Za nami je teden, ki so ga zaznamovali vsaj štirje veliki dogodki, za povrh pa še češnjica na torti oz. nakazana bližnjica v koruzo.
Doma odpoved pogodbe za dobavo oklepnikov Boxer ter zamenjava identitete pacientov v celjski bolnišnici, na tujem pa ukrajinska protiofenziva in priprave na pogreb kraljice Elizabete II. Odločitev Luke Mesca je tokrat samo farsa, tako za povrh.
Kolumno lahko tudi poslušate:
Ukrajinska protiofenziva
Obseg in hitrost napredovanja ukrajinske vojske ter osvobajanje okupiranih področij, precej spominja na znamenito hrvaško Olujo.
Ukrajinci so, po podatkih medijev, v samo nekaj dneh osvobodili skoraj 8.000 kvadratnih kilometrov (km2) ozemlja. Veliko, milo rečeno.
A ko površino postavimo v razmerja ugotovimo, da je pred Ukrajinci še veliko dela. Slovenija obsega cca 20.000 km2, kar pomeni, da so Ukrajinci osvobodili površino (samo) ene tretjine Slovenije v tem zamahu.
Ko to pogledamo na zemljevidih (na spodnjem zemljevidu vijolični deli označujejo osvobojeno ozemlje), žal lahko ugotovimo, kako obsežna zgodba je še pred njimi oz. pred vsemi nami. Vojne, po besedah Volodimirja Zelenskega, ne bo in niti ne more biti konec prej, dokler ne bo osvobojena celotna Ukrajina.
Imamo srečo, da vojna ne divja po Sloveniji v klasičnem smislu. Posledice pa bodo slej ko prej tudi pri nas.
Najprej v obliki računov za energijo, nato sledi hrana, ob tem pa seveda upamo, da se zdravstveni krizi čim bolj izognemo.
Zaenkrat ne kaže prav dobro, smo namreč vodilni v svetovnem merilu po številu okužb na glavo prebivalca.
Če ta vlada res misli, da bodo zgolj “Hvala, ker nosite maske.” ipd. PR sporočila delovala, se moti.
Posledice napadov aktivistov na ukrepe in promocije priporočil prejšnje vlade so vtisnjene globlje kot se zdi.
Ti isti aktivisti bodo danes na svojih hrbtih, v vlogi promotorjev te vlade, doživeli vso brutalnost “vojne”, ki so jo začeli. Ljudi so uspeli prepričati, da je vrednost priporočila v Sloveniji enaka nič. Bravo, res.
V dveh izjemnih (tujih) člankih, objavljenih na tem portalu o tem, kaj v resnici želi Putin TUKAJ in kako obsežna je bila njegova priprava TUKAJ postane človeku marsikaj veliko bolj jasno tudi glede aktivistov v Sloveniji.
Delovanje dela slovenskih ekstremistov je imelo svoj jasen cilj v času Janševe vlade in ga ima tudi sedaj.
Odstop od pogodbe za dobavo oklepnikov Boxter
Odstop od pogodbe me je, prav v tem smislu, na nek način celo presenetil. Kljub vsemu sem ves čas na tihem pričakoval, da bo zdrav razum prevladal in da do odpovedi ne bo prišlo.
Zgodba se namreč začne v času Cerarjeve vlade, točneje pri Andreji Katić kot ministrici za obrambo.
“Kaj Slovenija potrebuje za nacionalno obrambo je stvar obrambne doktrine in to naj bi odločila politika ter stroka. Oklepniki so samo prevozno sredstvo za vojake , ki smo jih obljubili zavezništvu v okviru skupnih sil. ” [Andreja Katič]
Andreja Katić je članica Socialnih demokratov. Kako nizko jih je pripeljala notranja negativna selekcija, je ta odpoved pogodbe razkrila do obisti. Preprosto: ni jih.
Kot da je vse to pripravil nek marsovec, ne pa vidna članica njihove stranke.
Marjan Šarec je zame itak daleč najbolj tragikomična figura slovenske politike. Od meta puške v koruzo, zacvikane žičke na policijskem vodnem topu, pa do “zanemarljivih” 70 mio eur vredno darilo proizvajalcu oklepnikov kot posledica političnih iger njegovega sekretarja v ozadju. Ceno bo plačal pa naš Marjan.
S stališča državnega proračuna je teh 70 milijonov odstopnine proizvajalcu oklepnikov res kot pljunek v morje. Kako majhen pljunek je potem šele pomoč ljudem v višini 40 mio eur.
S stališča državnega proračuna je teh 70 milijonov odstopnine proizvajalcu oklepnikov res kot pljunek v morje. Kako majhen pljunek v morje je potem šele pomoč ljudem ob draginji v višini 40 mio eur?
Zato pa se Marjan Šarec in s tem Golobova vlada obnašajo do denarja kot “svinja z mehom”.
Medtem, ko so osrednji mediji, ki so tej vladi neskončno naklonjeni, polni pomanjševanja škode teh 70 milijov odstopnine, po drugi strani poveličujejo “enormno velik vložek” kot pomoč pri draginji državljanom, v višini … 40 milijonov evrov. (?!)
Kdo ima tukaj koga za norca? Ima mogoče odstop od pogodbe za oklepnike drugačno ozadje in je teh 70 milijonov zgolj kost za glodanje raji?
Teater absurda, res.
Žalovanje in pogrebne slovesnosti okoli kraljice Elizabete II.
