Danes se bom razpisala o enem izmed treh nacionalnih športov. Vrstni red je stvar debate in tudi ne bom predstavila vseh. Zanimivo pa bi bilo slišati vaša mnenja, kaj vse bi uvrstili na ta seznam. Tokrat nekaj o nacionalnem športu, ki se mu reče zavidanje ali »foušija« po domače. Pomembna pritiklina zavidanja pa je obrekovanje oziroma strastno podajanje lastnega mnenja na/za zadevo, ki je v nas vzbudila omenjeno čustvo.
Zavist ni nič drugega kot želja pod krinko. Nikoli ne zavidamo in nismo ljubosumni na nič, kar v nas ne vzbudi občutka, da bi to morali biti mi, imeti mi, ali da bi se to moralo zgoditi nam. Če pomislimo, je en kup stvari in informacij, ki nas ne ganejo.
Mirno se obrnemo vstran, jih preslišimo, zavijemo z očmi in pomislimo, da nam manj ne bi moglo biti mar. Ampak nekatere pa nas. In to skoraj vsakokrat. Lahko so vezane na neko osebo, morda na neko vsebino ter neke okoliščine. Skratka, nekaj nam pritisne gumb, ki nas opozori, »da to nismo mi«, in mi se sprožimo.
Da se nam to zgodi, je popolnoma normalno. Vsi rastemo, odraščamo, se razvijamo in zorimo. Na tej zanimivi poti se nam porajajo želje in hotenja. Nekaterih se zavedamo, nekaterih ne. Po njih segamo, nekatere dosežemo.
Nekatere ostanejo neuresničena hrepenenja in sanjarjenja. Nekaterim se nekje na poti odpovemo, obupamo, jih morda celo spremenimo in prilagodimo. To je življenje. Dobesedno. Življenje je spoznavanje in opazovanje sebe in svoje okolice. To vodi v določanje niza točk, ki tvorijo naš zemljevid življenja. Te točke predstavljajo vse, kar v življenju hočemo ali ne, dosegamo ali ne. In če zmoremo (ali ne) na svoja življenja (po)gledati z distance in lahkotno, nam vsem naslednje dejstvo pride prav.
Vsakokrat, ko začutite zavidanje, se ga razveselite. Posvetite mu del svojega časa in ga sprejmite kot kazalo svojih odkritih ali prikritih želja. Namesto da bi ob tem svojo pozornost (in gnev) usmerili v tisto, kar vam ga je vzbudilo, ga raje opazujte in premotrite, kaj vam sporoča o vas samih. Vprašanja, kot so: »Kaj točno me je pri tem ”špiknilo”? Komu zavidam, kaj in zakaj? Kaj točno hočem jaz? Pa bi znal/a biti na tujem mestu? Bi prevzel/a nase tudi vse tisto, kar je tam ”negativnega”?«
Ravno zadnje vprašanje mnogokrat prinese olajšanje. Ugotovitev, da to, kar vidimo, ni vse. Da je to zgolj tisto, kar drugi želijo, da vidimo. In da je to zgolj tisto, kar želimo videti. Zapomniti si moramo, da zavidamo le del nečesa in pozabljamo, da je tudi tam dobršen del tistega, česar zagotovo nočemo. Kako to vem? Ker bi bili potem že zdaj na tistem mestu vi. Če niste, pa pomeni, da ste že mnogokrat prej sprejemali odločitve, ki so vodile drugam.
Beseda tolažbe? Če vseeno zares in iskreno čutite, da vam bi nekaj moralo biti »namenjeno«. Kje piše, da vam ni? Potem naredite nekaj za to, da boste to pridobili ali ustvarili. Obrekovanje in zavidanje ne prinašata rezultatov. Če smo pametni, nam lahko prineseta le dragocene informacije za nadaljnje poteze, ki jih bomo od tistega trenutka naprej zavestno sprejemali.
Čustva moramo pridobiti na svojo stran in iz njih narediti svoje zaveznike, ne sovražnike, ki jim vedno znova in znova uspe, da nas spravijo na stranpot.
Če imamo na eni strani tiste, ki zavidajo, imamo na drugi tiste, ki jim je zavidano. Torej tiste, po katerih se zliva kup »foušijske gnojnice«. Oni pa še kar cvetijo. Seveda, če jih gnojijo. To so tisti, ki se namerno znova in znova izpostavljajo in tako pridobivajo vašo pozornost. Prav ta jim pomaga, da uspevajo.
Poznamo pa še eno skupino ljudi, ki se jim zavida. Tiste, ki so v resnici to, za kar se predstavljajo. Prepoznamo jih tako, da se nimajo pretirane potrebe izpostavljati in se bodo zavistnežem ognili v velikem krogu. Od njih namreč nimajo popolnoma nič, razen kup neuporabnega in smrdečega gnoja.
Naj povzamem. Če zavidate, preverite, zakaj in si omogočite, da to odpravite. To je edini način, da si omogočite biti izpopolnjeni in zadovoljni. Uporabite to čustvo kot ključ, ki vam vztrajno kaže pot do pravih želja in hotenj, ki ste jih očitno nekje na poti skrili pod strah, zadržke, pomisleke.
Dovolili ste, da so zmagala nezdrava primerjanja, nesigurnosti in stres zaradi bremena pričakovanj. Zberite pogum in voljo in pokukajte v to temno luknjo. Gnoj spremenite v inspiracijo, domišljijo in načrte. Če tako radi dobrohotno zagotavljamo, da si človek zasluži priložnost … si je vi ne? Podarite si jo vendar!
In vsi vi, ki vam je hudo ali imate slabo vest, ker ste se morali ogniti zavistnim osebam v vaših življenjih – nikar. Prav je, da si dovolite biti zadovoljni in pristni. Premišljen umik je odgovorno dejanje. Tako ne delate usluge le sebi, temveč vsem, ki so okoli vas.
Sreča in zadovoljstvo se namreč množita, ne delita. Da bi ta lepa čustva sploh lahko delili, jih moramo najprej doseči. Zato ne dovolite, da bi se svetloba in sijaj zadušila pod kupom gnojnice. Poleg tega pa ste tistemu, ki ste ga (morali) izločiti iz svojega kroga zaupanja, podarili nekaj neprecenljivega.
Možnost uvida, da to sploh ni zanj in njegovo, temveč zgolj podtaknjene želje in hotenja nekoga tretjega.
Tjaša Ravnikar
O avtorici: Mag. Tjaša Ravnikar, predavateljica in pisateljica, ustanoviteljica Umologije , RTT terapevtka ter mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD-jih po Sloveniji. Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Pridružite se ji lahko TUKAJ, več njenih kolumen pa je na voljo TUKAJ.
Opomba: Mnenja avtorice ne odražajo nujno tudi mnenja Uredništva.
