Tjaša Ravnikar

Ljudi bolijo izgube.

Ste takoj pomislili na »izgubo« osebe? Ne govorim le o tem. Skupaj si bomo ogledali izgube malo širše.

Izgube so lahko velike, kot je zagotovo izguba ljube osebe ali na primer vsega svojega premoženja. Izgube so lahko tudi male. Tako male, da se v uravnovešenem vsakdanu ne bi niti malo zmenili zanje. Katera izguba je večja in pomembnejša, je nehvaležno vprašanje, saj vam bo prav vsak posameznik izpostavil samo svoj pogled. Ljudje si ne delimo lestvice vrednot in lestvice prioritet, zato tudi ni moč posploševati, kaj in koliko komu pomeni.

Ob poglobljeni debati bi prav gotovo prišli do zaključka, da je zdravje prav za vsakega ultimativna izguba. Pri tem ponovno vsi pomislite na fizično zdravje, pa čeprav je to zadnja postaja, na kateri se izrazi katerokoli neravnovesje, ki ga v sebi gojite že dolgo. Pojdimo nazaj na izgube. 

Že beseda sama – izguba – nam je neprijetna in v nas vzbudi negativne misli, čustva in občutke. Najbolj se je bojimo, ko nam je v življenju lepo, ko nam gre »vse kot po maslu« in si želimo, da bi to trajalo. Ko pa trčimo v življenju na neljube okoliščine, kot sta na primer sosedski spor ali razveza zakonske zveze na sodišču, takrat nam ob kopici dogajanja ni več toliko mar za te »izgube«.

Možgani se spravijo v pravo vojno stanje in takrat, če malo poenostavim, ni več nič pomembno in hkrati dovoljeno vse. »Naj stane, kar hoče, da bom le dokazal/a svoje.« Zato je pomembno, da že pred takšnimi in podobnimi morebitnimi dogodki usvojimo način razmišljanja, ki nam bo takrat prišel prav. Pa naj se to nanaša tako na »stranke v sporu«, prav tako pa tudi na strokovnjake, ki vam bodo pri tem pomagali, vas usmerjali, mediirali ali sodili.

Če sem zgoraj omenjala izgube, najverjetneje ni treba posebej poudarjati, da je v stresnih okoliščinah sporov pomembna prav vsaka malenkost, ki bi jo vsaj približno sprti strani lahko umestili pod kategorijo »izgube«. Pa naj bo to vsaka razpoka v steni, vsak vtičnik, vsaka letvica ali prevleka za blazino in vsak milimeter dovozne poti.

Seveda v resnici ne gre za vse našteto, čeprav je vedno govora prav in samo o tem. Gre za minute življenj posameznikov. Gre za stisko biti slišan, upoštevan, vreden in nekje globoko v ozadju pritisk, ki si ga s tem naložimo sami. Pritisk, da se bomo čim bolje zmenili, da bo njihova »izguba« čim manjša. Pri tem imajo vsi v mislih izgube materialnih reči, sama pa želim poudariti, da bi nas morale zanimati in ganiti predvsem izgube energije, čustev in dragocenega časa, ki nam je v življenju omejen.

Kolikor se že vse napisano morda bere kot prava zagonetka, želim z vami pravzaprav le deliti sila preprost, vendar neverjetno močan trik, ki spreminja tokove misli v naših glavah. V praksi ga uporabljam že dolgo časa in si želim, da bi ga usvojili prav vsi. Je zelo preprost in gre takole: v svojem slovarju izražanja in mišljenja brišite besedo kompromis in jo nadomestite z besedo DOGOVOR! Naj razložim.

Vsi vemo, kako pomembno je, da se razumemo. To je pravzaprav nasprotje konflikta, spora. Da se razumemo, hkrati ne pomeni, da se strinjamo, temveč pomeni, da lahko z gotovostjo zatrdimo, da vemo, kaj nam nasprotna stran sporoča.

Na to naše »razumevanje« vpliva mnogo dejavnikov: kaj smo povedali, kako smo se izrazili in kaj točno smo s tem mislili. Bolj ko smo natančni in dosledni, manj prostora puščamo nepravilnim in poljubnim interpretacijam nasprotne strani. V občutljivih situacijah je treba torej biti močno pozoren, kakšno je izražanje, pretvarjati povedano na skupne imenovalce in pri tem paziti, da se kaj ne izgubi s »prevodom«.

Sliši se morda preprosto, pa zadeva deluje do neverjetnih razsežnosti. Tudi zato, ker je nasvet uporaben v vsakdanu vsakega posameznika in na vseh področjih njegovega delovanja. Zakaj odstraniti ta »kompromis«, ki nam ga vedno in povsod ponujajo?

Beseda je že tako zlorabljena, da mi je šla vedno težko z jezika. Ko sem ta občutek intuitivne nenaklonjenosti nadgradila tudi s teoretičnimi in praktičnimi znanji, sem jo brez oklevanja nadomestila tako v zasebnem kakor tudi v strokovnem delovanju. Razmišljajte z mano, kakšen je miselni tok kompromisa: prilagoditi se … popustiti … nekaj delno izgubiti in se pogoditi za manj … Na drugi strani pa nam beseda »dogovor« predstavlja popolnoma drugačen zven in v ozadju popolnoma drug pomen.

Miselni tok pa gre nekako takole: Ne more biti po moje … ampak vseeno bo na neki način … bom se dogovoril in sporočil, kaj je meni sprejemljivo in kaj ne … in moja volja bo izhodišče za dogovor. Dogovor potemtakem izraža pozicijo moči, zmage, ohranjenega dostojanstva, vrednosti in pozor – za obe strani. Dogovor nagradi vse strani, kompromis jih opehari. Zato težko sprejmem kakšne uboge nasvete, kot je na primer: »Ja, saj veš, tukaj je pa vedno treba narediti kakšen kompromis …«

Ne, ne boste mi vzeli možnosti odločanja in določanja. Jaz grem po dogovor. Sklepam dogovore in puščam vsem drugim enako mišljenje. Veliki poslovneži že vedo, zakaj se sklepajo dogovori, in ne kompromisi.

Življenje pa je tako ali tako na neki način en velik posel, kaj ni?

Tjaša Ravnikar

O avtorici: Mag. Tjaša Ravnikar, predavateljica in pisateljica, ustanoviteljica Umologije , RTT terapevtka ter mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD-jih po Sloveniji. Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Pridružite se ji lahko TUKAJ

Opomba: Mnenja avtorja ne odražajo nujno tudi mnenja uredništva

Komentar: