Dan, ko borci proti Cerkvi rinejo v prve vrste
Sobota, 26. aprila 2025, je bila dan, ko je Rim postal oder za eno večjih predstav človeške narave. Na Trgu sv. Petra so se zbrali verniki, radovedneži, svetovni voditelji in, kar je najbolj osupljivo, tisti, ki so še včeraj pljuvali po Cerkvi. Pogreb papeža Frančiška, človeka, ki je s svojo preprostostjo in odprtostjo nagovarjal tudi neverujoče, je razkril, kako tanka je meja med načelnostjo in hinavščino. Kot je pronicljivo zapisal Jan Macarol na omrežju X: “Svet je postal teater absurda, kjer je hinavščina edina uradna religija.”
Slovenija, ta mala dežela pod Alpami, ni zjema. Naš narod, ki ga razdvajajo ideološke fronte, je v Vatikan seveda poslal svojo delegacijo. Uradno so bili tam, da bi se poslovili od papeža, ki je pozival k sočutju in miru. Neuradno? Mnogi so prišli, ker je to pač treba. Ker se spodobi. Ker je Rim ta vikend “središče sveta”, kot je dejal Franc But, naš veleposlanik v Vatikanu.
Obiskovalci iz Slovenije
Med obiskovalci iz Slovenije so bili zagotovo tudi iskreni verniki, ki so v Frančišku videli voditelja, ki je Cerkev odpiral sodobnemu svetu. A med njimi so bili tudi tisti, ki so še teden dni nazaj na družbenih omrežjih objavljali kritike “nazadnjaške institucije” in “pedofilskih škandalov”. Zdaj pa so tu, s sklonjenimi glavami, morda celo s solzo v očesu. Res, kot vegetarijanci na pikniku, ki na skrivaj žulijo čevapčiče. Vsi bi vrednote, nihče odgovornosti.
Papež paradoksov
Papež Frančišek je bil paradoksalen vse do zadnjega trenutka. Bil je glas revnih, a je vodil institucijo z zlatimi kupolami. Pozival je k skromnosti, a njegov pogreb je zahteval logistični podvig, ki je Rim spremenil v trdnjavo z 700 kemičnimi stranišči in cenami prenočišč, ki so segale do 2500 evrov na noč. Njegova želja po pokopu v baziliki Marije Snežne, stran od pompa Vatikana, je bila še zadnji upor proti tradiciji, ki jo je vse življenje poskušal reformirati. In prav ta paradoks je privabil tudi tiste, ki sicer Cerkvi ne bi stopili niti blizu.
Slovenska delegacija je sledila vzorcu iz leta 2023, ko bil pogreb Benedikta XVI. Predsednica, Robert Golob, njegova spremljevalka, očitno tudi njuna “obvezna” Instagram fotografinja, morda še kakšen škof ter peščica romarjev, ki so se stiskali na Trgu sv. Petra. Med njimi so bili tako tudi tisti, ki so v Vatikan prišli po fotografijo, po moralni kapital, ki ga prinaša udeležba na “zgodovinskem dogodku”.
Dvoličnost
Dvoličnost nam v naši deželici pod Alpami res ni tuja. Slovenija je dežela, kjer se na maše hodi za božič in veliko noč, kjer se mnogi križajo le pred kamerami, v gostilni pa še vedno preklinjajo “farje”. Slovenska zgodovina je polna takšnih obratov: od partizanov, ki so po vojni zasedli cerkvene klopi, do današnjih politikov, ki se v Rimu klanjajo papežu, doma pa podpirajo agende, ki so s Frančiškovimi nauki v popolnem nasprotju. Vsi hočejo košček svetosti, a nihče ne želi bremena discipline, ki jo vera zahteva.
Pogreb pa je razkril še eno resnico: Cerkev, kljub vsem kritikam, še vedno drži svet skupaj. Ko je Frančišek umrl, so se v Rim zgrnili Trump, Macron in še 168 drugih državnikov. Ne zato, ker so vsi goreči katoličani, ampak zato, ker papež ostaja moralni kompas v svetu, ki ga razjeda cinizem. Kot sem zapisal zgoraj, je tudi Slovenija poslala svoje predstavnike. Ker je to del igre, kjer se svetovni red potrjuje skozi rituale.
A medtem, ko so se na Trgu sv. Petra mešali solze in selfiji, je zunaj Vatikana svet ostal enak. Vojne, lakota, krivice in vse ostalo, kar gre še zraven. Vse, proti čemer se je Frančišek boril, je še vedno tu. Slovenski romarji so se vrnili domov, sveče so ugasnile, družbena omrežja pa so že preplavile nove polemike. Hinavščina je zmagala. Vse je ok, dokler bo obstajal naslednji papež, naslednji pogreb, naslednja priložnost, da se vsaj za en dan pretvarjamo, da nam je mar.
