Dimitrij Rupel: “NPM si je pristojnost za vabilo Šija Džinpinga preprosto ugrabila”
V pismu nekdanjega zunanjega ministra Dimitrija Rupla je kar nekaj kritik na račun predsednice republike Nataše Pirc Musar zaradi njenega vabila kitajskemu predsedniku Ši Džinpingu na obisk v Slovenijo. Rupel v pismu opozarja, da naj bi predsednica republike pri tem presegla svoje pristojnosti in s tem povzročila zunanjepolitičen zaplet, saj naj bi povabilo potekalo brez soglasja vlade in zunanjega ministrstva, ki je sicer odgovorno za vodenje diplomacije. V pismu Rupel navaja primere iz preteklosti, ki po njegovem mnenju kažejo, kako bi morali biti mednarodni stiki države usklajeni z vladno politiko, in opozarja na posledice, ki jih lahko prinese samovoljno ravnanje na tem področju.
V pismu Rupel pojasnjuje, da je predsednica Pirc Musar za vabilo kitajskemu predsedniku izkoristila slovenski diplomatski in zunanjepolitični sistem, in sicer veleposlaništvo v Pekingu. “To samo po sebi ni problem – razen v primeru, da ta sistem pred stikom s predsednico ni imel navodil/podpore vlade, ki normalno kot v vseh parlamentarnih demokracijah vodi diplomacijo,” poudarja Rupel. Nadalje navaja, da v večini držav, tudi v predsedniških sistemih, diplomacijo vodi zunanje ministrstvo, predsednik pa ima omejene pristojnosti na tem področju. “Diplomacijo vodi zunanje ministrstvo celo v državah s predsedniškim sistemom (Kitajska, ZDA, Francija, Rusija …),” piše Rupel.
Rupel je izpostavil tri primere iz preteklosti, ki po njegovem mnenju ilustrirajo, kako naj bi bil v preteklosti vzpostavljen sistem zunanjih stikov Slovenije.
Brez posebnega zanimanja za Slovenijo
V prvem primeru omenja svoje prizadevanje za srečanje med slovensko vlado in ameriškim predsednikom v času Demosove vlade. “V času Demosove vlade in ko sem bil veleposlanik v Washingtonu, sem si prizadeval za srečanje ameriškega predsednika s predsednikom slovenske vlade, ki ima v naši državi podoben položaj kot nemški ali avstrijski kancler. Ameriški predsedniki pri odnosih s parlamentarnimi demokracijami v glavnem komunicirajo s predsednikom vlade, kar se je nazadnje izkazalo pri pogovoru predsednikov Bidena s predsednikom vlade Golobom.” Ameriški predsedniki praviloma ne vzpostavljajo posebnih stikov s parlamentarnimi demokracijami, še posebej če ti nimajo jasnega zunanjepolitičnega pomena, opozarja Rupel.
V drugem primeru Rupel opisuje situacijo iz leta 2008, ko je slovenska vlada pod vodstvom Janeza Janše imenovala Dimitrija Rupla za veleposlanika v Avstriji, kar sta podprla tudi avstrijska vlada in novi predsednik vlade Borut Pahor. Kljub temu je predsednik republike Danilo Türk zavrnil podpis listine, ki bi formalno potrdila imenovanje, s čimer je onemogočil realizacijo načrtovane diplomatske misije. Türk je leta 2012 ponovno preprečil Ruplov odhod na predstavništvo v New York, s čimer je želel potrditi svojo nadvlado v zunanji politiki, medtem ko je vlada sprejela podrejeno vlogo, kar je po Ruplovem mnenju v neskladju s praksami v normalnih demokracijah.
Tretji primer se nanaša neposredno na nedavno vabilo predsednice Pirc Musar kitajskemu predsedniku Xi Jinpingu, naj obišče Slovenijo. Rupel poudarja, da “je konec prejšnjega meseca predsednica republike NPM poslala vabilo kitajskemu predsedniku Šiju Džinpingu, naj obišče Slovenijo. Če je to, kar beremo, resnično, o tej njeni pobudi vlada ni razpravljala oz. sklepal. Če se ne motimo, se Golobova vlada s pobudo NPM ni strinjala,” piše Rupel.
Na koncu pisma Rupel opozarja, da predsednica republike v okviru svojih pristojnosti nima možnosti organizirati obiska voditelja tako velike države, kot je Kitajska.
Pismo v celoti
KOPIČENJE ZLORAB PREDSEDNIKA/CE REPUBLIKE V zvezi z vabilom, ki ga je slovenska predsednica Nataša Pirc Musar (v nadaljevanju NPM) poslala kitajskemu predsedniku Ši Džinpingu, moram opozoriti, da gre za resen zunanjepolitičen nesporazum. Čeprav berem poročila o dogajanju okrog tega vabila, je predsednica NPM za vabilo izkoristila slovenski diplomatski/zunanjepolitični sistem (veleposlaništvo v Pekingu), kar samo po sebi ni problem – razen v primeru, če ta sistem pred stikom s predsednico ni imel navodil/podpore vlade, ki normalno kot v vseh parlamentarnih demokracijah vodi diplomacijo. Diplomacijo vodi zunanje ministrstvo celo v državah s predsedniškim sistemom (Kitajska, ZDA, Francija, Rusija…), vendar ima v tem primeru predsednik države znatne pristojnosti na področju diplomacije oz. zunanje politike. Zaplet bom ilustriral s tremi primeri: 1. primer V času Demosove vlade in ko sem bil veleposlanik v Washingtonu, sem si prizadeval za srečanje ameriškega predsednika s predsednikom slovenske vlade, ki ima v naši državi podoben položaj kot nemški ali avstrijski kancler. Ameriški predsedniki pri odnosih s parlamentarnimi demokracijami v glavnem komunicirajo s predsednikom vlade, kar se je nazadnje izkazalo pri pogovoru predsednikov Bidena s predsednikom vlade Golobom. Nekdanji predsednik republike Kučan se mi je večkrat pritoževal, da da je MZZ – pri pridobivanju vabil v Belo hišo – neupravičeno prednost predsedniku vlade, vendar sem mu problem razložil s primerjavo med slovenskim in nemškim oz. avstrijskim sistemom. Slovenski, avstrijski in nemški predsedniki so pomembni funkcionarji, vendar niso ustvarjalci nacionalne politike. V Beli hiši so popolnoma normalno sprejeli to razlago, nakar je bil Drnovšek dvakrat, Janša pa vsaj enkrat gost v Beli hiši. 2. primer Leta 2008 je slovenska vlada (pod vodstvom Janeza Janše) določila pisca teh vrstic za veleposlanika v Avstriji. S to izbiro sta se pisno strinjala avstrijska vlada in celo novi predsednik vlade Borut Pahor, vendar je tedanji predsednik republike Danilo Türk zlorabil svoj položaj in zavrnil (sicer zgolj formalni) podpis na listini, ki naj bi spremljala veleposlanika, torej se namen dveh predsednikov vladi ni uresničil. Türk je ponovil svoj neustavni manever še leta 2012, ko je piscu teh vrstic preprečil odhod na stalno predstavništvo v New York. Türk je dokazoval, da zunanjo politiko vodi on sam, vlada pa si je dovolila podložniško vlogo, ki je v normalnih demokracijah ne more biti. 3. primer Kot beremo, je konec prejšnjega meseca predsednica republike NPM poslala vabilo kitajskemu predsedniku Šiju Džinpingu, naj obišče Slovenijo. Če je to, kar beremo, resnično, o tej njeni pobudi vlada ni razpravljala oz. sklepala. Če se ne motimo, se Golobova vlada s pobudo NPM ni strinjala. To se piscu teh vrstic zdi logično iz več razlogov, vendar je bistvo v tem, da vabila predsednikom držav s predsedniškim sistemom preprosto ne sodijo med pristojnosti predsednice, ki ima na zunanjem oz. diplomatskem področju zelo omejene/minimalne pristojnosti. NPM si je pristojnost za vabilo Šija Džinpinga preprosto ugrabila. Zato je za to Slovenijo velik, doslej nemara najresnejši diplomatski/zunanjepolitični zaplet. Predsednica republike v okviru svojih pristojnosti nima možnosti pripraviti/organizirati obiska voditelja države z milijardo in 400 milijoni prebivalcev.
