Strokovnjak za statistične analize dr. Niko Gamulin v tokratni kolumni “Prepuščeni sami sebi – Kako je solidarnost postala krinka za razpad in okoriščanje na račun delovnih ljudi” razčleni, kako so pojmi solidarnosti in strpnosti postali krinka za razpad državnih institucij ter orodje oblasti za preusmerjanje odgovornosti. Na primeru nedavne tragedije na Dolenjskem opozarja, da so državljani vse pogosteje prepuščeni sami sebi, medtem ko oblast namesto ukrepanja ponuja prazne besede in politične geste.
Zgodilo se je na Dolenjskem. Oče je skušal zaščititi sina pred nasiljem. Dvajsetletni Rom ga je z enim udarcem z boksarjem ubil.
Ta smrt ni bila nesreča. Bila je napovedana. Lokalni prebivalci so mesece opozarjali na stopnjevanje nasilja, na grožnje in teror. Odziv oblasti? Pozivi k “strpnosti”. Ministri in celo predsednica države so obiskovali romska naselja in se fotografirali za medije, medtem ko so državljani klicali na pomoč.
Kaj pomeni pozivati k strpnosti nekoga, ki mu grozi smrt? To je trenutek, ko je iluzija “varne države” dokončno razpadla. Če bi vlada zagotovila varnost, bi bil ta oče danes živ.
Občutek, da ste prepuščeni sami sebi, ni več izjema, ki jo doživimo ob naravnih nesrečah, ko sosed rešuje soseda. Postal je edino pravilo vladanja. Ta članek pojasnjuje, zakaj se to dogaja in zakaj to stanje na videz mirno prenašate.
Paraliza: Zakaj gledate kolaps in ne ukrepate?
Če se počutite otopelo, niste sami. To ni vaša krivda. To je natančno programiran odziv vaših možganov.
Morda se prepoznate v tem: zjutraj obtičite v prometnem zamašku, ker infrastruktura razpada. Popoldne skušate zaman priklicati osebnega zdravnika. Zvečer na novicah slišite o novi dajatvi ali davku. Vaši možgani so vsak dan soočeni z dokazi o razpadu, a ker se nič ne spremeni, preklopijo v način varčevanja z energijo: v apatijo. To je obrambni mehanizem pred stalnim stresom.
Temu dodajte še mentalno izčrpavanje. Vlada nenehno uporablja pomirjujoče besede: “solidarnost”, “spoštovanje”, “pomoč”. A realnost je nasprotna: dvig davkov po poplavah, prepuščenost varnostnim grožnjam, razpad zdravstva in celo zamik plačil vinjet, ker sistem ne deluje. Ta razkorak med besedami in dejanji ustvarja neznosno napetost. Lažje je verjeti besedam kot soočiti se z grozljivo resničnostjo.
Končno orodje za vašo paralizo pa je preusmeritev pozornosti. Vlada ve, da ima velik del volivcev močan čustveni odpor do prejšnje oblasti. Zato pozornost nenehno usmerja na preteklost. Ironično, leve stranke so v času prejšnje vlade zlorabile epidemijo za politično rušenje, zdaj pa ob umoru kričijo, da opozicija “zlorablja tragedijo”. Govorijo, da ne potrebujemo pendrekov in nasilja. A rezultat njihove politike je točno to: nasilje privilegiranih manjšin nad civiliziranimi državljani.
S tem, ko se vaša pozornost usmerja nazaj, se možgani ujamejo v čustveno zanko – “samo, da niso oni”. To učinkovito blokira racionalno presojo sedanjih katastrofalnih napak. Vaša apatija je načrtovana.
To ni napaka, to je načrt
Razpad sistema ni posledica zgolj nesposobnosti, čeprav je te ogromno. Je logična posledica sistema, katerega edini namen je ohraniti samega sebe pri življenju.
Povežimo pike. Davki (1) se ne višajo zato, da bi dobili boljše zdravstvo. Višajo se zato, da se financira omrežje nevladnih organizacij in dragih svetovalcev (2), ki v zameno zagotavljajo medijsko tišino in politično podporo oblasti. Posledica je neizogibna: za temeljne funkcije države – za zdravstvo (3), varnost (4) in infrastrukturo (5) – zmanjka denarja, volje in kadra.
