Ta teden so bili velika tema novinarji in njihov odnos s politiko. No ja, več ali manj je bilo vse skupaj povezano predvsem s portalom Necenzurirano in vladajočo koalicijo. Točneje, Necenzurirano, Gibanje Svoboda in predsednik vlade Robert Golob.
Izvedeli smo, da Vesna Vuković, novinarka portala Necenzurirano, odhaja za predstavnico za stike z javnostmi v stranko Gibanje Svoboda. Ob tem je pomembno omeniti, da ji je Robert Golob, kot direktor Gen-I, že do sedaj skupaj plačal več kot 103.000 eur od leta 2019 dalje. (O tem je Portal24 pisal TUKAJ).
Kmalu zatem smo tudi izvedeli, da žena Primoža Cirmana, novinarja Necenzurirano, na predlog premierja Roberta Goloba prevzema Vladni urad za komuniciranje.
Robert Golob je za povrh Primožu Cirmanu, v Jankovićevi maniri niko-nam-ništa-ne-može, kar javno poslal ti. nespodobno povabilo, da ga zaposli kamorkoli, saj je, po njegovem mnenju, najboljši raziskovalni novinar v Sloveniji.
Ob vsem tem pa smo že teden prej tudi izvedeli, da je tretji novinar portala Necenzurirano, Tomaž Modic, postal sodelavec preiskovalne parlamentarne komisije, ki se bo ukvarjala s sumi nezakonitega financiranja volilne kampanje strank. Izkušenj ima verjetno res dovolj.
V branje priporočam komentar: Ali bo Modic v DZ preiskoval kar samega sebe TUKAJ
Tehnično gledano vse skupaj na prvi pogled deluje celo logično. Cirman, Modic in Vukovićeva o sebi trdijo, da so novinarji. Človek bi zato sklepal, da bi že zato morali nekaj vedeti tudi o objektivnosti in o pomenu vzdrževanja kredibilnosti v očeh javnosti.
No, tako bi o razmerah v Sloveniji morda razmišljal nepoučen, tudi precej naiven opazovalec npr. iz pragozda ob reki Kongo.
Zato bom na lastnem primeru pokazal, zakaj se moti. (Vztrajajte do konca, ne bo vam žal.)
Imam namreč več kot samo en razlog za sum, da se omenjeni trije NE ukvarjajo z novinarstvom. Predvidevam, da bi v urejeni državi takšne rabote, ki se prodajajo kot novinarstvo, verjetno najprej dobile enotno negativno etično oceno s strani novinarskih stanovskih združenj, nato pa v posameznih primerih tudi ustrezen sodni epilog.
Imam namreč več kot samo en razlog za sum, da se omenjeni trije NE ukvarjajo z novinarstvom. Predvidevam, da bi v urejeni državi takšne rabote, ki se prodajajo kot novinarstvo, verjetno najprej dobile enotno negativno etično oceno s strani novinarskih stanovskih združenj, nato pa v posameznih primerih tudi ustrezen sodni epilog.
A kot je nekoč dejala generalna državna tožilka Zdenka Cerar, niso vse svinjarije tudi kazniva dejanja. V Sloveniji je to še posebej delikatno, saj je kriteriji pravičnosti na naših sodiščih precej izmuzljiv pojem.
Vrnimo se zato k predstavitvi za namišljenega kolega iz daljne dežele okoli reke Kongo.
Leto 2019
Zavod, kjer sem zaposlen, je junija 2019 podpisal pogodbo o poslovnem sodelovanju s podjetjem, ki trži izobraževanja. Predmet sodelovanja je bilo njihovo trženje naših izobraževalnih programov s področja mehkih veščin dela z ljudmi (javno nastopanje, govorica telesa, samozavest itd.).
Gre za izobraževalne programe, s katerimi se naš zavod ukvarja že od leta 2011, od prvega dne, ko je bil ustanovljen.
Med eno od mojih predstavitev potencialnim naročnikom, sva se spoznala tudi z gospo, zaposleno v Holdingu slovenskih elektrarn (HSE), kjer je skrbela za razvoj kadrov. Med drugim me je vprašala, če izvajam tudi individualni coaching in kakšne so moje izkušnje s tem. Seveda izvajam in tudi izkušenj imam več kot dovolj. Pogovor je trajal cca 15 minut, mogoče še toliko ne.
Leto 2021
Leta 2021 (torej dve leti kasneje), sem sodeloval z janševo vlado, točneje z Vladnim uradom za komuniciranje na področju cepljenja proti Covid-19.
Mogoče se celo spomnite znamenitih 11.500 eur za mojo pogodbo z UKOM-om.
Pet mesecev, od marca do junija, so kričali “11.500, 11.500, 11.500” kjerkoli je le šlo in medijski prijatelji “novinarji” so vsepovsod vneto povezovali: “11.500 eur, bajni zneski, janševa vlada, barabija.”
Šlo je za dejanskih 2.875 eur brutto mesečno oz. cca 1.500 eur netto z vsemi stroški vred. Brez plačanih dopustov, bolnišk, trinajstih plač, sindikatov, dnevnic, malic itd.
Res pa z dosmrtno “slavo” na ta račun.
Januar 2022
Januarja 2022, skoraj tri leta po srečanju, prejmem iz HSE elektronsko sporočilo. Obvestilo, da iščejo izvajalce coachinga za svoje zaposlene in da me, kot številne druge, vabijo k oddaji ponudbe. Če me sodelovanje sploh zanima.
Po oddani ponudbi, predstavitvah, njihovih internih protokolih itd. me obvestijo, da sta se dva (2) od zaposlenih odločila za sodelovanje z mano. Moja cena je bila 150 eur za uro coachinga. (Kot zanimivost, bil sem najcenejši.)
Pomembno: gre za 2 uri coachinga mesečno!
29. marec 2022
Pomislite, da nekega lepega dne, točneje 29. marca 2022, zasledite najprej na nekem portalu, nato pa v tiskani in spletni izdaji Svet 24, ter vsako uro v radijski mreži Radio 1, Radio Aktual in na ostalih Odlazkovih radijskih postajah v novicah po celi Sloveniji (70% radijskega prostora) poslušate, da vam je nekakšen sanjski posel uredila vlada.
Kakšen posel? Kakšen sanjski? Kakšna vlada? Kdo? Kako? Meni?
Pomislite, da nekega lepega dne, točneje 29. marca 2022, zasledite najprej na nekem portalu, nato pa v tiskani in spletni izdaji Svet 24, ter vsako uro v radijski mreži Radio 1, Radio Aktual in na ostalih Odlazkovih radijskih postajah v novicah po celi Sloveniji poslušate, da vam je nekakšen sanjski posel uredila vlada.
Še v Kongu bi človek pričakoval, da ga bo novinar, če že piše o njem, vsaj poklical in vprašal, kakšna je njegova plat zgodbe.
Običajno res tako deluje. Pri novinarjih. Pri aktivistih pa ne, saj se dejansko stanje ne sklada z njihovim konstruktom.
Način delovanja novinarskih aktivistov v medijih je sledeč:
- Konstrukt: naredi lažni konstrukt iz osnovnih podatkov, ki so sami po sebi resnični.
- Verodostojnost: “novico” morajo povzemati drugi, da “novica” dobi odmev in da 1000x ponovljena laž postane resnica.
- Napihovanje: Naredi anonimno prijavo npr. na Policijo ali Nacionalni preiskovalni urad (NPU), nato pa jim pošiljaj “novinarska vprašanja”, ki se nanašajo na “sume korupcije”, “sumljive posle” itd. v predmetni zadevi.
- Vzdržuj pritisk: Ponavljaj korake 1 do 3 in o vsem poročaj na 1001 način (recikliraj).
Poglejmo si to kar na konkretnem primeru:
1. KONSTRUKT: naredi lažni konstrukt iz osnovnih podatkov, ki so sami po sebi resnični.
Takole izgleda naslovnica na portalu Necenzurirano:
Priznajmo, da se dobro sliši. Da se Janez Janša, tedanji šef vlade in šef Sveta Evrope v tistem času, ukvarja z mano in mi ureja posle … za “sanjskih” 300 eur mesečno. (?!)
Članek nadaljuje:
Ob ostalem nakladanju je dejansko zanimiv stavek: “Zdaj je za svoje delovanje dobil novo nagrado.”
Nagrado? Kakšno nagrado? Novo?!? Kje pa je stara?!? O kakšni nagradi je sploh govora?!?
Gre za namigovanja na zgoraj omenjenih 11.500 eur (zato sem jih zgoraj sploh omenil), saj so bili prav ti “novinarji” najbolj glasni okoli tega.
Ter seveda namigovanja, da v preteklosti nisem sodeloval z vlado ali s komerkoli drugim zaradi svojih znanj, temveč zaradi nekakšnih poznanstev.
Pa to še ni vse. Nadaljujejo: “Kadiču se obeta izjemen posel.”
Izjemen posel? 300 eur brutto na mesec?!? Preberite in presodite sami:
In prav posebna cvetka. Gre za “30 eur več” kot zaračunava odvetniška pisarna XYZ.
Oprostite, ampak “what the fuck”? Ceno moje ure bi lahko primerjali tudi s storitvijo letenja Jumbo Jeta, ki znaša cca 26.000 eur. Očitno je vseeno s čim primerjaš, samo da se sliši prav, kajne?
Cilj je diskreditacija in ne objektivno prikazano dejstvo.
O tem zato v nadaljevanju, da so “Kadiču brez dvoma pomagali dobri odnosi z aktualno vlado.”
Pa z dr. Viktorjem Vračarjem, predsednikom uprave HSE, sva bila takrat baje tudi ful povezana, kajne? (?!) Prava buddy-ja, bi dejali američani. Saj je vendar enkrat, leta gospodovega 2020, baje bil na Trstenjakovi, sedežu stranke SDS.
No ja, če je sploh bil. Vprašal ga verjetno itak ni nihče. Kaj ima to z menoj, res ne vem.
Kakšne povezave imam potem šele z Robertom Golobom, saj sem že večkrat bil tam okoli Nove Gorice. Mogoče celo večkrat, kot zadnje čase Primož Cirman, avtor tega konstrukta. Pa je po poročilih očividcev na družabnih omrežjih vsaj enkrat na teden pri Golobu na Goriškem.
A to ni več pomembno. Ni pomembno, da je Edvard Kadič, na trgu korektno pridobil delo za 2 (z besedo: dve) uri na mesec (!), skupaj še z ostalimi sedmini izvajalci.
To je dejansko bilo celo zapisano. Potrebno je namreč ustvariti občutek objektivnosti in verodostojnosti.
Zapisano je bilo tudi to, da je bila moja urna postavka najnižja(!). Preberite sami:
In tako naprej in tako naprej. Izbrane informacije, ciljno urejene v diskreditacijo.
Vendar pa je na tej točki vse skupaj še neverodostojno. Nek obskurni portal z branostjo nekaj 100 klikov dnevno, pač ni ravno neka referenca.
Zato …
2. VERODOSTOJNOST: “novico” morajo povzemati drugi, da dobi odmev.
Cilj prenosa konstrukta v druge medije je, da skonstruirana laž preide iz polja bedastega in neverjetnega v polje možnega. Tisočkrat ponovljena laž postane resnica. To vemo že iz pamtiveka.
Aja, ups, saj v Svet 24 nimajo nič s tem, kajne? Saj so samo povzemali Necenzurirano ali kako že gre to (prijateljsko) povzemanje?
K temu dodajte še radijsko pokrajino in praktično vsako uro poročanje o tem v kar 70% radijskega prostora v državi, povzemanje po portalih itd.
Kot bi dejali pri TV prodaji: “Ampak, to še ni vse!”
3. NAPIHOVANJE: naredi anonimno prijavo pristojnim, nato pa jim pošiljaj “novinarska vprašanja”, ki se nanašajo na “sume korupcije”, “sumljive posle” itd. v predmetni zadevi.
HSE je, po mojih informacijah, pridobljenih naključno od zaposlene v HSE potem, ko je že cela upravna stavba govorila o tej zadevi in se držala za glavo, za NPU glede tega izdelal celo poročilo, baje cel elaborat, kako točno so izpeljali predmetni posel in pojasnili, da gre za navadno laž in podtikanje.
NPU je vse skupaj seveda zavrgel.
4. VZDRŽUJ PRITISK: Ponavljaj korake 1 do 3 in o vsem poročaj na 1001 način (recikliraj)
Ponavljaj, če je kaj za ponavljati.
Sicer pa računaj, da je nekaj škode bilo tako ali tako narejeno in premisli, kako boš ta “uspeh” prikazal svojim naročnikom.
Tako enostavno je to. Tako enostavno se z mediji uničuje življenja, kariere, politično prihodnost.
To je tudi pojasnilo, od kod medijem moč nadzora nad politiko.
Če seveda ne delajo za politiko in če inštitucije v državi delajo neodvisno.
Necenzurirani teror
Vse to počnejo propagandisti. Tega ne počnejo novinarji, še manj raziskovalni novinarji.
To počnejo zato, da v medijih ustvarjajo Potemkinove vasi, ki jih potrebujejo njihovi naročniki. Da se ustvari privid oz. konstrukt (zgoraj točka 1).
Privid, ki se po potrebi še okrepi. Npr. s petkovim kolesariatom, Stevanovičevimi protesti, Jenullovimi performansi, Ćosićevim aktivizmom z npr. lepljenjem nalepk z aktivističnimi motivi po vseh mogočih lokacijah, krvavimi mizami pred Ministrstvom za kulturo itd. itd. itd.
Verodostojnost (točka 2) prividu zagotavljajo “novinarji” prijateljskih, popularno imenovanih kar “MSM medijev”, napihovanje (točka 3) pa nato poteka preko KPK, računskega sodišča, raznih parlamentarnih preiskovalnih komisij, po potrebi se vključi še kakšen Varuh človekovih pravic, enakosti, pravic gledalcev ipd., v najtežjih primerih lahko tudi ustavno sodišče.
Vzdrževanje pritiska (točka 4) je potem zgolj dnevno početje, ti. “daily business”, ki poteka po inerciji in traja do zloma tarče.
O tem predlagam v branje intervju s pravim raziskovalnim novinarjem Bojanom Požarjem TUKAJ
Se spomnite Sophie in’t Veld, poslanke in vodje delegacije odbora Evropskega parlamenta za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (LIBE) ter njenega paradiranja po Ljubljani?
Jo vidite danes kje v Sloveniji? Ste se kdaj vprašali, zakaj so vse STA težave čudežno izginile čez noč, ko je prišel novi direktor Kadunc? Zakaj praktično nič ne veste o številu trenutno še razpoložljivih postelj na intenzivnih oddelkih slovenskih bolnišnic na račun okužb s Covid-19? In tako naprej.
Kongo in Slovenija z roko v roki
Dragi namišljeni opazovalec slovenske medijske krajine iz Konga, pa tudi spoštovane bralke in bralci te kolumne, gre za svinjarije in barabije, ne pa za novinarstvo dejavnost.
Še huje je.
Gre za način delovanja ljudi, ki nam trenutno vladajo. Za njih namreč necenzurirani lažnivci delajo.
Gre za način delovanja ljudi, ki nam trenutno vladajo. Za njih namreč necenzurirani lažnivci delajo.
Jok in stok novinarskega ceha, da je novinarsko delo razvrednoteno, da novinarske sirote ne zaslužijo dovolj in da ni čudno, da se udinjajo politiki, ni noben odgovor.
Novinarski ceh je lahko sram, pa še tistih nekaj dežurnih profesorjev in strokovnjakinj za medije zraven, ki so tako vneto kofetkali in se pripravljali na TV nastope v lokalu zraven Magistrata v Lj vsakič, ko so njihovi kolegi medijski aktivisti uvažali nove medijske “afere”, ki so bile pred tem izvožene v EU.
Pravi novinarji obsojajo barabije, laži in podtikanja aktivistov, ki se pretvarjajo, da so novinarji. Pravi uredniki pa nepreverjenih vesti preprosto ne spustijo v objavo, saj vsi skupaj, kot ceh, bdijo nad poštenostjo, korektnostjo, resnico, transparentnostjo itd.
Pravi novinarji se borijo za informiranost ljudi, ne za njihovo zavedenost. Bistvena razlika.
Pravi novinarji se borijo za informiranost ljudi, ne za njihovo zavedenost. Bistvena razlika.
A ker so prijatelji in kolegi “s faksa”, ker “nikoli ne veš kdaj ti kdo pride prav”, predvsem pa zato, ker jih je jebeno več kot vseh ostalih … se še tistih nekaj razumnih pač potuhne in pusti drseti svoj ceh še globlje.
V Sloveniji nam zato vladajo necenzurirane laži, konstrukti in medijske svinjarije.
V Sloveniji nam zato vladajo necenzurirane laži, konstrukti in medijske svinjarije.
Pomislite! Predsednik vlade dr. Robert Golob je javno dejal, da je Primož Cirman, eden od avtorjev zgoraj prikazanega šolskega primera manipulacije z javnim mnenjem, eden najboljših raziskovalnih novinarjev v državi in mu mirno ponudil službo, kjerkoli. Je Golob zasebnik? So državni mediji Golobova last? Se službe v državni upravi kar tako delijo?
Pametnemu dovolj.
“Če je laž dovolj velika in jo vztrajno ponavljaš, ti bodo ljudje slej ko prej verjeli.” [Joseph Goebbels]
Glasba resnice bo zagotovo še nekaj časa igrala, plesa pa bo vedno manj. Ne zato, ker bi ga kdo prepovedal, temveč zato, ker bodo necenzurirani propagandisti ljudi sčasoma prepričali, da je ples nekaj grdega, odvratnega.
Da se pleše samo v diktaturi, ne pa tudi v svobodi.
Edvard Kadič
PS: Omenjeni članek je še vedno dosegljiv TUKAJ
- Več o Edvardu Kadiču TUKAJ
Avtorske pravice: Kolumna je avtorsko delo. Če ni določeno drugače, je reproduciranje dovoljeno pod pogojem, da se navede vir, v elektronskih medijih s povezavo na vir.
