Če ne bi bilo osamosvojitve, bi definitivno govorili srbohrvaško!

Odraščala sem v času, ko je bila srbohrvaščina v javnem prostoru enakovredna slovenščini. TV je bila še do leta 1968- v srbohrvaščini. Kljub ustavnim določilom, ki so omogočala enakopravno rabo jezikov narodov in narodnosti v Jugoslaviji, je imela status prestižnega jezika.

Februarja 1967 so proti srbohrvaščini, ki se je vedno bolj plazila po slovenskem javnem življenju, z javnim pismom, objavljenim v Delu, Večeru in Nedeljskem dnevniku, protestirali: Društvo slovenskih pisateljev, Slavistično društvo, Inštitut za slovenski jezik pri SAZU in slovenski PEN klub. Zahtevali so, naj bo več TV programa – domačega!

Nekaterim je ostal v spominu tudi incident s srečanja jugoslovanskih književnikov. Slovenski književniki so bili organizatorji in voditelj je navzoče nagovoril, logično, po slovensko.

Miodrag Bulatovič, član srbskih književnikov, je skočil na oder, strgal mikrofon voditelju iz rok in vreščal, da se tu ne bo govorilo v narečju ampak v jugoslovanskem jeziku. Nakar so se naši uprli in po burnem prepiru je bila prireditev prekinjena.

So pa iz Beograda slovenskim pisateljem 14. marca 1986 napisali nič kaj prijazno javno pismo polno groženj, ker so le- ti glasovali proti Bulatovićevi kandidaturi za predsednika Jugoslovanskih pisateljev.

Tiskovine v srbohrvaščini

V srbohrvaščini je bila v tistem času tudi (skoraj) vsa strokovna literatura, vključno z leksikoni, itd. Nas- otroke so spodbujali, da smo brali mladinske revije (Mikijev Zabavnik) v tem istem jeziku. Iz tistega časa še zmeraj hranim knjigo Čamac na reci Sej, ki sem jo dobila na nekem literarnem natečaju, ko smo pisali spise v srbohrvaščini.

Zanimiv je tudi primer OŠ Prežihov Voranc v Ljubljani, šole z vzporednim poukom v srbohrvaščini in slovenščini ter dvema učiteljskima zboroma. V šolskem letu 1959/60 je bilo na šoli 24 slovenskih in 12 srbohrvaških oddelkov. Podobno razmerje je ostalo do leta 1992, ko so prenehali vpisovati učence v srbohrvaške oddelke.

V srbohrvaščini so bili natisnjeni tudi jugoslovanski potni listi. Za slovensko popularno glasbo so že takrat govorili, da je okorna, da je tista, ki pride z juga, boljša, da bolj gre v ušesa. Pa smo verjeli in jo poslušali.

Samoumevno je bilo, da je bil ”uradni” jezik kongresov in znanstvenih srečanj srbohrvaščina. Delavci, ki so prihajali na delo v Slovenijo, so brez težav komunicirali v srbohrvaščini. Lahko bi celo rekli, da so bili govorci srbohrvaščine v Sloveniji v privilegiranem položaju. Slovenci smo se jezikovno prilagajali njim in ne obratno. (vir)

Pod vplivom srbohrvaščine se je močno okrepil tudi arzenal kletvic.

»Slovenskih kletvic pač ni bilo, potem pa smo dobili kletvice, ki so imele poetično vrednost. Kar je zame zdaj užitek, da rečem nekemu fašistu, nekemu nacistu, jebo te pas mater,« meni celo Svetlana Makarovič.

Potem so šli fantje v JLA, domov so se vrnili srbohrvaško govoreči.

A pozor! V ustavi iz leta 1974 je bilo lepo zapisano: »V oboroženih silah Socialistične federativne republike Jugoslavije se v skladu z ustavo SFRJ zagotavlja enakopravnost jezikov narodov in narodnosti Jugoslavije in njihovih pisav. Pri poveljevanju in vojaškem pouku v Jugoslovanski ljudski armadi se lahko v skladu z zveznim zakonom uporablja eden od jezikov narodov Jugoslavije, v njenih delih pa jeziki narodov in narodnosti.«

Seveda pa ni bilo navedeno, katerega jezika, saj je bilo samoumevno, da je to bil srbohrvaški jezik.

Še huje: ”večvrednost” srbohrvaščine se je iz leta v leto bolj povečevala, kar dokazujejo tudi številne spremembe nekaterih členov Ustave SFRJ. Tako je bil v ustavi leta 1974 izbrisan del 42. člena (iz leta 1963), ki govori o pravici pripadnikov vseh narodov in narodnosti Jugoslavije do šolanja v svojem jeziku. Nova zvezna ustava iz leta 1988 (do katere ni prišlo zaradi razpada Jugoslavije) naj bi omejila uporabo slovenščine in makedonščine samo na jezik notranjega republiškega sporazumevanja in uradovanja!

Rečeno po domače: če ne bi bilo osamosvojitve, bi bil danes uradni jezik srbohrvaščina,
slovenščina pa bi izginila! G. Sajovic, kaj pravite na to?

Rečeno po domače: če ne bi bilo osamosvojitve, bi bil danes uradni jezik srbohrvaščina,
slovenščina pa bi izginila! G. Sajovic, kaj pravite na to?

Da so govorili v tem tujem jeziku po različnih uradih, je bilo normalno. Saj se spomnite – bratski jezik, ipd. Češ, Slovenci se srbohrvaščine z lahkoto naučimo – v obratni smeri je bilo – nemogoče!

Spominjam se, da smo želeli – za maturanca- obiskati Dunaj. Želja je bila v kali zatrta. Odpeljali smo se po Jugoslaviji.

Slovenci smo po tihem negodovali, da Sava ”preveč” odnese s seboj, potem ko prestopi hrvaško mejo. Je to bilo res ali ne, danes ni več pomembno.

Pomembno – in to zelo – je nekaj drugega: če bi tistim- v Beogradu- uspelo s skupnimi jedri in s spremembo ustave, bi bili danes tudi uradno ”podalpski Srbi”. Slovenci se, žal, bratskim stvarem prehitro prilagajamo.

Potem je prišla osamosvojitev in mnogim se nam je oddahnilo, ker smo bili prepričani, da se bomo v Sloveniji- med drugim- uradno pogovarjali le slovensko.

Kako smo se zmotili!

Minila so komaj tri desetletja, ko v nekaterih večjih krajih komaj še slišimo slovensko besedo. Slovenska glasba je tudi ob poplavi komercialnih RA postaj, slabo slišana. Pred dnevi je celo ljubljanski župan v Odmevih izjavil, da imamo veliko državljanov, ki so prišli iz bivših republik, zato ne razume, zakaj bi zdravniki sploh morali znati slovensko.

Manj, kot je ponekod prisoten slovenski jezik, bolj so prisotne druge navade.

V noči na 9. januar je zažarelo nebo nad Kranjem. »So praznovali neustavni praznik?« so se spraševali na 24ur.com.

Kot so neuradno izvedeli, naj bi ognjemet organizirala skupina ljudi, ki je obeležila praznik Republike Srbske, entitete znotraj Bosne in Hercegovine.

Praznik, ki ga je Ustavno sodišče Bosne in Hercegovine, 26. novembra 2015 razglasilo za neustavnega.

S slovenščino, žal, tudi Slovenci sami ravnamo kot svinja z mehom.

Narečja počasi izginjajo, mladi se, četudi je njihov materni jezik slovenščina, med seboj in s pametnimi telefoni sporazumevajo v angleščini. Ko vstopijo v srednje šole, večinoma že berejo v angleščini.

Različni zapisi na družabnih omrežjih (tudi različne ”mamice” variante na FB) so zapisani v na pol pismenem slengu. Bilo je obdobje, ko so se tudi mladinski pisatelji poskušali približati bralcev v takšni spakedranščini.

Takole bom rekla: vse nas bi moralo skrbeti, ker se do maternega jezika tako grdo obnašamo.

Obsojamo tiste iz republik nekdanje Jugoslavije, ki živijo pri nas že desetletja, pa ne znajo besedice slovensko. Hkrati pa se z njimi, če tako nanese, nagonsko pogovarjamo srbohrvaško.

Zakaj jim raje ne damo priložnosti, da bi se naučili našega jezika?

Vprašanje, bi res govorili nemško, če ne bi bilo ”zmage” v Dražgošah, je ob vsem, kar vem – pa vem bore malo – nepotrebno in politično pogojeno!

In če te zmage – hipotetično rečeno – ne bi bilo, bi nam bilo po drugi strani prizaneseno z na stotine grobišči, v katerih ležijo po vojni surovo pobiti? Bi intelektualci, ki so zbežali v Argentino, Avstralijo, Kanado, ostali doma in – sposobni, delovni in ustvarjalni, kot so bili – pomagali graditi drugačen svet, kot je ta balkanski socializem (dr. Brecelj), ki ga imamo danes?

Bi se, če bi bilo kako drugače, že od malega bolj učili ljubiti jezik, slovenske simbole, sami sebe, svoj rod? Bi bilo bolj ponosni na korenine, na slovenstvo?

Verjetno!

Na vsak način pa se iz tistih, ki pojejo slovenske domoljubne pesmi in se oblečejo v narodno nošo, ne bi pritlehno norčevali.

MM, tista, ki posluša in piše.

Več o avtorici: TUKAJ

By A.K.

2 thoughts on “Če ne bi bilo osamosvojitve, bi definitivno govorili srbohrvaško!”
  1. Z svet ali pa Evropo, pravzaprav to ni nič posebnega. V Španiji, je kljub različni jezikom, uradni jezik tisti, ki ga govori glavni narod, torej Kastiljanci. V Britaniji, ki jo nekateri celo imenujejo Anglija ( to je isto, kot bi Jugoslaviji rekli Srbija ), je uradni jezik angleški, čeprav so vsi ostali narodi Kelti in tako dalje…

Komentar: