Ceca, kurentovanje in slovensko samospoštovanje
Približuje se kurentovanje, slovensko simbolno preganjanje zime. Gre za ljudski običaj, ki je značilen za Ptuj in okolico in se priredi v pustnem času.
Pred nekaj dnevi sem na Twitterju zasledil, da bo srbska pevka Svetlana Ražnatovič Ceca gostovala na Ptuju in imela celo otvoritveni koncert kurentovanja.
Nisem mogel verjeti.
Tako nizkega spoštovanja Slovenije in njene kulture pa res nisem pričakoval. Kurentovanje je namreč verjetno največji dogodek etno izročila v Sloveniji!
Decembra 2017 so bili namreč Obhodi kurentov vpisani na UNESCO-v seznam nesnovne kulturne dediščine. Leta 2016 je Lonely Planet Kurentovanje razglasil za 7. najboljši karneval na svetu, ob bok Riu de Janeiru in Benetkam. Kurentovanje velja za največji evropski pustni prikaz etnografskih mask na prostem, pogosto pa mu rečemo tudi peti letni čas. (vir)
Ceca in koncerti
Glede same Cece se mi zdi pomembno omeniti, da sicer nisem pretirano velik ljubitelj srbskega pop melosa, vendar so mi nekatere njene pesmi všeč. Kot pevka s svojim vibratom in prezenco pozitivno nagovarja tudi moja čustva. Pesmi, kot so npr. “Pile” ali “Idi dok si mlad”, sta že takšni.
A resnici na ljubo, podobno čutim tudi ob nekaterih pesmih Severine, Danijele ali Laure Pausini. Podobno tudi ob pesmih Helene Blagne, Nine Pušlar, Tanje Žagar itd.
Želim povedati, da nimam nič proti Ceci kot izvajalki. Naj koncertira tako, kot koncertirajo vse glasbenice in seveda glasbeniki.
V tem konkretnem primeru tj. v primeru Cecinega gostovanja na Ptuju, pa me njena prisotnost s koncertom moti. Res me moti.
Si lahko predstavljate otvoritveni koncert Sinjske alke na Hrvaškem z npr. Heleno Blagne? Ali pa otvoritev srbske Guče z npr. Janom Plestenjakom ali z Modrijani?
Težko, kajne. Če se ob tem hahljate, se vprašajte, zakaj se ne hahljate ob Ceci in kurentovanju in se vam to, da do tega sploh lahko pride, zdi nekako sprejemljivo.
Zmagovalci in pisanje zgodovine
Vivian, ki jo v filmu Čedno dekle igra prečudovita Julia Roberts, med pogovorom v postelji Edwardu (Richard Gere) med drugim zaupa svoje izkušnje z ljudmi.
Pravi, da če te ljudje dovolj ponižajo, jim začneš verjeti. Zato se je prodajala in tako sta se lahko sploh zapletla v odnos.
Zakaj sta slovenska kultura in napor, ki ga slovenski narod vlaga v svojo neovisnost in prepoznavnost, tako omalovaževana?
Isto vprašanje je na mestu tudi ob trenutno še kako aktualni najavi zaprtja oz. združitve Muzeja slovenske osamosvojitve in Muzeja novejše zgodovine v nov zavod.
Odgovor je preprostejši, kot se zdi.
Lani februarja so nas ruski tanki, s svojim gomazenjem po Ukrajini, opomnili na kruto realnost našega življenja.
Ko zmagovalci pišejo zgodovino, je to samo drugačna oblika vojne. Bitke se namreč bojujejo tudi po zmagi z orožjem. Gre namreč za bitko za uničenje spominov na premagane.
Rusi so vsa mesta, v katera so vkorakali, takoj tudi fizično preplavili z ruščino, ruskimi potnimi listi, ruskimi dokumenti, napisi, uradnim ruskim jezikom itd.
Slovenščina v Jugi
Kdorkoli med nami, ki je služil vojsko v bivši Jugoslaviji, se še kako dobro spomni, da je bila slovenščina tudi eden od uradnih jezikov. Le govoriti je nisi smel.
Če pa si vseeno tiščal z njo, so se vsi po vrsti delali, da te ne razumejo. Kar počnejo še danes.
Ne, nimam težav s sporazumevanjem v jugo esperantu, tekoče berem tudi grabljice in redno spremljam tako slovenske, kot hrvaške, srbske, bosanske in makedonske medije. A to ne spreminja dejstev.
Za povprečnega hrvata, srba ali bosanca je slovenščina bistveno lažje razumljiva kot nemščina. Zakaj potem v Nemčiji prav vsi omenjeni govorijo nemško, v Sloveniji pa …?
Nivo posmeha, ki so ga Slovenija, slovenščina, slovensko etnografsko izročilo, slovenski simboli itd. deležni, postaja naravnost nevzdržno. V Sloveniji!
Če k temu dodam še kulturni boj, ki se ga grejo levičarji, za svojo agendo pa ga v Sloveniji izkoriščajo različne balkanske lože in druge združbe z željo po moči in vplivu nad ljudmi, ki se financirajo predvsem s kriminalnimi dejavnostmi, so stvari nevarno eksplozivne. (Na to temo priporočam knjigo Forum Sao Paolo in kulturni boj.)
Dobiček
Strah, ki je v slovenskih ljudeh, je po toliko letih potujčevanja in posiljevanja z balkansko kulturo, velik.
Kot je dejala Vivian v filmu, začneš slej ko prej ljudem verjeti, če te dovolj ponižajo. Če to traja dlje, verjameš še toliko bolj močno, slej kot prej se ti zdi ponižanje naravno stanje.
Glede na zapisano seveda sklepam, da organizatorji kurentovanja zasledujejo predvsem dobiček, saj se jim zdijo srbska pevaljka in hrvaški klapci na slovenskem etno dogodku nekaj normalnega.
O škodi, ki jo s tem počnejo Sloveniji, tokrat ne bom dalje razpredal. Ustvarite si sodbo sami potem, ko si boste spodaj pogledali seznam nastopajočih, kjer je več kot pol hrvaških in srbskih. Mar res nimamo slovenskih izvajalcev?
Kot župan, kaj šele kot minister, bi takšno nespoštljivo ravnanje organizatorjev do Slovenije zagotovo preprečil in tudi sankcioniral.
Če nismo sposobni največjega etno dogodka v Sloveniji izpeljati po slovensko, je bolje, da ga sploh nimamo. Imejmo potem pač še en koncert na Ptuju in to je vse.
Če po Ljubljani Japonci ali Francozi lahko verjamejo, da so “ce-va-pci-ci” slovenska jed sredi Tromostovja, potem kaj dosti več škode res ne more biti. Ali pač.
Imeti svojo državo
Očitno se ne zavedamo, da je imeti svojo državo, svoj jezik in svojo kulturo, velika stvar. Poglejte samo v Španijo, kako je s Katalonci. Da o Ukrajini in ruskem razbijanju države niti ne začnem.
Strah nas zadržuje na poti do ciljev zato, da svet vidimo takšnega, kot je. Za doseganje ciljev pa moramo svet videti takšen, kot bo, ko bodo cilji doseženi.
Tako smo premagali strah med osamosvajanjem. Da smo videli Slovenijo in svet tak, kot bo nekoč in ne tak, kot je bil takrat.
Danes očitno ne županja Ptuja Nuška Gajšek in ne ministrica za kulturo Asta Vrečko nista sposobni videti tega, kar se jima dogaja pred nosom.
Nekdo drug namreč nima strahu in vidi Slovenijo jutri drugačno. Glede na izvajalce, očitno srbsko ali hrvaško.
Srbska in hrvaška kultura na slovenski etno dogodek takšnih dimenzij preprosto ne sodita in pika. Enako, kot ne sodijo tja ne madžarska, ne avstrijska, angleška ali katerakoli druga.
Res škoda, da imamo oblast in ljudi, ki se tako zaničevalno vedejo do lastne države in do svojih ljudi.
Za zaključno besedo tako organizatorjem in oblastni strukturi lepo pristoji kar naslovna beseda ene od Cecinih pesmi, ki bo zagotovo odmevala tudi na Ptuju.
Kukavica.*
*reva
Avtor: Edvard Kadič
Več o avtorju TUKAJ
