Božič z veliko začetnico je obdobje duše in srca
Z novo vlado je iz javnosti malodane izginil Božič, nadomestili so ga ”veseli prazniki” in seveda – Dedek mraz v vsem svojem sijaju! Novim trendom so se zelo pragmatično prilagodili tudi nekateri trgovci, ki brez slabe vesti na Hrvaškem voščijo ”Sretan Božić”, pri nas pa jim te besede ne gredo in ne gredo z jezika! Packi!
Veste, čudne čase, ko se o Božiču ni smelo govoriti na glas, sem pred več kot pol stoletja doživela na lastni koži.
Spominjam se, da smo v šoli, na božični dan zelo radi pisali kontrolne naloge, učitelji- eni bolj, drugi manj politično neoporečni, pa so veselo spraševali. Božička še nismo poznali (tudi danes mi je vseeno zanj), smo se pa zato z vsem srcem in dušo veselili Svetega Miklavža.
Četudi so bila darila skromna, smo se tistega, kar se je znašlo v peharju, razveselili, da se bolj nismo mogli! Šesti december je bil verjetno edini dan v letu, ko sem se do sitega najedla melesnic. To so bili belo-rdeči bombončki, ki so se kar sami stopili v ustih.
Posebno doživetje je bila tudi polnočnica. Zvonovi so sicer molčali, a dolge kolone vernikov, ki so se malo pred polnočjo pomikale proti cerkvi Svetega Martina, so dokazovale, da smo kljub prepovedi oblasti, spoštovali tradicijo. Med tistimi, ki so v cerkvi potem na ves glas prepevali Sveta noč, blažena noč, so bili tudi špiclji.
“Andrejčki”
Spominjam se enega od njih, Andrejčka. Otroci so mu radi nagajali, a se ni zmenil zanje. Skrbno je beležil imena nekaterih ”zločincev”, ki so se kljub službi v javni upravi drznili obiskati polnočno mašo.
”Na srečo me je miličnik, kateremu sem moral poročati, le vprašal, če sem zabeležil vsa imena, nikoli pa ni zahteval, da mu seznam tudi izročim. Bil je eden rekih, ki je bil precej človeški, nikoli ni več kot toliko gnavil ljudi,” mi je razlagal skoraj pol stoletja kasneje.
Zanimivo pa je, da so – po njegovih besedah – nekateri ”Andrejčki” še po osamosvojitvi nosili v žepu beležke in beležili, kdo, denimo, je podpisal pobudo Civilne iniciative za družine in pravice otrok, ko je ta leta 2015 zbirala in potem tudi vložila podpise za referendum o Družinskem zakoniku.
Že nekaj tednov pred Božičem samo hišo pospravili od vrha do tal. Sijala je od čistoče! Potem smo šli ”okoli vogla”, kot smo rekli ter pokadili in blagoslovili vse prostore. Pod večer smo pokleknili okoli peči in molili rožnkranc.
Šele okoli druge ure zjutraj, po vrnitvi s polnočnice, smo pokusili tudi potico. Najprej smo pojedli makovo, šele nato orehovo. Slednjo je mama hranila za vsak primer, če ”kdo pride na obisk”. Ob Božiču smo si privoščili tudi pečenko, pečeno na domačem maslu. Ne pomnim, da bi kdaj uporabljali nože, kurje bedro smo prijeli z rokami. Še danes se mi zdi, da na ta način veliko bolj tekne.
Ded Luka
Z nami je jedel tudi ded Luka. Mama se je zmeraj jezila nanj, ker je bil skregan s čistočo. Trdil je namreč, da si pravi dedec niti za Božič ne sezuje škornjev, s katerimi je bil maloprej tudi v štali. Zmeraj sem morala kot najstarejša, pomivati tla za njim. Se mi je pa bogato odkupil z različnimi zgodbami, ki jih, sicer mrkogled, rad pripovedoval med južino.
Samosvoj, kot je bil, je rad pripovedoval okrogle. Prepričana sem, da je to počel zato, ker je užival, ko je jezil mamo, ki ji je bil že vsak namig na tiste reči bogokleten. Ded je bil tudi sicer zelo trmaste sorte. To je edina lastnost, ki sem jo obilo podedovala po njem.
Obiskovala sem pedagoško gimnazijo in za nas – bodoče učiteljice – se ni spodobilo, da bi hodile k maši. S kakšnim veseljem sem obiskovala cerkev Sv. Petra, kadar sem ostala konec tedna v Ljubljani! Kasneje, ko obiski obredov niso bili več tabuizirani, me je tisto pristno veselje mičkeno minilo!
Spominjam se tečaja esperanta, ki so ga obiskovali tudi semeniščniki (minoriti). Ob zaključku smo organizirali prireditev v esperantskem jeziku. Kje drugje kot na naši gimnaziji! ”Linčali te bodo, če odkrijejo, kdo smo,” je bilo strah enega od semeniščnikov.
Ni me mogel pregovoriti. Prireditev je bila zelo lepo sprejeta, šola je nas, nastopajoče, pogostila s čajem in sendviči. Veliko kasneje sem razredničarki Vesni, s katero sva se zelo dobro razumeli, omenila, kaj sem ušpičila. Bila je zgrožena. ”Slabo bi se nama pisalo, če bi se izvedelo,” mi je rekla.
Po osamosvojitvi
Po osamosvojitvi so prišli drugi časi. Nič več ni bilo tako kot nekoč. S prihodom božičnih filmov ala ”Sam doma” pa sploh! Tudi zime niso bile več zime, kot smo jih poznali v času mladosti, ko je, zaradi mraza, škripalo pod nogami, ko smo si utirali gaz do glavne ceste.
Potem se je od nekod prikazal še ta presneti nebodigatreba Božiček, božično-novoletne počitnice pa mnogi tako in tako raje izkoristijo za dopust v mondenih smučarskih središčih in za obiske prekomorskih krajev.
Da bi do obiska polnočnice molili? Hahaha, seveda ne, ko pa je na TV toliko zanimivih filmov! Jingle bells, Jingle bells, Jingle bells se sliši iz vsake ribje konzerve, elektronski poštni predal je poln elektronskih voščil, poslanih preko skp opcije.
Redki so, ki se potrudijo in napišejo voščilnico na roke.
Je pa res, da zamerim jezikoslovcem, ker so pri Božiču zamenjali veliko začetnico z majhno. A naj mi ne zamerijo: še naprej bom vztrajala pri veliki!
Sicer se pa, dragi moji, ne pritožujem, ker Božič ponovno porivajo v ilegalo. Morda nam bo postal zdaj, ko ni več zaželeno, da se ga na glas omenja, bolj dragocen? Sploh ne bi bilo narobe, če bi bilo tako!
Morda ga bomo prav zato začeli doživljati tako, kot smo ga nekoč? Z veliko večjo predanostjo, ljubeznijo, odprtostjo? Advent bi lahko ponovno postal čas za tišino, za iskanje notranjega miru in spokojnosti. Če smo se znali prilagajati v svinčenih časih moje mladosti, ni vrag, da se ne bi tudi danes.
Res bi bilo lepo, da bi Božič z veliko začetnico ponovno doživeli skromno, z dušo in srcem, brez navlake in lažnega blišča, ki je iz njega ustvaril kramarski sejem, ko so pomembne le lučke, božičnica, božični ugodni nakupi in podobne reči, ki z Božičem, kot enim največjih cerkvenih praznikov, nimajo čisto nič skupnega.
MM, tista, ki posluša in piše.
Več o avtorici: TUKAJ