Delujoče, neodvisne institucije so smrtni sovražnik te strukture. Zato jih je treba razgraditi. Ko policija na Dolenjskem ne more (ali ne sme) zagotoviti varnosti, to ni birokratska napaka. To je znak, da je institucija podrejena politični agendi “strpnosti”, namesto svojemu temeljnemu poslanstvu – varnosti državljanov. Krog je sklenjen, ko NVO-ji, plačani z vašim denarjem, napadajo svobodo govora tistih, ki si upajo opozarjati na težave.
Ta vlada je zlorabila celo pojem solidarnosti. Ob poplavah so solidarnost pokazali ljudje. Odziv države je bil nov “solidarnostni” davek – torej kaznovanje vaše solidarnosti. Na Dolenjskem je država od državljanov zahtevala “strpnost” (pasivnost), namesto da bi izvedla svojo dolžnost (aktivno zaščito). Odgovornost države je bila prenesena na žrtev.
V ozadju tega delujejo leve mreže, ki očitno spodkopavajo suverenost te države: v Evropskem parlamentu se govori srbsko, častijo se simboli prejšnjega totalitarnega sistema. Ironično, za velikim delom te agende stoji prvi predsednik Slovenije, ki je osamosvojitvi odkrito nasprotoval.
Tihost, ki ubija: Zakaj Slovenci to dopuščamo?
Ta sistem lahko deluje samo zato, ker zlorablja temeljne slovenske kulturne lastnosti.
Slovenci smo zgodovinsko preživeli s tihim delom in prilagajanjem avtoriteti. “Pridnost” in “skromnost” sta bili vrlini za obstoj. Danes je oblast te vrline ugrabila. “Biti priden” zdaj pomeni “plačevati davke in biti tiho”. “Biti skromen” pomeni “ne zahtevati delujočega zdravstva, čeprav ga plačuješ”. Naša vrlina je postala naša šibkost.
Podobno je s “strpnostjo”. Strpnost je vrlina v civilizirani družbi. A ko oblast poziva k “strpnosti” do nasilja, kriminala in nevarnosti, to ni več vrlina. To je poziv k samouničenju.
Odstop notranjega ministra in ministrice za pravosodje po umoru je zato le metanje peska v oči. Premier Golob in minister Mesec zdaj pravita, da bi bil njun odstop “neodgovoren”. Resnica je ravno obratna: njuno vztrajanje na funkciji je neodgovorno in nevarno. S svojo nedoraslostjo sta dokazala, da predstavljata grožnjo državljanom. Žrtvovanje dveh ministrov je le še en dokaz dvoličnosti: ni jim mar za državo, mar jim je le za njihove pozicije. Medtem ko pridigajo o solidarnosti, sami lažejo, plenijo in se izogibajo delu.
Pozabili so na temelj slovenske identitete. Ta ni hlapčevstvo. Je ideja “svoj na svojem”. Sanje o lastni državi niso bile sanje o novih davkih in parazitskih NVO-jih. Bile so sanje o državi, ki bo skrbela za varnost, red in blaginjo svojih ljudi. Ko država odpove pri temeljni zaščiti življenja in lastnine, ne krši le družbene pogodbe. Krši temeljni smisel našega obstoja. Nismo več gospodarji na svoji zemlji; postali smo talci v lastni hiši.
Kaj lahko spremenimo?
Če ste paralizirani, to ni zato, ker bi vam bilo vseeno. Ste paralizirani, ker so vaši možgani preobremenjeni s strahom, sistemskimi lažmi in namernimi preusmeritvami.
Ta preobremenitev ni naključna. Je posledica sistema, ki se hrani z razpadom, da bi ohranil oblast. In ta sistem zlorablja vaše najboljše kulturne lastnosti – solidarnost, pridnost in strpnost – da bi vas ohranil tihe.
Tragedija na Dolenjskem, kolaps zdravstva in prometni infarkt niso več politična vprašanja. So vprašanja preživetja.
Laž, da “boljše alternative ni”, je natanko tisto, kar ta sistem potrebuje za preživetje. Prvi korak ni izbira nove vlade; prvi korak je ustavitev sedanjega razkroja.
Dovolj je bilo prelaganja odgovornosti. Dovolj je bilo lažne solidarnosti. Dovolj je bilo strpnosti do nesposobnosti, ki ubija.
Zaradi nesposobnosti zagotavljanja temeljne varnosti državljanov in namernega razkroja državnih institucij mora premier, ki ta sistem pooseblja in vodi, nemudoma odstopiti.
Dr. Niko Gamulin
Foto: Osebni arhiv
