Vsak dan, ko pacient v Sloveniji čaka na pregled, diagnozo ali začetek zdravljenja, ni le birokratska neprijetnost, temveč merljiva izguba zdravja in pogosto tudi življenja. Kot opozarja analiza, ki jo je pripravil dr. Niko Gamulin, se cena teh zamud ne izraža v evrih, temveč v stotinah prezgodaj izgubljenih življenj in tisočih letih življenja, ki jih družba nikoli več ne bo mogla nadomestiti. Čakalne dobe so se razvile v t. i. „tiho epidemijo“, ki ogroža temelje slovenskega zdravstvenega sistema in s tem varnost državljanov.
Gamulin pojasnjuje, da problem ni omejen zgolj na pomanjkanje finančnih sredstev, temveč izvira iz globlje zakoreninjene sistemske neučinkovitosti: fragmentiranosti podatkov, pomanjkanja kadra na ključnih mestih ter modela financiranja, ki še vedno nagrajuje obseg storitev namesto kakovosti in izidov zdravljenja. Takšno okolje ustvarja ozka grla, v katerih pacienti izgubljajo dragocen čas, zdravstveni izidi pa se slabšajo. „Sistem je ujet v lastne administrativne in organizacijske omejitve, posledice pa se merijo v preprečljivih smrtih,“ opozarja Gamulin.
Podatki so zgovorni. Mednarodne meta-analize, povzete v poročilu, kažejo, da vsak mesec odloga pri začetku zdravljenja raka poveča tveganje za umrljivost za 6–13 odstotkov. Pri raku debelega črevesa in danke to pomeni kar 14-odstotno povečanje tveganja za smrt zaradi vseh vzrokov z vsakim štiritedenskim odlogom.
Na področju kardiologije pa že vsakih 30 minut zamude do primarne angioplastike pri akutnem srčnem infarktu poveča relativno tveganje enoletne umrljivosti za 7,5 odstotka. Gamulin poudarja: „Te številke niso statistične abstrakcije, temveč realnost, ki jo vsak dan plačujejo konkretni ljudje.“
Čakalne dobe so že dolgo izven zakonsko dopustnih rokov
Analiza Nacionalnega inštituta za javno zdravje dodatno razkriva, da so povprečne čakalne dobe za ključne diagnostične in specialistične storitve v Sloveniji že dolgo izven zakonsko dopustnih rokov. To ni posledica posameznih anomalij, temveč kaže na sistemski kolaps zmožnosti zagotavljanja pravočasne obravnave, ki je postal nova normalnost.
Posledica so po ocenah dr. Gamulina med 150 in 250 preprečljivih smrti letno zgolj na področju onkologije in kardiologije, kar pomeni več kot 5000 izgubljenih let življenja vsako leto – primerljivo z izgubo celotnega produktivnega življenja več kot sto ljudi.
Poročilo se ne ustavi pri diagnostiki problema. V nadaljevanju ponuja tudi jasno strukturirana priporočila za reformo, ki jo Gamulin razdeli v tri časovne faze: kratkoročno digitalno centralizacijo in triažo, srednjeročno investicijo v kapacitete in dolgoročni prehod na model financiranja, osredotočen na vrednost (Value-Based Healthcare). S tem avtor ne le opisuje stanje, temveč postavlja strateški načrt, ki združuje nujne intervencije, trajnostno investicijo in spremembo paradigme.
Gamulinov namen je preseči raven anekdot in političnih obtožb ter na podlagi podatkov in mednarodnih izkušenj dokazati, da čakalne dobe niso neizogibna danost, temveč rešljiva sistemska slabost. Onkologija in kardiologija, kjer je povezava med časom in preživetjem najbolj očitna, služita kot ogledalo celotnemu zdravstvenemu sistemu – in hkrati kot opomnik, da lahko odločnost in dobro načrtovani ukrepi pomenijo razliko med življenjem in smrtjo.
Merjenje cene čakanja
Metodologija, na kateri temelji poročilo, se naslanja izključno na preverljive podatke iz uglednih virov in na uveljavljene znanstvene metode. Dr. Gamulin izpostavlja, da je transparentnost metodologije ključna za verodostojnost ugotovitev, saj omogoča javnosti razumeti, kako so bili sklepi oblikovani.
Podatki so zbrani iz štirih glavnih virov: nacionalnih administrativnih in epidemioloških baz (NIJZ, ZZZS, Uradni list RS), mednarodnih statističnih baz (OECD, Eurostat), recenzirane znanstvene literature ter biostatističnega modeliranja.
Poročilo sledi tridelni analitični poti:
- Določitev tveganja na podlagi mednarodnih koeficientov tveganja (hazard ratios).
- Analiza dejanskega stanja čakalnih dob v Sloveniji.
- Modeliranje vpliva čakanja na presežno umrljivost in izgubljena leta življenja (YLL).
„Na ravni populacije lahko z veliko zanesljivostjo dokažemo močno statistično pomembno povezavo med čakalnimi dobami in presežno umrljivostjo,“ pojasnjuje dr. Gamulin.
Ključni pojmi: od presežne umrljivosti do izgubljenih let življenja
V poročilu so ključni pojmi razloženi tudi širši javnosti. Čakalna doba je opredeljena kot celoten čas od izdaje napotnice do dejanske izvedbe storitve. Presežna umrljivost je opisana kot število smrti, ki presega pričakovano število v normalnih okoliščinah, pri čemer dr. Gamulin uporabi analogijo: „Predstavljajte si mesto, kjer januarja običajno umre 100 ljudi, v izjemno mrzlem januarju pa 130 – tistih 30 dodatnih smrti je presežna umrljivost.“
Izgubljena leta življenja (YLL) merijo prezgodnjo umrljivost, pri čemer starost pokojnika igra ključno vlogo. Smrt mlajše osebe pomeni večjo izgubo potencialnih let življenja, kar po besedah dr. Gamulina „ni le osebna tragedija, temveč izguba let dela, ustvarjanja in prispevka k družbi“.
Avtor tako izpostavlja, da številke niso zgolj hladna statistika, ampak odraz resničnih človeških izgub, ki jih je mogoče preprečiti z bolj učinkovitim zdravstvenim sistemom.
Dolge čakalne dobe kot endemična značilnost sistema
Analiza dr. Gamulina razkriva, da so presežene čakalne dobe v slovenskem zdravstvu postale pravilo in ne izjema. Na podlagi uradnih podatkov NIJZ in primerjav z zakonsko določenimi roki ugotavlja, da problem presega posamezne izvajalce in je postal strukturna značilnost celotnega sistema. „Podatki jasno kažejo, da ne gre za občasna odstopanja, temveč za stanje, v katerem je preseganje dopustnih čakalnih dob sistemsko vgrajeno v delovanje zdravstva,“ opozarja dr. Gamulin.
Po njegovih besedah se pot pacienta pogosto ustavi že na prvi stopnji – pri dostopu do sodobne diagnostike. Čakalne dobe za magnetno resonanco (MRI), računalniško tomografijo (CT) in pozitronsko emisijsko tomografijo (PET-CT) pogosto večkrat presegajo zakonsko dopustne meje.
Še posebej kritična je preiskava PET-CT, ki je za onkološke bolnike ključna, saj čakanje pod stopnjo nujnosti „Hitro“ traja skoraj štirikrat dlje od predpisanega enega meseca. „To pomeni dragocen izgubljen čas za načrtovanje zdravljenja in izboljšanje prognoze,“ opozarja dr. Gamulin.
Primer MRI hrbtenice kaže, da pacient pod stopnjo „Redno“ čaka več kot leto dni – dvakrat dlje od dovoljenega. Takšne zamude pomenijo, da se bolezen lahko bistveno poslabša, še preden se sploh začne zdravljenje.
Specialistični pregledi: negotovost in psihološki pritisk
Tudi po diagnozi se bolniki soočajo z dolgotrajnim čakanjem na prvi specialistični pregled. V kardiologiji, onkologiji in nevrologiji se čakalne dobe merijo v mesecih, kar pri boleznih, kot so srčno popuščanje ali nevrodegenerativne motnje, pogosto pomeni nepovratno napredovanje bolezni.
Podatki kažejo, da bolnik s sumom na maligno obolenje, napoten pod stopnjo nujnosti „Hitro“, na prvi pregled pri onkologu čaka več kot dvakrat dlje od zakonsko določenega enega meseca. „Ta faza je za paciente psihološko izjemno obremenjujoča in klinično usodna,“ poudarja dr. Gamulin.
Operativni posegi: odlašanje z visoko ceno
Tudi ko je diagnoza postavljena, pacienti pogosto čakajo mesece na operativni poseg. Čeprav so ti posegi pogosto označeni kot „elektivni“, njihovo odlaganje močno vpliva na kakovost življenja, povzroča bolečine, zmanjšuje funkcionalnost in lahko vodi do trajnih poslabšanj.
Poročilo Evropske komisije izpostavlja Slovenijo kot državo z izjemno dolgimi čakalnimi dobami za operacije, kot sta zamenjava kolka in operacija sive mrene. Leta 2020 je 99 odstotkov bolnikov čakalo na zamenjavo kolka dlje kot tri mesece, kar je po besedah dr. Gamulina „bistveno več kot v večini drugih držav EU“.
Mednarodna primerjava: denar ni glavni problem
Podatki Eurostata razkrivajo, da je v večini držav EU glavni razlog za neuresničene zdravstvene potrebe previsoka cena storitev. V Sloveniji pa je daleč najpogostejši razlog „čakalna lista“. To po mnenju dr. Gamulina pomeni, da imajo državljani formalno pravico do storitev, ki pa je v praksi ne morejo uveljaviti.
„Primerjava z državami, kot sta Avstrija in Nemčija, ki imata podobno socialno in zdravstveno tradicijo, kaže, da je mogoče z boljšim upravljanjem procesov in kapacitet doseči bistveno krajše čakalne dobe – brez nujnega povečanja finančnih vložkov,“ izpostavlja avtor. Po njegovem mnenju neuspeh pri reševanju tega problema kaže na globlje, strukturne pomanjkljivosti, ki zahtevajo celovit in sistemski pristop.
Čakanje kot neposreden dejavnik tveganja za življenje
V osrednjem delu poročila dr. Niko Gamulin pretvori abstraktne podatke o dolžini čakalnih dob v konkretno in merljivo tveganje za zdravje ter življenje ljudi. Po njegovih besedah „daljše čakanje ni le neprijetnost; v medicini je to čas, v katerem se bolezen razvija, tumorji rastejo in prehajajo v neozdravljive faze, srčne funkcije pešajo in možnosti za uspešno zdravljenje nepovratno upadajo“. Čas je v tem kontekstu aktiven dejavnik, ki neposredno vpliva na izid bolezni.
Kot je opisano v metodologiji, presežna umrljivost predstavlja število smrti nad pričakovanim povprečjem, ki jih je mogoče pripisati določeni krizi – v tem primeru sistemskemu odlogu zdravstvene obravnave. Izgubljena leta življenja (YLL) pa tej statistiki dodajajo dimenzijo starosti, s čimer se poudarja tragedija prezgodnje smrti.
„Ko govorimo o vplivu čakalnih dob, ne govorimo o smrti na koncu dolgega življenja, temveč o smrtih, ki se zgodijo leta ali celo desetletja prezgodaj,“ opozarja dr. Gamulin.
Onkologija: čas kot sovražnik
Podatki iz mednarodnih študij jasno kažejo, da vsak mesec odloga pri zdravljenju raka občutno poveča tveganje za smrt. V primeru raka debelega črevesa in danke štiritedenski odlog pomeni 14-odstotno povečanje tveganja, pri invazivnem raku dojk pa odlog, daljši od 90 dni, podvoji tveganje za smrt. Rak pljuč pokaže drugačno dinamiko – vsaka dodatna zamuda za en teden pomeni približno 4-odstotno povečanje tveganja.
Meta-analiza, ki je vključevala skoraj milijon bolnikov, potrjuje neposredno povezavo med časom do začetka zdravljenja (TTI) in umrljivostjo. „Odlog zdravljenja za šest do devet mesecev je bil povezan z osem odstotkov višjim tveganjem za smrt,“ navaja dr. Gamulin.
