Brigaj se zase in bodi dober človek

ByUredništvo

14. januarja, 2024
Benedikt Lavrih, duhovnik [Foto: osebni arhiv]

Brigaj se zase in bodi dober človek

Brigaj se zase! Tako rečem  sam sebi, tako sem rekel tudi mojemu prijatelju. Veliko ima opraviti z drugimi. Postal je naporen. Ves čas ima delo samo z bližnjimi. Borim se s skušnjavo, da bi se ukvarjal z bližnjimi in iskal napake in se še celo veselil njihovih napak. Začel sem sebe opazovati in se spraševal, zakaj najdem tak užitek v tem, da glodam po negativnih lastnostih bližnjih.  

Prebiram, kaj vse pišemo na fb in ostalih omrežjih. Ljudje ne poznajo nobenih omejitev. Grde besede, psovke, zmerjanje, poniževanje, ne moreš verjeti kako čudna in velika je ustvarjalnost v grdih besedah. Presenečen sem, da  se je naša kultura pogovora  spustila na tako nizko raven. Je vse to prišlo s tako imenovano svobodo? Kaj si vse upamo? Kje je osnovno spoštovanje  sočloveka? Tudi, če se ne strinjamo z nekom,  ali mu znamo povedati naše nestrinjanje na spoštljiv, dostojanstven način? 

Pazimo in ohranjajmo človeka. Ne obsojajmo, ker nimamo pravice obsojati. Dajmo, vrnimo človeku dostojanstvo! Nimam pravice uničiti nekoga. Kdo sem, da obsojam?  Zaradi ene slabe lastnosti človeka, vzamemo dostojanstvo človeku.  Ali se znaš postaviti pred ogledalo? Opazuj se, poslušaj se. Glej, kako te ljudje vidijo, sprejemajo, opazujejo. Ali se te bojijo? Ko pišeš grobo in zaničuješ bližnje, si predstavljaš, da  tebi nekdo tako piše? Ali smo v času izrazite grobosti in nekontroliranih izbruhov? Smo ljudje drugemu volkovi?  

Od kod toliko jeze, sovraštva? Zakaj škodoželjnost? Kdaj človek kritizira bližnje? Ko dobrota zamre v njem, ko ni ljubezni. Ker mu ne privošči nekaj dobrega in lepega. Ker smo nevoščljivi in hočemo s svojim ravnanjem vzeti bližnjim podobo in ugled. Kdo ima pravico nekomu vzeti dobro besedo, če drugače misli in ima  drugačen pogled na svet? Ali je potrebno vse zaviti v sovražni govor, agresivnost, namesto, da bi znali spoštljivo povedati, kar nam ni všeč in pri tem ohraniti dostojanstvo človeka.  

Ali se  zavedamo, kaj govorimo in kaj počnemo? Veliko ljudi govori, uporablja način komunikacije in se sploh ne zaveda, kaj počne. Jim lahko pomagamo? Ne vem. Če sami spoznajo, da  to ni lepo in doživljajo tudi kritike in nesprejemanje. To je že lahko pot, da začnejo spreminjati način odzivanja. Velikokrat jim lahko pomagajo bližnji.  Način komunikacije, kjer je spoštovanje,  nežnost, ljubeznivost spreminja in spodbuja. Ob doživljanju miru in veselja ob bližnjih se spreminjajo odnosi.   

Če bi se sami s seboj toliko ukvarjali, kot se z bližnjimi, bi veliko naredili zase in s tem tudi olepšali svet v sebi in okrog sebe. 

Vse se začne v nas. Mnogi ljudje, ki tako grdo govorijo o bližnjih in vidijo le njihove napake, pogosto o sebi nimajo dobre podobe. Naša lastna podoba se odraža na različne načine. To, kar živimo, mislimo, nosimo v sebi to tudi dajemo.  Veliko Slovencev in Slovenk je jeznih in  se še vedno  učimo, kako na zdrav način  živeti z močnimi čustvi. Izzivov za jezo je okrog nas veliko in vsrkavamo jih vase, potem butajo iz nas. Ključni izziv pri tem razmišljanju je samovzgoja. Se ljudje zavedamo, da je oblikovanje našega značaja vsakodnevna skrb? Nam kdo pomaga? Ali se sploh opazujemo in umirimo, da se zaznamo in sami sebe slišimo?  Bližnji nam tudi povedo, kaj naj spremenimo pri sebi. Bodimo drug drugemu ogledalo.

V  Sloveniji je veliko dobrih ljudi. Ljudje smo bogati, ker smo dobri. Žal nam danes svet okrog nas in zunanji vplivi premalo pomagajo, da bi bili še bolj spodbujeni za dobroto. Kot otrok se spomnim mnogih spodbud, da naj bomo dobri. Veliko se je poudarjajo, da je dober človek nekaj vreden in se je veliko govorilo o dobroti. Tudi način vzgoje je pripomogel, saj so bile krščanske vrednote ali vse človeške, poudarjene in tudi predstavljane. Dobrota je bila kvaliteta v družini, na vasi. Ne glede na to, kaj je kdo bil, so si ljudje pomagali. Dober človek je imel ugled. Ljudje so rekli, ti ljudje so dobri, gotovo vam bodo pomagali.  Dobrota je imela moč. Kdor je bil dober, je imel veljavo, položaj, ugled.  

Kaj danes razmišljamo? “Ne splača se biti dober človek. Zakaj bi pa bil dober človek? Nimam koristi od tega. Dobrota je sirota.”

Nevarnost podobnega razmišljanja se pojavi, a po drugi strani smo občutljivi, kaj prejemamo? Radi  smo deležni dobrote, nasmeha, ljubezni?  Ne moremo si predstavljati zdravega osebnega razvoja in tudi zdrave, srečne skupnosti brez dobrote. Dokler bomo vrednotili dobroto človeka, bo v nas ostajal še zdrav duh in pot, da ohranjamo dostojanstvo človeka. Nevarnost današnjega časa je, da pozabimo na dostojanstvo človeka, ki je dobro in lepo bitje. Na človeka ne smemo pozabiti. Imamo različne izkušnje ob ljudeh, ki so z nami. Vidimo, da dobri ljudje nastradajo, vidimo, da se iz njih norčujejo. Vedeti pa moramo, da je dober človek po naravi srečen in zadovoljen, ker daje. Dobrota prinese toliko lepega in dobrega, da se vsi dvomi o dobroti skrijejo.

Prepričan sem, da dobrota ozdravlja in rešuje. Moj prijatelj je bil do mene grob in nesramen. Moja misel je bila, maščuj se. Kar nekaj idej sem imel v mislih, kako bi bil nesramen. Čez nekaj dni je nevljuden prijatelj potreboval pomoč. Pomagal sem mu in neverjetno ozdravljen sem bil maščevanja. Spomnil sem se maminih besed. “Dobrota ozdravlja in popravi marsikaj, pomaga tebi in bližnjim”.

“Dobrota se vedno povrne.” Na vrata je potrkal neznanec in popotnik. Prosil je za pomoč. Potegnil sem denarnico in mu dal. Kar daš, daš. Z nasmehom je odšel. Naslednji dan me sreča starejša gospa in mi da dar. Pravi: “To naj bo za tiste, ki vas prosijo za pomoč.” Če daješ, tudi prejemaš. 

Vsak človek ima svojo zgodbo dobrote. Veliko je odvisno od naših značajev, družine. Pravijo, da se vsak rodi dober. V nekaterih družinah je dobrota položena v očeta in mamo in so jo deležni tudi otroci. Kako je dobrota nalezljiva? Dobrota je privlačna. Kot otrok, se spominjam, kako sem šel v vas po mleko in sem bil deležen mnogih pozornosti. Sosedje so živeli skromno, a so radi delili dobrine.  Ko smo popravljali hišo, smo bili deležni pomoči.  Vedno sem doživljal dobroto ljudi kot držo, kot nekaj, kar je bilo del življenja.

Pomagali smo si in bili pripravljeni pomagati.  To nas je zaznamovalo.  Če je nekdo zbolel v vasi, ali če se je rodil otrok, ali umrl sosed, ljudje so pristopili in pomagali. Razprtije med sosedi so zamrle, ko je bilo potrebno pomagati v stiski. Toplina dobrote je bila povsod. Dobrota  človeku vedno daje zagon, saj  smo se zavedali, da ne bomo ostali v stiski sami. Dobrota daje življenju vsebino in upanje. Dobrota razveseljuje. Kako je bilo  domače pri kmečkih opravilih, pri košnji ali ličkanju. Kot ena družina smo se veselili medsebojne pomoči, dobrote in opravljenega dela. 

Vsepovsod v življenju se nam je ponujala priložnost, da smo živeli in dajali dobroto. Tudi danes imamo veliko izzivov in priložnosti. Če nas dobrota razveseli, bomo ostajali v tem veselju. Kdor pomaga je vedno srečen in vesel. Dobrota najbolj poživi in razveseli vsako živo bitje. 

Benedikt Beno Lavrih