COP29: Koliko stane boj proti podnebnim spremembam?
V glavnem mestu Azerbajdžana Baku se je začela 29. konferenca Združenih narodov o podnebnih spremembah (COP29), kjer bodo predstavniki skoraj 200 držav razpravljali o ukrepih in podpori, ki jo bodo države v razvoju potrebovale za boj proti posledicam podnebnih sprememb. Težavna vprašanja financiranja, izpustov in odgovornosti so ponovno na dnevnem redu.
Azerbajdžanski predsednik Ilham Alijev je že na začetku leta podal smernice, da bo njegova država, bogata z nafto in plinom, kljub podnebnim pozivom k zmanjšanju teh virov, zagovarjala pravico držav do nadaljnjega izkoriščanja fosilnih goriv, poroča Deutsche Welle (DW). Kljub opozorilom znanstvenikov in pozivom k trajnostnim praksam namerava Alijev obdržati svojo držo, ki bi lahko vplivala na potek pogovorov.
Kdo bo plačal za zaščito pred podnebnimi spremembami?
Eno glavnih vprašanj, s katerim se sooča COP29, je financiranje. Države v razvoju so že večkrat zahtevale večjo finančno podporo pri prehodu na trajnostno gospodarstvo in odpravljanju posledic podnebnih sprememb. Bogate države, med njimi ZDA, Japonska in članice Evropske unije, so leta 2009 obljubile 100 milijard dolarjev letne pomoči državam v razvoju. Čeprav je ta cilj bil dosežen šele leta 2022, velik del sredstev še vedno prihaja v obliki posojil, kar dodatno obremenjuje države, ki jih podnebne spremembe najbolj prizadenejo.
Niklas Höhne iz nemške nevladne organizacije New Climate Institute ocenjuje, da bi za pošteno razporeditev bremena potrebovali med 200 in 700 milijardami dolarjev letno. “To bi omogočilo bolj uravnoteženo podporo med bogatimi državami, ki so zgodovinsko odgovorne za podnebne spremembe, in revnejšimi, ki te spremembe najbolj občutijo,” po navajanje DW pravi Höhne.
Nerealne zahteve ali nujna finančna pomoč?
Afriške države in druge države v razvoju, vključno z Indijo, zahtevajo znatno višje zneske finančne podpore, ki bi omogočili trajnostno prilagoditev na podnebne spremembe. Vrednost sredstev, ki jih te države zahtevajo, sega celo do ene milijarde dolarjev letno. Bogate države menijo, da so te zahteve pretirane, a hkrati se soočajo s pozivi, naj bogate naftne države, kot so zalivske države, prispevajo večji delež financiranja.
Vprašanje financiranja podnebne zaščite je še posebej pomembno zaradi dejstva, da so industrijsko razvite države zgodovinsko prispevale največ emisij toplogrednih plinov. Kljub temu je danes Kitajska vodilna v izpustih, čeprav je uradno še vedno uvrščena med države v razvoju. To odpira dodatno vprašanje, ali bi Kitajska in druge bogate države v razvoju morale prevzeti večji delež finančnega bremena.
Nasprotja in dvomi glede uresničitve cilja 1,5 °C
Cilj omejitve globalnega segrevanja na 1,5 stopinje Celzija, kot je bil določen v Pariškem sporazumu, se zdi vse bolj oddaljen. Znanstveniki ocenjujejo, da trenutna politika ne bo zadostovala in da bi se do konca stoletja lahko soočili s povprečnim segrevanjem do 3,2 stopinje Celzija. Alden Meyer, vodilni strokovnjak pri think tanku E3G, opozarja, da se v retoriki velikokrat poudarja cilj 1,5 stopinje, vendar brez realističnih načrtov in ukrepov.
Še več, Azerbajdžan, trenutni gostitelj COP29, in naslednji gostitelj, Brazilija, imata oba načrte za povečanje proizvodnje fosilnih goriv. Podobne težnje so vidne tudi v ZDA, Kanadi, Norveški, Avstraliji in Združenem kraljestvu. To postavlja pod vprašaj verodostojnost prizadevanj za omejitev emisij toplogrednih plinov.
Potreba po sredstvih za prilagoditev in zmanjšanje škode
V ospredju letošnjih pogajanj je tudi vprašanje prilagoditve in zmanjšanja škode. EU in drugi mednarodni partnerji zagovarjajo povečanje sredstev za prilagoditvene ukrepe v državah v razvoju, ki bi vključevali zgodnje opozorilne sisteme, zaščito obalnih območij in zelene površine v mestih. Ocenjuje se, da bi za te ukrepe potrebovali vsaj 40 milijard dolarjev letno. Poleg tega se predlaga oblikovanje posebnega sklada za škodo in izgube, s katerim bi pokrivali stroške uničujočih naravnih nesreč.
Po podatkih nemške fundacije Heinrich Böll, ki deluje blizu nemške stranke Zelenih, je samo devet največjih naravnih katastrof v državah v razvoju leta 2023 povzročilo za 37 milijard dolarjev škode. Prihodnji izziv bo določiti, kateri državni proračuni naj prevzamejo te stroške in kako zagotoviti sredstva, ki so nujno potrebna za zaščito prebivalstva pred najhujšimi posledicami podnebnih sprememb.
Ameriške volitve in njihova vloga v podnebnih pogajanjih
Na podnebna pogajanja vplivajo tudi politična dogajanja v Združenih državah Amerike, saj bi morebitna zmaga Donalda Trumpa lahko ovirala podnebne politike. Trump, ki je med svojim prvim mandatom zanikal znanstvene ugotovitve o podnebnih spremembah, je obljubil, da bo, če bo izvoljen, nadaljeval z umikom ZDA iz mednarodnih podnebnih sporazumov ter podpiral proizvodnjo premoga, nafte in plina.
Ameriške volitve in aktualne finančne težave zaradi pandemije COVID-19, vojne v Ukrajini ter naraščajočih vojaških proračunov mnogih držav povečujejo negotovost glede financiranja podnebne zaščite. Ob tem se mnogi strokovnjaki sprašujejo, ali je cilj omejitve globalnega segrevanja na 1,5 stopinje še realen.
Letošnja konferenca COP29 v Bakuju predstavlja ključen trenutek v globalnih podnebnih prizadevanjih. Razlike med bogatimi državami, ki so zgodovinsko največ prispevale k podnebnim spremembam, in državami v razvoju, ki najbolj občutijo posledice, so velike. Podnebni ukrepi ter zagotavljanje finančnih sredstev za prilagoditev in obnovo po katastrofah so ključnega pomena, a brez konkretnih zavez vseh držav ostaja cilj omejitve segrevanja zgolj ideja.
Portal24; Foto: Pixabay