Kardiologija: vsaka minuta šteje
Pri akutnem miokardnem infarktu z dvigom spojnice ST (STEMI) je čas do ponovne vzpostavitve pretoka krvi ključnega pomena. Študija De Luca et al. iz leta 2004, ki velja za prelomno, je pokazala, da vsakih 30 minut odloga pri primarni angioplastiki poveča enoletno umrljivost za 7,5 odstotka.
Dr. Gamulin dodaja: „Treba je upoštevati celoten čas od pojava simptomov do odprtja žile, saj ta odraža celotno verigo odzivanja – od prepoznave simptomov pri pacientu do delovanja urgentnih služb in bolnišnice.“
Pretvorba tveganja v slovenska življenja
S pomočjo mednarodnih koeficientov tveganja in slovenskih epidemioloških podatkov je mogoče oceniti število presežnih smrti, ki jih povzročajo dolge čakalne dobe. V onkologiji v Sloveniji letno na novo zboli okoli 17.000 ljudi. Če predpostavimo, da ima velik del bolnikov vsaj enomesečni presežni odlog, in uporabimo spodnjo mejo povečanega tveganja (6 % na mesec), to pomeni med 150 in 250 preprečljivih smrti letno.
V kardiologiji je slika podobno skrb vzbujajoča. Če bi pri bolnikih s STEMI povprečni čas od pojava simptomov do posega skrajšali za 30 minut, bi bilo po izračunih dr. Gamulina mogoče rešiti dodatnih 50 do 80 življenj na leto. Skupno to pomeni, da dolge čakalne dobe v Sloveniji letno prispevajo k več kot 300 prezgodnjim smrtim.
„Te številke niso le statistika – so izgubljeni starši, otroci, partnerji in prijatelji, katerih življenja bi lahko trajala dlje, če bi sistem deloval pravočasno,“ poudarja dr. Gamulin.
Več kot 5200 izgubljenih let življenja na leto
Po izračunih dr. Nike Gamulina dolge čakalne dobe v Sloveniji povzročijo letno več kot 5200 izgubljenih let življenja. To je, kot poudarja, „ekvivalent izgube celotnega produktivnega in osebnega življenja več kot 100 ljudi vsako leto“. Največji delež predstavljajo onkološki bolniki, pri katerih povprečna starost ob smrti znaša 65 let, pričakovana življenjska doba pa 81 let. „To ni le statistika, temveč tiha nacionalna tragedija, ki se vsak dan odvija v čakalnicah po državi,“ opozarja dr. Gamulin.
Podatki kažejo, da na področju onkologije dolge čakalne dobe vsako leto povzročijo približno 200 presežnih smrti in 3200 izgubljenih let življenja. V kardiologiji je ocena 65 presežnih smrti in 715 izgubljenih let, preostala področja pa prispevajo dodatnih 100 smrti in 1300 izgubljenih let.
Obrazi za statistikami
Da bi številke dobile človeški obraz, dr. Gamulin v poročilu predstavi poglobljene študije primerov. Te zgodbe po njegovih besedah „niso izjeme, temveč ponazarjajo izkušnje tisočev bolnikov, katerih usoda je neposredno povezana s časom, izgubljenim v čakalnih vrstah“.
Eden od takšnih primerov je gospod Janez, 60-letni bolnik z rakom debelega črevesa, ki je svojo bitko izgubil še preden se je zdravljenje sploh začelo.
Onkološki primer: od zgodnjega stadija do metastaz
Gospod Janez, aktiven moški v zrelih letih, se zaradi krvavitve odpravi k osebnemu zdravniku. Dobljena napotnica za kolonoskopijo je označena kot „Hitro“, a kljub temu čaka 180 dni, čeprav bi po pravilniku moral biti obravnavan v 90 dneh. Po preiskavi in potrditvi diagnoze adenokarcinoma sledi nova čakalna doba — 60 dni za prvi onkološki pregled. Nato onkolog odredi PET-CT, kjer Janez čaka še dodatnih 120 dni.
Skupaj se postopek od prve napotnice do načrta zdravljenja raztegne na 360 dni — skoraj eno leto. V tem času bolezen napreduje iz stadija II, kjer je petletno preživetje okoli 80 odstotkov, v metastatski stadij IV, kjer možnosti padejo pod 15 odstotkov. „Vsak mesec odloga je, kot dokazujejo študije, povečal tveganje za smrt za 14 odstotkov,“ opozarja dr. Gamulin.
Seštevanje zamud z usodnimi posledicami
Primer gospoda Janeza po mnenju dr. Gamulina ni osamljen, temveč predstavlja tipičen vzorec pri mnogih onkoloških bolnikih v Sloveniji. Zaporedno čakanje na diagnostiko, specialista in dodatne preiskave ustvari verigo zamud, ki omogoča, da bolezen preide v neozdravljivo fazo še pred začetkom zdravljenja.
„Gre za tiho, a neizprosno dinamiko, kjer čas deluje proti pacientu na vsakem koraku,“ dodaja avtor. Takšne zgodbe potrjujejo, da so številke o presežnih smrtih in izgubljenih letih življenja le vrh ledene gore človeške stiske.
Srce in možgani ne morejo čakati
V analizi dr. Nika Gamulina so poleg onkoloških primerov predstavljene tudi zgodbe s področja kardiologije, ki razkrivajo, da čakalne dobe niso usodne le pri akutnih boleznih, temveč tudi pri kroničnih stanjih, kjer postopno, a neizprosno uničujejo zdravje.
„Čakalne dobe ne ubijajo le pri akutnih stanjih, ampak tudi pri kroničnih boleznih, kjer tiho in postopoma zmanjšujejo kakovost ter dolžino življenja,“ opozarja dr. Gamulin.
Kardiološki primer: leto in dva meseca do diagnoze
Primer gospe Marije, 68-letne upokojenke, ponazarja, kako se mesece trajajoče čakanje sešteva v kritično izgubo časa. Po pojavu zaskrbljujočih simptomov – težkega dihanja, otekanja nog in motenj spanja – je njena osebna zdravnica posumila na srčno popuščanje ter ji izdala napotnico za kardiologa pod stopnjo „Redno“. Namesto predpisanih 180 dni je na prvi pregled čakala 240 dni, nato pa še dodatnih 180 dni na ultrazvok srca, ključno preiskavo za postavitev natančne diagnoze.
Skupni čas od prve napotitve do izvedbe ključne diagnostike se je tako raztegnil na 420 dni. V tem obdobju, brez ustrezne terapije, je bolezen napredovala do akutnega poslabšanja, ki je zahtevalo nujno hospitalizacijo zaradi pljučnega edema. Posledice so bile trajne – zmanjšana srčna funkcija, bistveno slabša prognoza in odvisnost od pomoči drugih.
„Takšno poslabšanje bi bilo z veliko verjetnostjo mogoče preprečiti s pravočasno diagnostiko in uvedbo zdravljenja,“ poudarja dr. Gamulin.
Izgubljena „zlata leta“ preventive
Avtor poročila opozarja, da se razprava o usodnosti zamud pogosto osredotoča le na „zlate ure“ pri akutnih dogodkih, kot sta možganska kap ali srčni infarkt. Slovenski urgentni sistem sicer dobro deluje, ko pacient enkrat pride v bolnišnico, a to, po besedah dr. Gamulina, „spregleda širšo sliko, kako dolge čakalne dobe sploh pripeljejo do teh akutnih dogodkov“.
Kot primer navaja mesece čakanja na ultrazvok vratnih žil, ki bi lahko odkril kritično zožitev in preprečil možgansko kap, ali na pregled pri nevrologu, ki bi predpisal preventivno zdravljenje. Podobno velja za srčni infarkt: hitra intervencija v urgentnem centru je ključna, a pogosto pride prepozno, ker je pacient pred tem več mesecev čakal na obremenitveni test ali kardiološki pregled.
Čakalne dobe kot generator kriz
Po oceni dr. Gamulina čakalne dobe ne le podaljšujejo trpljenje bolnikov, ampak ustvarjajo pogoje za nastanek kriznih situacij, ki jih je nato treba reševati z nujnimi posegi, večjimi stroški in slabšimi izidi. „Problem čakalnih dob ni omejen na poslabšanje že obstoječih bolezni, ampak v tem, da sistematično onemogočajo preventivo in zgodnje odkrivanje,“ piše avtor.
Takšen pristop vodi do umetno povečanega števila nujnih primerov, kar dodatno obremenjuje urgentne službe in povečuje stroške zdravstva, namesto da bi jih pravočasno preprečili.
Od gasilskih ukrepov do spremembe paradigme
Po temeljiti diagnozi stanja slovenskega zdravstva dr. Niko Gamulin v zaključnem delu poročila predstavi celovit nabor rešitev, ki so po njegovih besedah „specifične, merljive, dosegljive, relevantne in časovno opredeljene“. Ukrepi so razdeljeni v tri časovne faze – kratkoročno, srednjeročno in dolgoročno – ter zasnovani po logiki medicinske intervencije: najprej zaustavitev krvavitve, nato stabilizacija, na koncu pa trajna ozdravitev sistema.
Cilj prve faze je po besedah dr. Gamulina „takojšnje obvladovanje najhujših posledic krize in vzpostavitev učinkovitega nadzora nad sistemom“. Osrednji predlog je ustanovitev Nacionalnega centra za upravljanje čakalnih dob, ki bi deloval pod okriljem Ministrstva za zdravje ali NIJZ. Ta center ne bi bil zgolj analitično telo, temveč „operativno središče, ki v realnem času spremlja zasedenost kapacitet in proste termine po vsej državi“. Z javno dostopno nadzorno ploščo bi omogočil vpogled v dejanske čakalne dobe in razpoložljivost storitev.
Drugi ključni ukrep je centralizirana digitalna triaža za kritične storitve. Pacienti z napotnico za storitve z najvišjim tveganjem – kot so prvi onkološki pregled, PET-CT ali prvi kardiološki pregled – bi svoje e-napotnice oddajali v centralni sistem, kjer bi algoritem na podlagi nujnosti in geografske bližine dodelil prvi prosti termin kjerkoli v Sloveniji. „To bi pomenilo konec čakanja pri enem izvajalcu, medtem ko drugje ostajajo prosti termini,“ opozarja dr. Gamulin. Cilj je skrajšati čakalne dobe za nujne onkološke preglede pod 14 dni in kardiološke pod 30 dni.
Tretji element je začasna ciljana aktivacija vseh razpoložljivih virov, javnih in zasebnih, a z jasnimi pravili: dodatni termini morajo biti objavljeni v sistemu eNaročanje in dostopni pod enakimi pogoji. Po zgledu interventnih zakonov, a z boljšim nadzorom, bi ta ukrep moral zmanjšati število čakajočih nad dopustno dobo za 30 odstotkov pri izbranih storitvah v pol leta.
Srednjeročni ukrepi (6–24 mesecev): odprava ozkih grl
V drugi fazi dr. Gamulin predvideva nacionalni investicijski načrt za diagnostično opremo, saj pomanjkanje MRI in PET-CT naprav ustvarja dolgotrajne ozka grla. Predlog vključuje nakup najmanj petih novih MRI naprav in treh PET-CT skenerjev, strateško razporejenih za zmanjšanje regionalnih razlik in notranjih migracij pacientov. Cilj je povečati število opravljenih preiskav za 30 odstotkov v dveh letih.
Drugi steber srednjeročne strategije je razvoj kadrov na najbolj deficitarnih področjih – radiologija, patologija, anesteziologija in intenzivna medicina. „Pomanjkanje ključnih specialistov je eden glavnih razlogov za dolge čakalne dobe,“ opozarja dr. Gamulin. Ukrepi vključujejo štipendije, sofinanciranje specializacij ter stimulativne dodatke za delo v javnem sistemu. Cilj je v dveh vpisnih rokih povečati število novih specializantov za 20 odstotkov in v treh letih povečati število aktivnih specialistov za 15 odstotkov.
Tretji ukrep v tej fazi je reforma Pravilnika o čakalnih dobah. Po mnenju avtorja je trenutni pravilnik „preveč rigiden in administrativen“, zato ga je treba prenoviti tako, da bo temeljil na kliničnih izidih in omogočal dinamično prilagajanje stopnje nujnosti glede na stanje pacienta. Novi pravilnik bi moral vključevati tudi kazalnike kakovosti.
Dolgoročne usmeritve (3+ let): trajna sprememba paradigme
Za dolgoročno ozdravitev sistema dr. Gamulin predlaga prehod na model financiranja, osredotočen na vrednost (Value-Based Healthcare – VBHC), kjer se plačilo ne odmeri po številu opravljenih storitev, ampak po doseženem zdravstvenem izidu glede na stroške. „Tak model spodbuja kakovost, učinkovitost in zmanjšanje zapletov,“ pojasnjuje avtor. Kot primer navaja „paketno plačilo“ za celoten cikel obravnave, denimo zamenjavo kolka od diagnoze do zaključka rehabilitacije. Predlaga pilotne projekte na področju raka dojk in sladkorne bolezni tipa 2, nato postopno širitev na druga področja.
Zadnji element dolgoročne strategije je digitalizacija in popolna interoperabilnost zdravstvenih podatkov. Po besedah dr. Gamulina je „vzpostavitev enotnega, varnega in interoperabilnega informacijskega sistema absolutni predpogoj za učinkovitost in preglednost zdravstva“. Sistem bi moral omogočati nemoten pretok podatkov od osebnega zdravnika do bolnišnice in lekarne. Cilj je v štirih letih doseči popolno povezljivost ključnih zdravstvenih podatkov na nacionalni ravni.
Od diagnoze do zdravljenja sistema
V zaključnem delu poročila dr. Niko Gamulin ponovno poudarja, da so čakalne dobe v slovenskem zdravstvu postale „tiha epidemija“ s katastrofalnimi posledicami. „Gre za klinični problem prvega reda, ne zgolj za administrativno statistiko,“ opozarja. Analiza, ki jo predstavi, potrjuje tezo s trdnimi podatki: na stotine preprečljivih smrti letno in na tisoče izgubljenih let življenja, ki so neposredna posledica sistemskega neukrepanja.
Po njegovih besedah pa se poročilo ne sme končati pesimistično, saj ista analiza, ki razkriva obseg problema, „osvetljuje tudi ogromen potencial za izboljšave“. Dr. Gamulin poudarja, da bi z odločnimi in strateškimi ukrepi lahko rešili več sto življenj na leto in bistveno izboljšali zdravje prebivalstva. Rešitve so, kot pravi, „znane, preizkušene in dosegljive, a zahtevajo politično voljo, strokovni konsenz in pogum, da se izvedejo reforme, ki presegajo kratkoročne interese“.
Celovit načrt za prenovo
Predlagana priporočila, predstavljena v poročilu, niso seznam želja, temveč „strateški kažipot, ki naslavlja simptome in temeljne vzroke bolezni sistema“. Kratkoročni ukrepi so nujni za takojšnjo stabilizacijo, srednjeročne investicije v opremo in kader so temelj za stabilno delovanje, dolgoročni prehod na model financiranja, osredotočen na vrednost, pa edina pot do trajno vzdržnega, kakovostnega in pravičnega zdravstvenega sistema.
Avtor posebej opozarja, da ti ukrepi „niso strošek, ampak najpomembnejša investicija v zdravje, blaginjo in socialno varnost države“. Tak pristop bi omogočil, da se slovensko zdravstvo izvije iz začaranega kroga reaktivnih, kratkoročnih posegov in se usmeri v trajno učinkovito oskrbo.
Poziv k odgovornosti in ukrepanju
Zaključek poročila je jasen in neposreden poziv k takojšnjemu ukrepanju. Dr. Gamulin se obrača na vse ključne deležnike – od Vlade Republike Slovenije in Ministrstva za zdravje do vodstev bolnišnic, strokovnih združenj in ZZZS. „Čas je, da prenehamo šteti čakajoče in začnemo reševati življenja,“ zapiše.
Poudarja, da je vsako odlašanje dodatna izguba, ki se meri v človeških življenjih in letih, ki bi jih lahko posamezniki preživeli z družinami, delom in ustvarjanjem. „Čas je za ukrepanje,“ zaključuje dr. Gamulin, s čimer poročilo preide iz natančne diagnoze v jasno definiran načrt zdravljenja celotnega zdravstvenega sistema.
Celotna analiza je v PDF obliki dostopna TUKAJ
Foto: Freepik
