Če bo umrla država, bomo državljani težko preživeli

“Človeku gredo lasje pokonci, če ima še kaj zdrave pameti in morale.”

V Sloveniji prihaja do intenzivnega razkrajanja njenih temeljev. Oblast se namreč, ob asistenci večinskih medijev, loteva demontaže ključnih segmentov, na katerih sloni neka politična entiteta. Proces zabijanja žebljev v krsto pravne države, brez katere ni varnosti posameznikov, se odvija z vratolomno hitrostjo. Prejšnji teden je tako ob spremljavi kontroliranih medijev v prostore opozicijske televizije Nova24TV vdrla policija, na domu Borisa Tomašiča, njenega direktorja, pa izvedla hišno preiskavo, četudi ta sploh ni bil referenčna oseba oziroma osumljenec v postopku.

V istem tednu pa je višji državni tožilec Darko Novak zavrgel kazensko ovadbo zoper Antona Žlindra, ki je istemu Borisu Tomašiču grozil, da si “zasluži eno krepko na gobec ali pa strel v srce”. V Evropi ni države, ki bi gospodarila s takšno mero dvojnih vatlov, kot je to pri nas. Vse je še bolj nenavadno, če vemo, da je sodnica, ki je odredila sodni nalog o preiskavi, le-tega pripravila že 5. marca. Čakali namreč so, da bo nastopil pravi čas, ko bodo lahko diskvalificirali tistega, ki jim je nevaren. To je čas neposredno pred evropskimi volitvami.

Ogroža njihovo absolutno oblast

Nevaren pa jim je zato, ker ogroža njihovo absolutno oblast. Ampak tako je s temi ljudmi od nekdaj bilo: v Jetnikih svobode, mojih zadnji knjigi, za moto uporabim naslednji citat velikega disidenta Milovana Đilasa: “Oblast je alfa in omega sodobnega komunizma, čeprav si komunizem prizadeva, da bi ne bila. Ideje, filozofska načela in moralne zadržke, nacijo in ljudstvo, njuno zgodovino, deloma celo lastnino – vse je mogoče spremeniti in žrtvovati. Le oblasti ne. Ker bi to pomenilo, da bi se komunizem odrekel samemu sebi, svojemu bistvu. Posamezniki to celo lahko naredijo, razred, partija, oligarhija pa tega ne more. Ker je oblast namen in smisel njihovega obstoja.” (Đilas, Novi razred).

Besede, zapisane leta 1957, so za današnjo Slovenijo prav toliko aktualne, kot so bile tedaj, ko so bile zapisane. Žal. V državi se ni dosti spremenilo (kar se tiče nosilcev moči): smo edina dežela v Evropi, ki se v najširšem planu ni odrekla krvavi ideologiji, nasprotno: kjer more, jo uvaja nazaj. “Hej, brigade” so tako postale nova himna, saj ob njenem prepevanju državni in lokalni veljaki brez pomisleka vstanejo. A to je samo eden od brezštevilnih primerov. Glavno orožje nedemokratične oblasti je pokrivanje celotne vertikale v ustreznih segmentih, ki se jih potem uporablja za izločanje še tisto malo pameti, kar je je v medijskim prostoru ostalo. Na ta način je treba zato konsolidirati pravosodje, policijo in medije, ta nepogrešljivi aparat totalitarnega režima.

Spomnimo se samo, kako so zvočniki na trgih, ki so tedaj služili kot megafoni oblasti, konec štiridesetih let 20. stoletja frenetično razglašali obsodbe ljudi, ki so bili vse – samo krivi ne. Nekaj je tedaj dodal še radio. To počnejo tudi danes, upoštevaje potrebne spremembe, mutatis mutandis.

Sodnica, ki je odredbo o preiskavi pripravila, je… več na Požareport.

Boštjan M. Turk

* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijskih oddaj Ura moči in Faktor)

Portal24; Foto: Zajem zaslona