Edvard Kadič

Kaj pa, če je začelo Ustavno sodišče kratiti pravice nam? Od kdaj Ustavno sodišče vzpostavlja pravice in ne zakonodajalec?

V preteklem tednu je močno odjeknila novica, da je Ustavno sodišče istospolnim partnerjem omogočilo sklenitev zakonske zveze in posvojitev otrok.

“So what?” 

Moja prva misel ob tem je bila: pa kaj. Če se imata dva, moški, ženska ali pa geja ali lezbijki rada, vidita svojo prihodnost skupaj in bi njuno zvezo rada nadgradila tudi z otrokom, ob tem pa seveda izpolnjujeta tudi zakonske pogoje za posvojitev, zakaj pa ne?

Potem pa v osrednjih slovenskih medijih zasledim nekakšno slavje. Kar tekmovali so v tem, kdo bo bolj slavnosten in pompozen. Izjave in prispevki so šli približno tako: ” … čeprav je o tem moralo odločiti sodišče, Slovenci zdaj kljub vsemu končno stopamo po poti razvitih držav”. K temu so še pogosto dodali, da nas je pred kratkim pri tem prehitela celo Hrvaška. 

Iz takšnih zapisov človek seveda lahko sklepa, da je nazadnjaški, če ni za to, da istospolni pari lahko posvojijo otroke. Je torej relikt nekega preživetega časa, saj celo “Hrvatje niso več tam”. Kjerkoli že to pomeni.

Tukaj pa se stvari zame vseeno malo zapletejo. Težko namreč prenašam posmehovanje, označevanje drugače mislečih za primitivce, nazadnjake, nekakšne dinozavre v današnji družbi. 

Kaj pa, če je problem drugje? Kaj pa, če gre za ideološki problem ali celo vzpostavljanje novih pravic na podlagi ideologije? Kaj pa, če je Ustavno sodišče postalo orodje neke ideologije?

Kaj pa, če je Ustavno sodišče postalo orodje neke ideologije?

Še posebej, ker smo se o vprašanju o tem ali je zakonska zveza dveh istospolnih partnerjev izenačena s poroko moža in žene, izrekali ceno na referendumu. Pozor, referendumu, kjer je bila večina proti! 

Ob sklepu Ustavnega sodišča, da mirno povozi referendumsko voljo ljudstva in istospolne pare izenači glede zakonske zveze in posvojitev otrok je, pričakovano, več sodnikov dalo ločena pritrdilna ali odklonilna mnenja. 

Pravica do posvojitve ne obstaja

Med njimi je tudi sodnik Svetlič, ki je podal odklonilno mnenje k obema odločbama. V njem je med drugim zapisal, da “ne obstaja nekaj takega, kot je pravica do posvojitve”. Po njegovem torej pravice do posvojitve sploh ni. To pravico mora zakonodajalec, v našem primeru Državni zbor RS, najprej vzpostaviti. 

“Za kršitev v zvezi s katero pravico potlej gre,” se sprašuje. To pa ne pomeni, da zakonodajalec ne sme sprejeti ureditve, ki bi istospolnim parom omogočala posvojitev. 

“Za kršitev v zvezi s katero pravico potlej gre,” se sprašuje.

Vloga Ustavnega sodišča je presoja skladnosti uredb z Ustavo, ne pa sprejemanje odločitev, ki so v pristojnosti zakonodajalca. Kaj šele vzpostavljanje novih pravic. 

Za sprejem zakonodaje v pravni državi obstaja pot, ki ima svoje prednosti in slabosti. Skupni imenovalec je čas, ki omogoča razpravo zato, da so novi zakoni in ev. vzpostavljene nove pravice res smiselni, pretehtani, logično argumentirani in v dobro vseh državljanov.

Sodnik Svetlič je glede možnosti sklenitve zakonske zveze ocenil, da je imel zakonodajalec na voljo dve poti. Ali na novo definirati zakonsko zvezo ali pa dodati institut partnerske skupnosti. Odločil se je za slednje. 

V ustavi ni nobene ovire, da ne bi zakonodajalec povsem izenačil obeh vrst skupnosti in ju uredil v enem institutu in z enotnim poimenovanjem. Toda v ustavi tudi ni nobene opore za presojo, da bi to moral storiti,” zapiše Svetlič. 

Torej, zakonodajalec lahko enotno poimenuje obe vrsti skupnosti, nikjer pa (pozor!) ne piše, da bi to tudi moral urediti.

Logičen argument ali “napreden” stereotip 

Negativno ločeno mnenje je podal tudi sodnik Jaklič. (Več o tem TUKAJ) Ocenil je, da bi se pri presojah morali držati logične argumentacije. Podobno sem pomislil tudi sam, ko sem prebral v uvodu omenjen komentar v časopisu. 

Če namreč v pravu izgubiš logično argumentacijo kot temelj presoje, hitro lahko zaideš v polje predsodkov, stereotipov in celo politično motiviranih eskapad, kot je npr. vpis pravice do pitne vode v Ustavo.

Če v pravu izgubiš logično argumentacijo kot temelj presoje, hitro lahko zaideš v polje predsodkov, stereotipov in politično motiviranih eskapad, kot je npr. vpis pravice do pitne vode v Ustavo.

Jaklič zavzame stališče, da gre pri presoji o odločitvah Ustavnega sodišča najprej za razmislek med tradicionalnim in “modernejšim” pristopom. 

Tradicionalno je zakonska zveza podeljena moškemu in ženski, torej dvema, ki lahko ustvarita otroka po naravni poti. Vir življenja ima v tem primeru poseben status in od tod posebnost glede na druge (npr. istospolne) zveze.

Posebnost sta torej lulček in lulika, ki nato s sodelovanjem, kot edino možno ta trenutek, ustvarita novo življenje.

Posebnost sta torej lulček in lulika, ki nato s sodelovanjem, kot edino možno ta trenutek, ustvarita novo življenje.

Pri “modernejšem” pristopu pa nekdo tretji (npr. država) ne more biti tisti, ki določa kaj je zakonska zveza ali družina. Prisotnost dveh lulčkov in nobene lulike ali dveh lulik in nič lulčkov tako ne igra nobene vloge. Gre zgolj za vprašanje pristne svobode dveh odraslih, da se izjasnita, kaj si želita.

Problem, ki se v takšnem “modernejšem” pristopu nakazuje je, da gre lahko tudi zgolj za moderni stereotip. Da je potrebno zrušiti, preseči, zlomiti vse kar je “starega”. Mogoče tudi in zgolj zato, ker je staro.

(Za dodatno razumevanje te želje po lomljenju, preseganju vsega tradicionalnega, predlagam zapis TUKAJ.)

Problem ali gre za tradicionalno ali modernejše razumevanje zakonske zveze je tudi v tem, da s tem še nič ni razrešeno. Slediti bi morala vsebinska razprava in priti moramo tudi do kakšnih odgovorov, do kakšne tretje poti.

O tem Jaklič zelo jasno pove, da večina na Ustavnem sodišču nobenega od teh odločilnih izzivov ni niti naslovila, niti ni nanje poskusila odgovoriti ob razpravi.

Dodajam, da bi prava vsebinska razprava verjetno prišla na vrsto tam, kjer bi morala. V Državnem zboru in ne na Ustavnem sodišču

Odločitev ničesar ne odvzema

Z drugega, pozitivnega zornega kota do odločitev Ustavnega sodišča, pa pristopi sodnica Katja Šugman Stubbs. Pravi, da takšna odločitev ničesar ne odvzema tistim, ki že živijo v zakonskih zvezah ali družinah. Edino kar stori je, da razširja pojma tako, da vključuje.

Sodnica meni, da je tradicionalen način življenja res bolj pogost, a to nasprotnikom odločitve Ustavnega sodišča še ne daje pravice, da drugim vsiljujejo svoja prepričanja. 

Sodnica meni, da je tradicionalen način življenja res bolj pogost, a to nasprotnikom odločitve Ustavnega sodišča še ne daje pravice, da drugim vsiljujejo svoja prepričanja. 

Zanimivo, da dlje, ko razmišljam o obeh odločitvah Ustavnega sodišča, manj mi je prav vse skupaj.

Z lahkoto se strinjam, da pravic, ki jih uživam sam, nimam pravice (in tudi nočem!) kratiti drugim. 

Ampak, kaj pa, če je začelo Ustavno sodišče kratiti pravice meni ali vsem nam? Zakaj imamo potem sploh zakonodajalca? Zakaj imamo Državni zbor? Zakaj referendume?

Od kdaj Ustavno sodišče vzpostavlja pravice in ne zakonodajalec? 

Je to mogoče zato, ker se zakonodajalec boji, da ne bi spravil skozi sistem svojih ideološko obarvanih predlogov in je začel uporabljati Ustavno sodišče za dosego svoje širše politične agende? 

To pa me skrbi že nekaj časa in s takšnimi odločitvami Ustavnega sodišča me skrbi tudi vedno bolj.

Komentar: