Zagotovo sem ena tistih, ki je velikokrat zavila z očmi vsakokrat, ko je kdorkoli načel pogovor v smislu: »Ah, kako je bilo to včasih,« ali zaključil z: »Ja, to so bili dobri stari časi.« Nikoli nisem podpirala solzavosti in kolcanja za »starimi« časi. Življenje me je vedno gnalo naprej, še dlje, višje … Novejše? Modernejše? Ni problema.
Pa sva se nekje skozi čas, jaz in ta vroča vnema, naklonjena novitetam, razšli. Ne, pravzaprav, ne popolnoma razšli. Samo malo sva ohladili odnos in zdaj se vidiva bolj poredko, medtem ko sva včasih viseli skupaj »kot rit in hlače«, so rekli. Mimogrede, tudi z marsikatero prijateljico se je zgodilo isto, ampak to je tema za kdaj drugič.
Zakaj sem poudarila, da ne popolnoma? Kot umologinja poznam prednosti, slabosti, značilnosti in pasti človeških možganov. Vem, kako zelo ljubijo (po)znano in kako prekleto se izogibajo vsega novega in seveda neznanega. Moje delo je, da tako sebe, prav tako pa tudi druge, vztrajno vodim tja, kamor »pa morda raje ne bi šli« zaradi doseganja njihovih hotenj in vizij. Ker hkrati prisegam na prakso in skoraj da ne na teorijo, sem zato velikokrat tista, ki bo prva naredila korak ali prva razprla roke v ponujeni objem. Vsemu, kar prihaja. Da pokažem, da se da, da je tako prav … sebi in drugim.
Opažam, da se z naraščanjem zemeljskih let obratno sorazmerno giblje številka z druženjem z lastnostmi, ki so prijateljice in zaveznice mladih, neučakanih in nepremišljenih možganov, ki hitijo nabirati izkušnje. In tako – malo za šalo in veliko zares – pogrešam kakšno sestavino dobrih starih časov tudi jaz.
Pogrešam dostojne pogovore, ki jih skorajda ne slišim več. Pogrešam tisti odgovor priletne sosede: »Joj, oprostite draga moja, z veseljem bi kakšno rekla z vami, pa se mi tako neznansko mudi, veste, sem že nesramno pozna …« Koliko teh dostojnih pogovorov mi bo ostalo in me bogatilo za vedno. Predvsem, ker sem neizmerno rada klepetala s starejšimi in dostojnimi damami in gospodi. To se mi je vedno zdelo tako »imenitno«, bi rekli. Tako diši ta gosposka prefinjenost, ki so jo stare generacije še znale nositi v sebi, ne glede na njihovo življenjsko izhodišče ali ozadje. Bili so ponosni, bili so pokončni, bili so dostojni. In dostojnost je seksi.
Ker pa je moje delo, med drugim tudi delo z otroki in mladostniki, torej najstniki in mladimi generacijami, vztrajno to ljubo dostojnost iščem v praksi. V govoru … v gestah … Mlade vztrajno iščem s pogledom in jim zrem v oči. Vztrajno nudim roko v pozdrav in dostojen dotik rame ali podlakti v podporo. Počasi, a vztrajno, z vsem, kar premorem, jim znova in znova skušam predati vsaj malo okusa dostojnosti. Malo občutka, kako je bil videti svet, katerega so (v tem življenju) zamudili. Kako je, ko pogledaš človeka v oči, ko se jasno, glasno in spoštljivo pomenkuješ. Kako dobro dene, če jezikovno ne nečistuješ in uporabljaš nekaj več kot pet oguljenih fraz.
Kako je, ko vidiš osebo pred seboj in ne preko ekrana. Kako je čutiti toplo dlan namesto trdih tipk ali hladnega telefona. Kako je poslušati človeku dobrobitne frekvence dostojnega jezika, namesto divjih ritmov, hreščanja aparatov ali psovk. Kako dober je občutek, ko ti telo celostno gradijo te drobne, pa vendar enormne dostojnosti.
Vse okrog nas je namreč glas. Je frekvenca. Človek je frekvenca. Zato je še kako pomembno, kaj in kako govorimo, kaj in kako poslušamo, kaj slišimo. To določa, kaj in kdo smo, kako smo, kam in kako gremo, kako bomo. Naš um je tisti, ki neprestano posluša in sprejema vse, kar mu povemo sami ali kar mu sporočajo drugi. Še več, pomembno je, kakšnemu okolju in družbi smo izpostavljeni, saj naše telo na ravni frekvenc sprejema popolnoma vse. Ponavljam – popolnoma vse.
Sama menim, da je treba našim otrokom dati priložnost izkusiti dostojnost. Stojim za dejstvom, da ima za kvaliteto človeškega življenja veliko večji vpliv, kot si lahko mislite. Da pa bi jim to lahko omogočili, se moramo dostojnosti najprej zopet navzeti sami. Mi, odrasli. Zato si v prijetnem vzdušju obudimo kakšen spomin dostojnosti naše mladosti, večkrat si oglejmo kakšen dober star in dostojen film, preusmerimo pozornost z zaslonske tehnologije na odnose, in če ne gre drugače z jezika, otroku preberimo kakšno dostojno knjigo. Uspeh? Zagotovljen. Vrednost naložbe pa? Neprecenljiva.
Tjaša Ravnikar
