Človek kje si? Je naša družba sploh še človeška?
Pogovarjam se z zapornikom. Poznam njegovo zgodbo, saj sem ga večkrat srečal. Po petih letih zapora bo odšel ven na svobodo. Pravi, da gre v življenje. Strah ga je. Boji se, kako ga bo sprejelo okolje. Ko je bil v času zapora doma na obisku, je začutil, da ga ljudje težko sprejemajo. Deležen je bil ne samo grdih pogledov, ampak tudi ostrih kritik in neprimernih obsodb.
V nekem kraju so imeli primerne prostore za fante, kjer bi se lahko zbirali in imeli svoj program za ozdravljanje odvisnosti. Lokalna skupnost jih ni sprejela. Nekdo je vprašal domačina, ki je bil razjarjen in sovražen ob ideji, da bi v njihov kraj prišli odvisniki, kaj pa če bo tvoj sin kdaj zapadel v odvisnost, kaj boš naredil? Ostal je brez besed, upam, da še danes razmišlja.
Je naša družba sploh še človeška? Imamo radi človeka? Kaj naj naredimo, da bi zaščitili človeka. Ali je današnja družba res postala nečloveška?
Nekateri ljudje pravijo, da je življenje kruto. Ne bo držalo. Življenje je ali pa ga ni. Nič nima ne s krutostjo ne z dobroto. Kruto je, ker smo mi kruti! Ker ne spoštujemo in ne cenimo drug drugega. Odnos do sočloveka se je v zadnjih desetletjih zelo spremenil. Se ne spoštujemo, smo neusmiljeni, smo napadalni, smo grobi! Zakaj? Zapornik, mlad fant, namesto, da bi ga skupnost sprejela in mu pokazala, da mu želijo dobro, ga zavrne? In skupina mladih fantov, kaj bo iz njih, če jim ne damo možnosti novega življenja?
Nekateri ljudje pravijo, da je življenje kruto. Ne bo držalo. Življenje je ali pa ga ni. Nič nima ne s krutostjo ne z dobroto. Kruto je, ker smo mi kruti!
Ljudje skrbijo za svoje za pse. Vsaj večina. Ljubljanski sprehajalci so užaljeni, če ne nagovorim in ne pohvalim njihovega psa. Občudovanja vreden je odnos do hišnih ljubljenčkov. Kakšen pa je naš odnos do bližnjih?
Včasih so družine same skrbele za svoje ostarele
Včasih so družine same skrbele za svoje ostarele tete, strice, starše. Danes so v domovih za starejše. Preložili smo skrb na druge na ustanove, na tujo nego. Ko so tam, hčere, sinovi, vnuki in pravnuki skoraj pozabijo na svoje starše, stare starše. V preteklosti je vsaka družina skrbela za svoje domače na svojem domu. Ostarela oče in mama sta ostala doma do smrti. V družinah je bilo normalno, da morajo sami poskrbeti za starše in onemogle. V mnogih družinah so se ljudje zelo žrtvovali za svoje bližnje.
Gospa Marija pravi: “Tako mi je govorilo srce, in ne bi bila mirna, če ne bi spremljala starša in moža v bolezni.” Živimo v zelo različnih okoliščinah. Ni vsem omogočeno, da bi izbrali to pot pomoči in služenje bližnjim. Vedno se odločamo po tem, kaj zmoremo in kako lahko najboljše pomagamo bližnjim. Dejstvo je tudi to, da v domači oskrbi težje oskrbujemo bolne in starejše. Nimamo pripomočkov, nimamo strokovne pomoči. Marija je sledila klicu srčne skrbi do svojih bližnjih.
Naš odnos do bližnjega, do človeka se oblikuje, je dal nas. Veliko nam je položenega v zibelko. Slišim: “Pri tej hiši so vedno radi pomagali.” V vasi so prepoznani kot družina, ki vidi potrebe bližnjih. Vzgoja za človeka je potrebna. Vzgoja za ljubezen do človeka. Tisti, ki prihajajo iz družin, kjer je bilo več otrok, je njihova pot že od otroštva zaznamovana s tem, da se učijo deliti s svojimi bratci in sestrami. Kot otrok sem se naučil deliti z bližnjimi in skrbeti za mlajše. To je ostalo v meni in me spremlja. Ali starši vzgajajo otroke v pozornosti do bližnjih, jih učijo deliti dobrine s prijatelji?
Mali koraki
Mali koraki pozornosti do bližnjih oblikujejo ljubezen do vsakega človeka. Imeti človeka rad in ga spoštovati je zame vedno veliko poslanstvo in tudi posebno veselje. Imam tudi težave, saj mi ni všeč prav vsak človek. A zavedam se, da je vsak človek, ki se obrne k meni za pomoč, k meni poslan z razlogom. Naj ga ignoriram, mu ne pomagam, ga zavrnem? Kaj pa če tudi on meni prinaša pomoč, ki jo potrebujem, čeprav se je morebiti sploh ne zavedam?
Na vrata naše skupnosti nenehno prihaja prositi za denar mlad fant. Pravi, da je prišel iz zapora. Naj verjamem njegovi zgodbi ali ne? Večkrat sem v dvomih. Vedno prosi tudi za denar. Na hodniku večkrat najdem prazne steklenice piva. V preteklosti je tudi kaj izmaknil.
Vse to mi govori, naženi ga, naj se znajde. Ni bolan, mlad je, mora se učiti živeti. Moje srce pa govori drugače. Zato mu včasih dam denar, če lahko. Ljubezen do bližnjih naj bi bila vzgojna. Ljubezen, razdajanje ima v sebi veliko nerazumljivega, skrivnostnega. Ljubezen je tudi nora. Ampak sam imam boljši občutek, če mu pomagam.
Narobe je, da se v življenju izogibamo potrebam drugih ljudi
Narobe je, da se v življenju izogibamo potrebam drugih ljudi. Naj zanje poskrbijo ustanove, mi pa ohranimo čiste roke. Kot Poncij Pilat. V resnici smo sebični in komot. Se vrtimo le okrog lastne osi. To danes ni modna muha, to je danes naš način življenja, način življenja sedanje, razčlovečene družbe. Družbe sebičnežev. Zagledanosti vase in v svoje potrebe. Samo da imam sam, vse ostalo okrog mene me ne zanima. In ko bi vseeno lahko pomagali, to preložimo na druge, običajno na “ustrezne službe”. Dogaja pa se, da se tudi te “ustrezne službe” velikokrat obnašajo birokratsko, človečnost pa ostaja pred vrati.
Prepričan sem, da imamo vsi ljudje že od malega, kot otroci, v sebi srčnost, dobroto, sočutje, ljubezen. Kam se razgubijo te lastnosti? In kdaj? V času odraščanja, v vrtcih, šolah? Je naša družba resnično prišča do točke, ko drugi ni več pomemben? Tudi če nimamo dobrin, da bi pomagali ljudem, vedno smo lahko sočutni, prijazni, če je že ljubezen do sočloveka pretežko čustvo. To potrebujemo v današnjem svetu! Seveda v najožjem krogu vedno poskrbimo za svoje najbližje, ker so naši, ker jih imamo radi.
V drugem krogu so ljudje, s katerimi smo znanci in povezani z njimi. Skrb zanje je že manjša. Kakšna pa je za tiste, ki so popolni neznanci, daleč od nas, drugačne vere in drugačnih kulturnih navad? Pa so v stiski! V vojni! Tukaj se skrb za te ljudi, ki so danes brez hrane, vode, bivališča, ki jim bombe uničujejo življenja, zelo razrahlja. V teh primerih skrb prepuščamo politikom in njihovim odločitvam in pregovarjanjem. Ki pa, kot vidimo vsak dan, nimajo ne učinka, ne uspeha.
Imeti v sebi ljubezen do človeka
Imeti v sebi ljubezen do človeka, to je naš klic in vabilo. Krona stvarstva je človek, tako je zapisano v Stari zavezi. Bog je iz ljubezni do človeka poslal različne preroke in oznanjevalce, ki so ohranjali človekovo dostojanstvo. Vse religije pomagajo človeštvu ohranjati odnos do človeka in ohranjati dostojanstvo. Etika in morala ščitita človeka in mu ohranjata dostojanstvo. Mednarodne organizacije se trudijo, da bi zaščitile človekovo dostojanstvo. Pomagajmo jim, sledimo in podprimo njihovo delo. Se zavedamo vseh spodbud in jim sledimo?? Če človeku ne vrnemo svetega mesta v tem stvarstvu, smo izgubili pot v prihodnost. Umetna inteligenca, računalniki, roboti ne morejo nadomestiti srčne kulture in ljubezni.
Človek in vse človeštvo rasteta preko ljubezni. Ljubezen človeka ohranja in bo preživela vse krize sveta in ohranjala rodove v prihodnosti.
Kdo sem jaz, kako cenim sebe? Pri sebi se začne pot ljubezni do človeka! In nadaljuje v ljubezni in spoštovanju bližnjih. Človek, rad imej človeka, brata, sestro!
Benedikt Lavrih
Foto: Osebni arhiv; Portal24
