse tvorce CO2 in tako zdrsnili v kameno dobo, bi planet potreboval eno stoletje, da bi se vrnil v prejšnje stanje. Ob predpostavki, ki je sicer ni nihče dokazal, da je človek res povzročitelj dviga CO2.

“Okoljski in okolje”

V Lizbonski pogodbi se sicer pojavlja beseda “okoljski in okolje”. A to se zgodi docela neobvezujoče. Tematiki je celostno posvečen tudi eden od členov, in sicer stoenaindevetdeseti. Beseda “podnebne spremembe”, na primer na 328. straneh besedila vznikne samo enkrat, in to v kontekstu 191. člena, ki pravi: “Politika zveze si bo prizadevala za naslednje cilje:  spodbujanje ukrepov na mednarodni ravni za reševanje regionalnih ali svetovnih problemov. Angažirala se bo glede okoljskih problemov, zlasti v boju proti podnebnim spremembam”. “Podnebne spremembe” tako sploh niso v agendi Evropske unije, če pa že so, pa je njihovo mesto docela marginalno.

Če je bila glavna agenda Bruslja v mandatu 2019-2024 (a tudi prej, vendar ne tako izrazito) povezana z elementi, ki so Evropo izrazito razkrojevali (LGBT+), jo gospodarsko slabili (zelena tranzicija je spravila na kolena nemško avtomobilsko industrijo, največ VW) ter vnašali paniko med državljane (uvažanje nelegalnih ekonomskih migrantov, ob suspenzu pravnega reda EU (Schengen)), se je na bistvene probleme Evrope ta komisija odzivala z zanikanjem.

Jedro problema

In s tem smo pri jedru problema. Eden najbolj perečih vprašanj je demografija. Ta je moč vsake države, vsakega kontinenta. Evropa in z njo celotni Zahod sta v hudem demografskem upadu. V nekaterih članicah (na primer Hrvaška) bodo po ocenah analitikov tja do leta 2035 morali suspendirati pokojninski sistem, ker ne bo zadosti ljudi, da bi vplačevalo v pokojninski sklad za sedanje upokojence. Evropska komisija na to vprašanje nima nobenih odgovorov, nasprotno. Reševati ga namerava na način, ki ne bo rešil ničesar oz. povečal bo konflikte. Namesto da bi se lotila sanacije problema na ustrezen način, tišči po nojevsko glavo v pesek.

Kako ravnati sploh ni nobena skrivnost, saj se znotraj EU ena država že uspešno uveljavlja povišanje rojstev. To je Madžarska, ki je v zadnjem letu dosegla stopnjo 1.9 otroka na mater, kar je že blizu tiste rodnosti, ki omogoča ohranjanje populacije in zdržnost pokojninske blagajne. A prav Madžarska je država, ki je v Bruslju deležna največje kritike. Kakšna je že vsebina Breughlove znamenite slike: Če slepi slepca vodi, oba v jami končata.

Dubravka Šujica je komisarka za demografijo in demokracijo. Omenimo ob tem, da prvotna Mastrichstska pogodba ni vsebovala teh pooblastil komisarjev, kot so si jih kasneje dodeljevali sami, ne da bi se konzultirali s tistimi, nad katerimi so ta pooblastila izvajali, to je nad državljani EU. Nil novi sub sole, če pogledamo referendum o Evropski ustavi in ravnanje z Lizbonsko pogodbo. Šujica v predvolilnem času nastopa z naslednjo agendo. Avtor pričujočega članka je 8. marca 2024 prisostvoval enemu takšnih nastopov (bilo je to v Mariboru, v Sloveniji). Zapisal si je natančno, kaj je komisarka sporočila. Uveljavljanje demografskih rešitev v globalu poimenuje “toolboxes”, kar je v prevodu škatla za orodje. Katero orodje je potrebno, da se kromosoma XX in XY združita, ne bomo razlagali. Zagotovo pa se ne nahaja v škatlah.

Štirje stebri demografske “rešitve”

Šujica v tej zvezi govori o štirih stebrih demografske “rešitve”. Prvo, kar jo skrbi, je, da osem milijonov žena v EU ni na trgu dela. So namreč doma in skrbijo za družino. Če bi zaposlili še te, bi rodnost dodatno upadla, je razumljivo samo po sebi. Prvi steber bi namreč bil, da se te ženske zaposli. Drugi steber je, da bi bilo potrebno mladim omogočiti, da zaživijo v lastnih hišah. Vse lepo in prav, le nič kaj originalno se to ne sliši. To je približno tako, kot če bi se zavzemali za čisti zrak.

Tretji steber je zahteva po medgeneracijski solidarnosti. Vse lepo in prav, a spominja na to, da bi se zavzemali za čisto pitno vodo. Četrti steber pa je strašljiv. Dubravka Šujica namreč zahteva, da se vprašanje demografije rešuje z legalnimi migracijami. Kako to sedaj deluje, približno vemo. Tako kot multikulturalizem, ki nikoli – razen v glavah bruseljskih birokratov – ni funkcioniral. Je pa povzročil nekaj državljanskih vojn (na primer ono v Libanonu, pa tisto v Jugoslaviji), nekaj pa jih še bo, začenši najverjetneje v Zahodni Evropi.

Kakršni koli dodatni komentarji so tu nepotrebni. Neracionalnih pojavov se namreč racionalno ne da ne pojasnjevati ne reševati. To ni fantazijska literatura. Volitve v evropski parlament bodo zadnja priložnost, da se Evropo vrne njenim državljanom. To pa pomeni sistematično odsloviti ne samo sedanjo ekipo, temveč predvsem patološke pojave, ki so se z njo okrepili in postali del evropskega vsakdanjika. Popravnega izpita po juniju 2024 namreč ne bo. Morda bo pa potem kdo napisal novo sago, o Bruslju in česa vsega so se tam polotili, da bi stara celina propadla. Če se bo Ursula von der Leyen poslovila, se bomo imeli vsaj čemu smehljati.

Dr. Boštjan M. Turk

* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijskih oddaj Ura moči in Faktor)

Portal24; Foto: Zajem zaslona