Pri pogrebnih slovesnostih okoli pokojne Elizabete II. je denar verjetno zadnja stvar na tem svetu, ki bi koga sploh zanimala. Konec koncev gre za eno najbogatejših dinastij na svetu, prav tako tudi eno najvplivnejših.
Čas, skozi katerega je vladala svojemu imperiju, je res fantastičen za vse, ki smo še živi in to lahko na svoj način opazujemo in doživljamo precej od blizu.
Pomislite, da je takrat, ko se je Elizabeta II. leta 1926 rodila, bil npr. črno-beli nemi film norma, jazz pa je veljal za popolnoma nov žanr.
Težko oporekamo, da monarhije tudi danes ne skrbijo za razvoj svojih družb. Britanska kraljevina, Nizozemska, Belgija, Norveška, Danska, Švedska, Španija, kneževine Liechtenstein, Monako, Andora in vojvodstvo Luksemburg so lahko dober primer za razmislek o odnosu do monarhij.
Seveda pa ob vsem blišču in pompu ne smemo spregledati kolonializma, praktično zaščitnega znaka monarhij. Sužnjelastništvo, kraja narodnih bogastev, okupacija področij. Vas to kaj spominja na moderne države, mogoče na Rusijo v Ukrajini?
Kakorkoli obračamo, na koncu se naše življenje in zadovoljstvo s sistemom, v katerem živimo, zvede na odnos sistema do malega človeka. Do mene, tebe, nas, vsak dan. Na občini, volitvah, pri plačilu davkov, v šoli itd.
Nenazadnje tudi pri tem, kako nas sprejmejo npr. v bolnišnico in kako se tam obnašajo do nas.
Zamenjava identitet pacientov s Splošni bolnišnici Celje
Tragedija, ki so je bili ta teden deležni svojci dveh pacientov Splošne bolnišnice v Celju, je praktično nepojmljiva. Si predstavljate, da pokopljete očeta, nato pa vam na vrata pozvoni policist in vam sporoči, da je vaš oče živ?
Po svoje razumem ministra Danijela Bešič Loredana, ki skrušeno priznava, da je zdravstveni sistem pokleknil na celi črti. Seveda je pokleknil. Vendar dodajam, da ta isti zdravstveni sistem kleči že dolgo, predolgo.
Pijavke vseh vrst izčrpavajo sistem in politika gleda stran. Zdravniki se gredo ob tem tudi nekakšno kvazi podjetništvo, celo za aktualnega ministra smo izvedeli, da operira še v dveh zasebnih klinikah ob tem, da ministruje.
Bi vi šli pod nož k zdravniku, ki je zraven še minister? Mar ni ministrovanje polna zaposlitev? In obratno, bi vi zaupali ministru, ki zraven spotoma še operira in to v dveh bolnicah?
Pa je to samo vrh ledene gore.
Pred dvemi leti sem bil hospitaliziran v UKC Ljubljana, zadržan sem bil teden dni. Ne bom se spuščal v odnose zdravnikov, sester in drugega osebja do mene. Eni bolje, drugi slabše.
Ampak, ljudje dragi, ležal sem na postelji, stari vsaj 30 let, ki sem se ji ob vsakem obratu posebej zahvalil, da še drži. O ostali opremi sob, hodnikov, klimatizaciji itd. sploh ne bom nadaljeval.
Zdravstvo je bilo leta in leta zgolj molzna krava lobijev in tako je še danes. Nič ni drugače, ne glede na to, kdo vlada.
Mentaliteta, ki se je skozi socializem financiranja brez omejitev za izbrance ter kastni sistem zdravnik-sestra-strežnica-pacient naselila v ljudi, je to, kar imamo danes.
Zato ne preseneča, da si politični izbranci, ki si Slovenijo lastijo kot nekakšen privaten fevd, spotikajo ob napovedano gradnjo zasebne bolnišnice v Ljubljani.
Kako pa naj bo kaj drugače v državi, kjer je 70 mio eur za študije brez rezultatov okoli trajnostne oskrbe ostarelih nekaj normalnega?
Enako, kot tudi ni nič posebnega novih 70 mio eur odškodnine za zgoraj omenjeni odstop od pogodbe, 40 mio eur pomoči pri draginji ljudem pa nekaj strašno velikega?
Če bi res šlo za ljudi in celo za otroke, bi bilo verjetno drugače. Vsaj mislim si rad tako.
Luka Mesec in konec mandata?
Za konec pa res ne morem mimo češnjice na torti tega tedna. Luka Mesec je namreč oznanil, da Ministrstva za solidarno prihodnost, ki ga je načrtovala ta vlada ob nastopu mandata, ne bo.
“Tako sem se odločil sam in to sem tudi že povedal predsedniku vlade,” je pojasnil.
Ministrstvo za solidarno prihodnost bi bilo po Meščevih besedah smiselno ustanoviti ob začetku mandata, po vsem tem času pa za to ne vidi več smisla.
Po kakšnem času? Treh mesecih? Resno?
Kam pa greste, draga vlada? Po bližnjici v koruzo?
Spet?
Edvard Kadič
- Več o Edvardu Kadiču TUKAJ
Avtorske pravice: Kolumna je avtorsko delo. Če ni dogovorjeno drugače, je reproduciranje dovoljeno le pod pogojem, da se navede vir, v elektronskih medijih tudi povezavo na vir.
Kolumno lahko tudi poslušate:
