Če se otroci več naučijo z zgledom kot z nasvetom, koga potem vzgajati?
Sobotni nakup v Hoferju. Pri oddelku s kruhom stoji mlada, kakšnih 30 let stara, lepa in urejena mami in hiti jesti čokoladni rogljiček. Ob njej stoji dekletce, staro približno 5 let in je sirovo pletenico.
Kako vem, da je bil rogljiček čokoladen? Ker si je hitela brisati kotiček ustnic, poln čokolade.
Med nabiranjem pekovskega peciva spremljam ta prizor in se poigravam z mislijo, ali bo omenjena mami plačala rogljiček ali ne. Še več, pravzaprav me zanima, kako bi sploh lahko plačala tisti rogljiček, saj je Hoferjev sistem s svežimi pekovskimi izdelki vendar takšen, da ti blagajničarka računa le tisto, kar vidi oz. stehta, saj izdelek nima svoje ean kode.
Usoda ima očitno res rada naključja.
Ker sva nekaj pozabila, sva z ženo naredila še en krog od kruha med police, nato pa nazaj na blagajno. Glej ga zlomka, točno za omenjenima, mamico in dekletcem, prideva v vrsto. A to še ni vse, bi dejali v televizijski prodaji.
Naenkrat mimo naju pride še starejša gospa in, ne boste verjeli, odvrže ovitek nekakšne čokoladice v zgornjo od naloženih nakupovalni košar pod blagajniškim tekočim trakom, ter stopi k njima proti blagajni.
Glede na obnašanje je bila slednja verjetno mama opazovane mamice oz. stara mama mlade damice s sirovo pletenico. Pletenice dekletce ni pojedlo. Preostala polovička je čakala v vrečki na pultu, da jo blagajničarka obračuna.
Seveda so me bila sama ušesa v pričakovanju, ali bosta mamica in njena mama “prijavili” svoji pojedini blagajničarki ali ne.
Ugibate lahko samo enkrat in imate prav. Nista. Za konec te zgodbe lahko tudi ugibate, v kakšen avto so se usedle po nakupu z dodatnimi ugodnostmi. Da, tudi tokrat imate prav. V avto višjega cenovnega razreda.
Ne gre za denar
Razčistimo takoj. Namen popisanega dogodka nikakor ni moraliziranje na račun avtomobila, bogatih in “bogatih”. Ravno obratno, vesel sem, da si ljudje lahko privoščijo udobje.
Moje razumevanje vloge denarja oz. materialnega obilja v življenju je, da ga imamo zato, da nam je v življenju bolj udobno. Seveda potem, ko so zadovoljene naše osnovne potrebe (hrana, streha nad glavo itd.).
Pravo vprašanje je, kako bo zgoraj omenjeno dekletce razumelo, da je v trgovini potrebno plačati?
Da tam stvari niso izbirno, češ, to pojem tukaj in ne plačam nič, ono pojem kasneje in ja, ker že vidite, potem tudi plačam.
Pravila v družbi
Kako bo omenjeno dekletce razumelo, da v družbi obstajajo pravila, ki se jih sprejme zato, da je življenje lažje, bolj urejeno? Da se ne pobijamo vsepovprek, da si ne krademo, da se ne zaletavamo po cestah ipd.. Da torej vlada pravo in ne moč.
Kako bo omenjeno dekletce razumelo, da naj zaupa pravu in ne moči? Zakaj sploh bi?
Saj ji je vendar mamica pokazala, da je moč tista, ki zagotavlja čokoladni rogljiček in sirovo pletenico.
Moč, tokrat preoblečena v ev. verbalno agresijo, posmeh ali celo tožbo, če bi ji kdo potem, ko je pojedla tisti rogljiček, očital, da ga ni plačala.
Snemati je itak ne smemo oz. tudi če bi jo, bi to bilo kot dokaz večinoma izločeno na sodišču. A kot sem dejal, ne gre za materialno vrednost.
Ko je državo prizadela pandemija Covid-19, je takratna vlada sprejemala praktično enake ukrepe, kot vse sosednje vlade po Evropi.
Vendar so aktivisti pravila načrtno kršili z nekakšnimi protestnim kolesarjenjem vsak petek, dve leti zapored samo zato, da bi zrušili oblast.
Saj vse skupaj ne bi bilo niti zaznano v javnosti, če njihovi kolegi, najbolj zagreti protivladni aktivisti, ne bi bili v službi kar na nacionalni televiziji in na radiu.
Tako pa so neverjetno zavzeto pokrivali vsako protivladno “pasjo procesijo” dve leti zapored, rušili zaupanje v vlado, ukrepe in zdravstveno stroko ter ustvarjali vzdušje diktature in terorja vlade nad državljani.
Še na zadnjih soočenjih za predsednika države nekaj dni nazaj, je kandidatka vztrajno ponavljala, da se je ljudi zalivalo z vodnim topom in “zaplinjalo na mirnih protestih.” (!?)
Za povrh je nova oblast preprosto zbrisala tudi kazni vsem za takšno početje.
Šteje torej moč, ne pravo.
Kako razumeti jutri?
Kako bo omenjeno dekletce potem razumelo, da naj se jutri, kot aktivna državljanka, vključi v politično stranko ali odloča na volitvah po svoji vesti, če pa ji moč ves čas dopoveduje, kdo je pravi in kdo ne?
Moč ji daje zgled, za koga se je bolje odločiti na volitvah, da bo več denarja, miru pred napadi medijev, več moči.
Pred nekaj dnevi sta v tako v oddaji Odmevi na tej isti nacionalni TV nastopili dve ugledni osebi, ki imata in znata veliko povedati o aktualni politiki. Dva, ki preprosto poznata razmere.
To sta Aljuš Pertinač, bivši politik SD in trenutni voditelj oddaje Faktor ter Bojan Požar, raziskovalni novinar in voditelj oddaje Ura moči.
Že med samo oddajo so bila socialna omrežja, Twitter še posebej, dobesedno poplavljena s komentarji, češ, onadva pa že nista prava za na nacionalko.
Kako naj omenjeno dekletce razume ta svet, če ji njeni odrasli dajejo zgled, da moraš gledati točno te oddaje, onih pa ne ali pa brati samo to ali ono revijo, sicer boš izobčen iz, pozor, nacionalnega medija? Medija, ki je, tehnično gledano, v lasti vseh, torej tudi nje.
Kako naj dekletce razume demokracijo, če pa eni odrasli, baje tudi izobraženi, načrtno zmerjajo druge odrasle, točno določeno skupino ljudi, s fašisti samo zato, ker lahko? Ker imajo moč?
Kot njena mama, ki je pojedla rogljiček zato, ker ga je lahko, saj se je vendar zanašala na svojo moč in ne pravila.
Moč, ki bo po potrebi preobražena v napad z besedami: “Kaj te pa briga zame in za moj rogljiček? Brigaj se zase. Kdo pa si ti, da boš zahteval plačilo? Kdo pa si ti, da mi boš govoril, kako naj vzgajam svojega oroka z zgledom? …”
Fašizem v Sloveniji
Fašizem je v širšem pomenu sistem vladavine, kjer se kažejo izrazito protidemokratične, totalitarne in avtoritarne težnje.
Ob svoji ključni potezi tj. totalitarizmu, pa ima še eno, ki se jo v Sloveniji spretno zakriva in o njej sploh ne govori. Gre za uporabo masovnih gibanj za napad na organizacije, kot so npr. politične stranke.
Povezava pojma fašizem s petkovimi kolesarji in Jenullovimi predstavami z maskotami Janše in Logarja pred DZ, ter zelo konkretnimi napadi na politično stranko SDS, bi tako morala biti očitna tudi zelo šibkim umom.
Verjamem, da ni potrebno ven vleči še povezav s karikaturami in lutkami iz časa zgodnjega nacizma v Nemčiji, kjer so na enak način simbolno obglavljali nasprotnike, kot to počne Jenull v svojih performansih.
Fašizem ima, ob svoji ključni potezi tj. totalitarizmu, še eno, ki se jo v Sloveniji načrtno zakriva. Gre za uporabo masovnih gibanj za napad na organizacije, kot so npr. politične stranke.
Roko na srce, Jenull še izviren ni. Preprosto kopira uspešne pristope. Žal ljudje kaj dosti ne poznajo te plati zgodovine komunikacije in uporabe tovrstne “umetnosti” za usmerjanje množic za dosego političnih ciljev. (Tudi zato je bila vpeljava subtilne povezave janšizem = fašizem nujna, saj je množica, ki nekritično kupuje tak aktivizem, očitno res lahko vodljiva.)
Prvi zgled
Kako bo dekletce razumelo ta svet drugače, kot pa zgolj tako, da sta pomembna moč in vpliv, ne pa pravila. Težko.
Njen prvi zgled so njeni veliki drugi, mama, stara mama itd. Pomislite, kako se je prav ta ista deklica kot dojenčica začela smejati? Tako, da je zrcalila svojo mami, da se je zgledovala po njej.
Mami ji je sprožala lepa občutja, nasmejan obraz pa je bil skozi ponovitve povezava z njimi.
Gre torej za zgled, prvinsko komunikacijo, kako (neverbalno) pokazati občutja sreče, veselja in zadovoljstva. In dojenčica je to nekega dne svoji mami prvič tudi “vrnila” in ji pokazala nazaj.
Zgled je velik učitelj. Večji od nasveta. Nasvet je sicer dobrodošel, vendar pogosto tudi razumljen kot nebodigatreba.
Mislite, da otrok res ne bo kadil, če mu s cigareto v ustih dopovedujete, da je kajenje škodljivo? Težko.
Kaj pa če mu z zgledom pokažete, kako si je potrebno vzeti oblast, ne glede na zakonodajo? Lažje. Vsaj enkrat je že šlo.
Saj mu pravzaprav ne kažete nič drugega kot to, kar ste sami. Tako ste oz. tako so vzgojeni in tako so naučeni. Takšen je njihov svet.
Zgled je prvinski, neverbalen način prenosa informacij. Nekaj, na kar bi kot družba morali biti še kako pozorni.
Zato naj za konec ponovim naslovno vprašanje:
Če se otroci več naučijo z zgledom, kot pa z nasvetom, kdo je potem danes, v današnji, tako razklani ter sovraštva polni družbi, res potreben vzgoje?
Edvard Kadič
Več o avtorju TUKAJ
